Tokratno zgodbo o pozabljeni generaciji pripoveduje sin pokojnice, ki naj bi shirala zaradi opustitve skrbi in nesočutnega ravnanja v domu za starejše v Preddvoru.

»Pri 89 letih smo mami predlagali, da gre v dom za starejše občane, zgolj iz varnostnih vidikov. Živela je sama, večkrat se je zgodilo, da je pozabila, da nekaj kuha. Z bratom sva se bala, da bo zagorela hiša, ali da bi se ji kaj zgodilo.«

Snemalec: Matej Krže, Montažer: Jure Mis

Tako začne zgodbo Boris Potočnik, ki pravi, da je bila mama še v pozni starosti brez zdravstvenih posebnosti, ni jemala nobenih tablet, redno je telovadila in je bila izjemno gibčna. V prepričanju, da jo v domu čakajo pogoji, kot so varnost, preskrba s hrano, zdravstvena oskrba in družba, v kateri si bo krajšala dneve. Z bratom sta se odločila za dom v bližini, v Preddvoru. Dokler je bila mama v domu samostojna in praktično ni potrebovala pomoči, je bila njena oskrba tam primerna. Ko pa je nastopila prva bolezen, so se začeli dramatični in pretresljivi trenutki.

»Ko je mama zaradi bolezni prvič prišla z Golnika, se je skrb zanjo končala,« pripoveduje Potočnik. Dobesedno pustili so jo ležati vse dni. Čeprav je potrebno človeka pregledovati, hraniti, obrniti, se to ni zgodilo. Poleg tega so ji izgubili zobno protezo, da ni mogla več žvečiti hrane. »Z bratom sva opozarjala na to, da proteze ni.« Ker ni mogla žvečiti, so ji dali tekočo hrano. Odvzeli so ji samostojnost pri prehranjevanju. »Večino časa je tudi spala, zato sva z bratom sumila, da ji dajejo pomirjevala.« Odšla sta do direktorice doma Lidije Kos in jo soočila s pomisleki o neustrezni oskrbi. »Zakaj je mama vsakič v postelji, ko prideva, zakaj nima proteze, zakaj ste ji umaknili zvonec, da ne more poklicati sestre, zakaj tako veliko spi? Kar naenkrat. Nikoli prej ni toliko spala, zgodila se je velika sprememba!« To so bila njuna vprašanja, pripoveduje Potočnik. Direktorica je po njunih besedah obljubila, da bodo mamo začeli dajati v voziček in da bo vse drugače. Ko sta jo soočila, da mamine proteze že dlje časa ni, jima je odvrnila, da morajo prinesti novo lepilo. »Zakaj tega nihče ni povedal do zdaj?« se je jezil Potočnik. Ko sta z bratom dostavila lepilo, pa sta ugotovila, da je bil to le manever za zavlačevanje, saj so protezo po pomoti v pralnici oprali in uničili. Potočnik nadaljuje, da so jima obljubili, da bodo mami uredili novo protezo, pa se to nikoli ni zgodilo.

Oskrbovanka na sosednji postelji in njena hči sta povedali tudi, da je mama, kadar je bila budna, večkrat prosila za vodo, pa ni mogla pritisniti na zvonček, da bi priklicala sestro, saj so ji ga umaknili. Zaposlena v domu se je po besedah družine večkrat s povišanimi decibeli znesla nad njimi, češ, »naj se brigajo zase, da bodo že sami poskrbeli za Potočnikovo mamo.« Niso, pravi Potočnik, ki je govoril z nekdanjimi zaposlenimi v domu Preddvor. »Zanemarjanje, hudo zanemarjanje, ki je pripeljalo do ekspresne smrti najine mame.« Pokaže tudi slike shirane mame, polne ran, ki nastanejo, ko človek ves čas leži.

