Piše: Barbara Pance

»V podsistemih, kot je policija, bomo poskrbeli za depolitizacijo, meni je ta zaveza svetinja.«
Robert Golob, 20. december 2022, za RTV

Generalni direktor Policije Senad Jušić, za katerega je upravno sodišče dokazalo, da je bil na čelo institucije, ki bi morala biti branik neodvisnosti, varovanja pravic in spoštovanja svoboščin, imenovan z nezakonitim sklepom uradniškega sveta, torej nezakonito, ob vladnem zanikovanju sodne veje oblasti ostaja na čelu organa, ki ne zagotavlja le fizične varnosti, temveč je tudi temelj zaupanja v delovanje pravne države in javnih institucij. »Sklep posebne natečajne komisije, za katerega je upravno sodišče ugotovilo njegovo nezakonitost, je prvi izvirni akt, ki je potem zastrupil oba preostala, torej izbiro in samo imenovanje na vladi,« je v Odmevih nezakonitost imenovanja izpostavil tudi predstojnik katedre za upravno pravo Rajko Pirnat. Sklep vlade o Jušićevem imenovanje ne more biti zakonit, če je utemeljen na nezakonitem sklepu!

Policijo je politiki tako uspelo spremeniti v politično orodje. In to tisti politiki, ki se je kot feniks dvignila iz poteptanih demokratičnih vrednot, kot so očitali predhodni Janševi vladi, s hvalospevom o Svobodni agendi strokovne izbire kadrov in prekinitvi škodljivih praks iz preteklosti. Že ob imenovanju Jušića, ki je izbranec notranjega ministra Boštjana Poklukarja, so se v medijih pojavljali dvomi o njegovem formalnem izpolnjevanju pogojev za mesto prvega policista v državi, prav tako se je pisalo o njegovi domnevni sporni preteklosti v policiji. Kljub naštevanju vseh vodilnih funkcij je uradniški svet, kot se spomnimo, dolgo mlel odločitev, preden mu je prižgal zeleno luč za imenovanje v generalnega direktorja. Po naših informacijah je uspel zbrati manj kot leto dni na vodilnem položaju, ko je nadomeščal vodjo. Nadomeščanje pa ne more biti izenačeno z vodstveno pozicijo, prav tako je slabo leto »kvazi« izkušenj daleč od pričakovanih osem let na vodstvenem mestu. Telovadba, ki jo po odločitvi upravnega sodišča zdaj izvajajo na ministrstvu in v vladi, da ohranijo svojega človeka, pa čeprav kontaminiranega, je malodane smešna.

Vodstvena delovna mesta v policiji so komandir oziroma načelnik policijske postaje, potem so direktorji policijskih uprav, generalni direktor, vodje notranjih organizacijskih enot, ki za svoje delo prejemajo tudi položajni dodatek. Ta formalno ne pripada pomočniku, prejme ga samo takrat, kadar po pooblastilu nadomešča vodjo. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju določa, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote. Uredba v 3. členu določa, da so do položajnega dodatka upravičeni tudi namestniki in pomočniki vodij notranjih organizacijskih enot ali drugi javni uslužbenci, za čas, ko izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem usklajevanje ali izvajanjem dela notranje organizacijske enote v primeru celodnevne odsotnosti ali zadržanosti vodij notranje organizacijske enote.

Ob tem da sta vlada in uradniški svet priznala Jušiću delovno mesto pomočnika za vodstveni položaj, na kar se še vedno opirata, pa trčimo ob novo pravno dilemo, ki lahko sproži efekt snežne kepe v javni upravi. Namreč, če po interpretaciji vlade pomočniško delovno mesto spada med vodstvena delovna mesta, potem se je vlada ustrelila v koleno. Komaj je namreč pogasila plačni požar, že si odpira novo fronto. Kajti potemtakem lahko vsi pomočniki – ne samo komandirjev, temveč tudi vodij sektorjev, skratka vsi, ki imajo v javni upravi naziv pomočnik vodje, za pet let nazaj iztožijo izplačilo položajnega dodatka.

V preteklosti so že bili poskusi, da bi tudi pomočnike vodij nagrajevali z izplačili položajnega dodatka, vendar so to preprečili prav na ministrstvu za notranje zadeve. V primeru Jušića, ko je na sceni generalni direktor brez vodstvenih izkušenj, pa ploščo obračajo. Še več: pojavljajo se tudi interpretacije internega pravilnika policije, kjer vodstvo enote tvorijo komandir, pomočniki in druge osebe, ki jih določi vodja enote. V praksi to pomeni, kot izvemo iz internih virov, da vodstvo enote v tem primeru sestavljajo vodja, njegov pomočnik, tajnica, hišnik in lahko še kdo. V tem primeru se veriga tistih, ki lahko z odškodninsko tožbo uspešno zahtevajo popravo krivic, še podaljša.

Če se je minister in z njim vlada še do 25. novembra, ko je sklep upravnega sodišča postal pravnomočen, še lahko sprenevedal in skliceval na dejstvo, da niso vedeli, da je imenovanje Jušića nezakonito oziroma da ne izpolnjuje pogojev za imenovanje, se je nevednost in ignoranca morala razbliniti s sklepom upravnega sodišča. S tem ko vlada in minister vesta, da vrh Policije obvladuje nezakonito nastavljena oseba, sta pod vprašajem tako kredibilnost vlade Roberta Goloba in integriteta ministra Poklukarja.

