Si predstavljate, da si otrok želi na veterinarsko srednjo šolo, napisati mora pa še devet drugih, povsem drugačnih poklicev? In na koncu pristane v šoli, ki je ne mara, ali pa celo ostane brez vpisa. Sistem ne deluje. To je na lastni koži občutila tudi devetošolka, državna prvakinja v plesu, ki je naletela na zaprta vrata srednjih šol.

Preiskovalno.si bo prostor tudi za vaše zgodbe. Do zdaj ste jih nama poslali več kot 50. Vse bova skrbno izbrali, preverili in jih naslovili na odgovorne v naši državi. Pisali bova o njihovi vpletenosti, ali jim je mar za tegobe državljanov ali ostajajo pogreznjeni v udobnost svojih uradniških foteljev, pa tudi o proaktivnosti vseh, ki imajo v rokah škarje in platno za spremembe. 

Najina želja je, da se z močjo medija sproži veriga sistemskih rešitev, akcija, ki bo prinesla pozitivne posledice. 

Prva, o kateri sva pisali na Facebooku, in je zbrala več kot 200 delitev, je zgodba o deklici, ki ne spada nikamor.  

S proaktivno držo se je v zgodbo vpletla ministrica Emilija Duh Stojmenova, klic smo prejeli celo iz kabineta predsednika vlade. Kar ocenjujemo kot majhen premik v zavedanju, da so v šolskem sistemu nujne spremembe.

Za epilog zgodbe pa je na koncu zaslužna le mama deklice, ki je tudi na krilih objave dva dni pred začetkom pouka preklicala vse gimnazije in prosila za vpis. Bila je uspešna. 

Sistem jo je izpljunil

To je zgodba o devetošolki. Državni prvakinji v plesu. S statusom. Je ena izmed tistih, ki še dva dni pred 1. septembrom ni vedela, ali bo sploh lahko obiskovala sprednjo šolo. Sistem jo je izpljunil. Celo poletje so bili starši ujeti v nepravičen šolski sistem, trepetali so, kaj bo. Klicali in prosili so od od ene do druge šole, da bi bila sprejeta. A ne kamor koli. Tudi vi svoje deklice ne bi vpisali kamor koli.

Bodimo realni. Na gimnazijo, ekonomsko, zdravstveno, predšolsko vzgojo. Na slednjo si je od nekdaj želela. Nikjer ni bilo prostora.

Starši so bili nemočni. Brez zvez in sredstev za privatno šolo. Niti na misel pa jim ni padlo, da bi deklico vpisali na lesno, elektro ali kakšno drugo šolo, kjer bi se znašla v poklicu, ki ga noče! Ali kjer bi bila vpisana kar tako, fiktivno!  »Vpišite jo kamor koli,« so prejemali navodila iz šol.

Staršem so ravnatelji, socialni delavci, pomočniki ravnateljev predlagali vpis denimo na Jesenice, češ, »tam je frej«. Je to spodbujanje fiktivnega vpisa?

Naj se zjutraj iz Bežigrada odpravi do Jesenic, samo zato, da bo prebila leto, saj bo hitro minilo, potem pa se bo prepisala. Ja kam? Iz slaščičarske na ekonomsko? Ali veterine na predšolsko? Imajo 15-letniki pravico do strasti? Jih lahko zanimata morda dve smeri? Jim dovolimo, da jih samo ena?

Šolsko ministrstvo za fiktivne vpise

Ministrstvo si je drznilo pred meseci spisati nekaj v stilu: »Sprejeti niso bili otroci, če niso napisali 10 šol.«  Kaj res? Si predstavljate, da si otrok želi na veterinarsko, napisati mora pa še devet drugih, povsem drugačnih poklicev?

Sistem ne deluje. In veste kaj je noro?! Mami šolski delavci priznavajo, da bi ji bilo lažje, če bi namesto deklice vpisovala dečka!

Devetošolka je vrhunska športnica, a se status ne upošteva nikjer, razen na športnem oddelku.

Trenirala je vsak dan, delala šolo kot povprečna učenka, njene ocene so bile med 3 in 5. Poleg šole je pridobivala medalje, zastopala je državo, status športnice pa ji ni pomagal prav nič. Niti ENE točke več ni pridobila. Zakaj potem status?

Napaka devetošolke v tej zgodbi je ta, da je v trenutku izpolnjevanja vrstnega reda podvomila vase. Revo so prestrašile novice, pa informativni dan, pa informacije o prejšnjih letih. Strah jo je ohromil. Strah, da ne bo sprejeta nikamor.

Da bo izpadla iz sistema.

Namesto da bi napisala šolo, ki si jo je želela celo otroštvo, je omahovala in jo napisala kot drugo, ker je bila prepričana, da nanjo ne bo sprejeta. Na koncu je dosegla 135 točk.

Ekonomska šola, ki jo je napisala prvo, je zahtevala pet točk več, predšolska vzgoja, kamor si je želela od malega, pa je imela mejo 129 točk.

Izpadla je iz obeh. Zaradi vrstnega reda. Kljub zadostnim točkam. Kazen!

Če se ne bi ustrašila, bi bila sprejeta tja, kamor si je želela od malega. Ostala je zunaj sistema. V drugem krogu je bila prav tako neuspešna. Predšolska vzgoja je imela v drugem krogu 137 točk. Dve točki premalo za našo deklico, devetošolko.

In kaj zdaj?

Prostora v programih za dekleta v Ljubljani ni. Je pa drugje po Sloveniji. A deklica trenira vsak dan. Ne more se voziti sem ter tja.  Starši so bili še dva dni pred začetkom šole na robu obupa. Deklica v solzah. Iz ministrstva pa tišina.

Nimajo časa, so zapisali dva dni pred začetkom novega šolskega leta.

Kaj pa šola na daljavo?!

»Povejte, minister, kam naj gre prvega septembra zjutraj vrhunska športnica z razponom ocen med 3 in 5? Naj jo starši pošljejo delati,« smo spraševali.

Naj se fiktivno vpiše na lesno in trpi, da bo že minilo? To je šolski sistem. Zgovoren je molk ministrstva za izobraževanje, od koder so prst uperili v starše in deklico, namesto da bi posikali rešitev. Vsaj omogočili srednjo šolo na daljavo!

Nismo tega osvojili 2020?

Junija je bilo takih duš, kot naša devetošolka še 197.

V Sloveniji leta 2023.

Epilog: Devetošolka se je naslednjega dne po objavi vpisala na eno od ljubljanskih gimnazij. Zaradi njene zaščite imena in priimka ter šole podatke hranimo v uredništvu.