Sin: Mama je ob prihodu v dom še hodila, bila je zdrava in brez tablet

Zdravnica družinske medicine Tanja Petkovič, kot pravi Potočnik, ni želela dati informacij o zdravstvenem stanju, po incidentu z dvignjenim glasom se je naredila žrtev in poklicala policijo, pod pretvezo, da je Potočnik agresiven. Potočnik je na policijo počakal, sam pa je pomoč poiskal tudi na občini, ki je dala koncesijo zdravnici Tanji Petkovič. Pri direktorici doma in na občini je sprva slišal tolažilne besede in tudi opazke, da je zdravnica »problematična«, da imajo veliko pritožb čez njeno obravnavo in da bodo za mamo vendarle bolje poskrbeli. Obljube je Potočnik tudi posnel. Pa so po sestanku vsi hitro pozabili na dejanja, pravi. Pogovori in dokumentacija potrjujejo njegovo zgodbo, da pri oskrbi ni bilo vse, kot bi človek, ki zaupa svojega svojca v varstvo instituciji, verjel, da bo vse po standardih. »Zgodilo se je hudo zanemarjanje mame, tako s strani zdravnice, kot doma,« pravi Potočnik.

Slike, ki jih je priložil Potočnik, izkazujejo mamo pred prihodom v dom in ob smrti. Na pomisleke in vprašanja, da je vendarle imela 89 let že ob prihodu v dom za starejše občane in da je skoraj naravno, da se je začel proces minevanja, upadanja, pa Potočnik pravi, »da se je vse zgodilo prehitro.« Prehitro je izgubila telesno maso, prehitro je dobila rane od ležanja, prehitro je postala neodzivna, prehitro je od samostojnosti prešla na popolno neodzivnost, anemičnost. V dom je prišla brez bolezni in brez tablet. Hodila je in jedla sama. V domu pa bliskovit preobrat. Slikana dokumentacija prikazuje, da so bili dnevi, ko ni dobila dovolj hrane in vode. Naravni procesi ali zanemarjanje?

Na preiskovalno.si že od začetka spremljamo in zbiramo zgodbe svojcev, ki nam pripovedujejo izkušnje iz domov za starejše občane. Zgodbe so si vse zelo podobne, če ne enake. Gre za neustrezno oskrbo, ki je posledica premalo številčnega kadra in pomanjkanja sočutja. V vseh dosedanjih primerih pa vodstvo, občine vedno odreagirajo tako, da tistega, ki se pritoži, obtožijo »da je čustven ali da je odreagiral čustveno.« Ponavadi zgodbo ali pogovor končajo s stavkom, da je človek pač »prizadet ob izgubi in ga je treba razumeti«, očitki pa da so pretirani. Tudi v tem primeru je zelo podobno.