Ohranjanje stastusa quo na široko odpira vrata korupciji, klientelizmu in politikantstvu. Temeljno je vprašanje odgovornosti, ki je v primeru ministra tako objektivna kot subjektivna. Minister vzdržuje stanje nezakonitosti?! Ministri so odhajali že zaradi manjših grehov, samo zaradi sumov. V tem primeru pa je nezakonitost premagala vladavino prava. Kaj to pomeni za »navadne« državljane v odnosu do Policije in represivnih organov?

Na eni strani imamo prvaka opozicije, ki ne spoštuje sodišča, njemu privržene množice in horde hujskačev pa javno spodkopavajo ugled državnih institucij, tudi s pozivanjem k agresiji in h kaznivim dejanjem. Na drugi strani imamo politiko, ki je svoje predvolilne ambicije gradila na antijanšizmu in poudarjala spoštovanje pravnega reda in človekovih pravic. Ni tako daleč, ko je Levica opozarjala, da je Janševa vlada prvič v zgodovini aktivirala 9. člen zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki omejuje gibanje v okolici nekaterih objektov. Takrat je Policija, spomnimo, nad protestnike šla s solzivcem in vodnim topom. Zaplinili so celotno središče Ljubljane. Standardi človekovih pravic so bili izničeni, Levica pa je vladi očitala, da je Policiji ukazala eskalacijo konfliktov. Levica je zahtevala nujno sejo parlamenta.

In danes? Generalni direktor policije Boštjan Lindav je moral oditi, ker je premalo intenzivno čistil janšiste v policiji po Golobovem navodilu. Odločbe upravnega sodišča o nezakonitem imenovanju generalnega direktorja vlada ne spoštuje. Zato, ker gre »za naše«? Smo obtičali na drugem koncu iste palice? Vlada se bo težko izmotala iz brozge, v katero je stopila zaradi vsiljevanja političnih preferenc pred strokovnostjo. Vladna koalicija je najprej potihoma in neodločno mrmrala, da bi bilo treba razpis za generalnega direktorja ponoviti in da pričakuje primerno ukrepanje notranjega ministra Poklukarja. Opozicija pa je zaradi neukrepanja ob ugotovitvi nepravilnosti pri imenovanju generalnega direktorja zoper ministra vložila interpelacijo (izpostavili so tudi nepravilnosti v Centru za varovanje in zaščito, nakup stražarskih hišk za policiste ter nasilje na območjih z romskim prebivalstvom). Kakšne resne odločnosti in ultimatov ministru ob nespoštovanju pravnih norm, razen redkih posameznikov, pa iz njihovih ust nismo slišali. Koalicijski partnerji so se celo dogovorili, da naj se glede navedb sodišča najprej izjasni uradniški svet in poda poročilo, nato pa bodo sprejemali nadaljnje odločitve glede sodne odločbe. Še ena v vrsti bizarnih potez vlade - kot bi po pravnomočni sodbi sodnik še enkrat poslušal zagovor storilca in se potem znova odločil.

Politična higiena v državi je na psu, madež je padel tudi na Policijo. Slovenija je bila v zadnjih letih ocenjena kot varna država in je na lestvici varnih destinacij na vrhu svetovnega seznama. Da gre za organizacijo z visoko stopnjo integritete in moralnih načel. Policisti opozarjajo, da ne zaradi dela vlade, temveč v prvi vrsti zaradi požrtvovalnega dela policistov in podpornih služb, ki skrbijo za varnost v Sloveniji, je slišati v uniformiranem delu policije, ki je za politiko zanimiv samo takrat, kadar ga lahko uporabi za represijo, potem pa nanj praviloma pozabi. Jušić tudi po eskalacijah nasilja s strani romskega prebivalstva, invaziji tihotapcev migrantov, ob inšpekcijskih obiskih v CVZ in dvojnih merilih nagrajevanja varnostnikov varovanih oseb ni stopil pred javnost. Ni zaščitil policistov, ni pomiril javnosti.

Senad Jušić »v policiji ni storil ničesar, da bi se stanje izboljšalo«. Prvi človek policije se obnaša, kot da se v policiji cedita med in mleko, v resnici pa mu policija razpada pred očmi. O tem smo na preiskovalno.si že obširno poročali. Jušić, se vse bolj zdi, ne premore toliko integritete, da bi priznal delovanje pravne države in se sam umaknil. Razbremenil organizacijo. V sindikatu policistov upajo in verjamejo, »da bo vsak korak v tem procesu narejen z mislijo na zaščito ugleda in stabilnost policije, kar je v najboljšem interesu vseh zaposlenih in državljanov.« Z današnjim mafijskim umorom pa je policija padla na celi črti, pokazala se je neučinkovitost operative.

Prav kriminalistična policija pa naj bi po naših informacijah bila tarča politike – tam je odprta pot do najbolj občutljivih informacij, podatkih o preiskavah, je orodje za diksreditacijo političnih nasprotnikov. Afera z Jušićem poleg demontaže policije razkriva tudi politične apetite, da bi se polastili vseh represivnih organov v državi. Pri tem se omenja tudi državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu Damirja Črnčeca, ki mu v naboru imenovanj (Mors, Sova, OVS), ki jih je opravljal, manjka samo še policija.