Na direktorico Lidijo Kos smo se obrnili in ji predstavili očitke bratov Potočnik. Želeli smo tudi odziv zdravnice. Na očitke se je odzvala direktorica. Njen odziv objavljamo v celoti. »V domu Preddvor zaposlujemo 84 sodelavcev, ki skrbijo za 155 stanovalcev. Dom vodim od februarja 2022 in sodelavce spodbujam, da za stanovalce skrbijo strokovno, odgovorno, pozorno, spoštljivo in empatično, upoštevajoč njihove individualne potrebe in osebnost. Prav tako mi je pomemben dober odnos s svojci in sodelavce spodbujam k spoštljivi komunikaciji in prijaznosti. Resnično mi je žal, da so bili svojci v primeru, ki ga opisujete, razočarani nad komunikacijo in odnosom našega zunanjega zdravstvenega izvajalca. Tudi sama si želim in si prizadevam, da bi prišlo do skupnega sestanka, pogovora, razjasnitve okoliščin. Žal domovi nismo delodajalci izvajalcem zdravstvene dejavnosti, ki so pri svojem delu povsem samostojni in prevzemajo celotno odgovornost za strokovno delo in komunikacijo s pacienti in svojci. Sama vsekakor pričakujem, da bo komunikacija s pacienti, svojci in našimi sodelavci spoštljiva in prijazna. V nasprotnem primeru bomo primorani najti novo rešitev za zagotovitev zdravstvene oskrbe. Pri zdravstveni negi stanovalcev, ki je v celoti v naših rokah, pa si prizadevamo in si bomo prizadevali še naprej dosegati in presegati standard, ki nam ga nalaga zakonodaja, pri tem pa upoštevati individualne potrebe naših stanovalcev. Glede tekočine: poskrbimo, da imajo vsi stanovalci v sobah in čajnih kuhinjah na voljo čaj in vodo. Za nepokretne stanovalce in stanovalce, ki ne zmorejo piti sami, pa naši sodelavci poskrbijo, da niso žejni. Stanovalci imajo v sobah na voljo sestrski klic (zvonček), s katerim pokličejo, ko kaj potrebujejo. Pri stanovalcih, ki tega ne zmorejo, sodelavci večkrat čez dan in tudi ponoči preverijo njihovo stanje. Izgubljeno protezo smo v domu želeli nadomestiti, vendar zaradi tedanjega zdravstvenega stanja zagotovitev nove proteze ni bila možna. Glede preležanin: v domu smo oskrbo v zadnjih dveh letih izboljšali do te mere, da imamo samo še posamične primere, ki jih skrbno negujemo, nad čemer bdi vodja zdravstvene nege, ki se posvetuje z zdravnikom. Fizioterapijo v našem domu strokovni sodelavci izvajajo v delovnih dneh po strokovni presoji glede na zdravstveno stanje posameznika. Pri huje bolnih ter pri povratku iz bolnišnice pa, če je možno in potrebno, o fizioterapiji odloči zdravnik. Tako je bilo tudi v primeru pokojne stanovalke, o kateri sprašujete, ki smo jo, ko razgibavanje zaradi zdravstvenega stanja ni bilo več mogoče, redno obračali, hranili in zagotavljali tekočino. Razumemo, kako velika je bolečina ob izgubi bližnjega in svojcem izrekamo iskreno sožalje. Poskrbeli bomo, da bomo skupaj s sodelavci bližnjim zmogli biti v ustrezno oporo v težkih trenutkih. Tudi sami čutimo izgubo, saj smo imeli stanovalko radi in nam bo ostala v spominu kot prijazna, dobronamerna, topla oseba in smo hvaležni, da smo bili lahko zadnja leta življenja ob njej.«

V domu številne kršitve delovnopravne zakonodaje, socialna inšpekcija pa je še na delu

Z Občine Preddvor so nam sporočili, da so prejeli pritožbo s strani bratov Potočnik, ki se je nanašala na zdravnico in vodstvo DSO. Ker je občina podelila koncesijo zdravnici Petkovičevi, so nemudoma opravili posamezne pogovore med vsemi, vendar pa do razjasnitve in srečanja vseh udeležencev nikoli ni prišlo. Župan Rok Roblek je sicer pričakovano ob koncu naših vprašanj še dodal: »Globoko sočustvujem s svojci ob izgubi njihove matere, a nesrečni zaplet je po mojem mnenju preplet čustev in bolečine posameznikov, ki si v danem trenutku niso zmogli prisluhniti, se slišati in se pogovoriti.«

Ko je družini Potočnik umrla mama, so ga začeli ignorirati, saj se jim je zdelo, da jim niso dolžni več nekakšnega pojasnjevanja. So sorodniki sploh upravičeni do mnenja, ali jih bodo vedno označevali za »čustvene«, ko izrazijo mnenje o neprimerni oskrbi? Je njihova ocena res napačna?! Da dom ne izvaja svoje oskrbe po pričakovanjih, je dokazala tudi inšpekcija, ki je odkrila kar nekaj napak, določene nepravilnosti in prijave pa še preverjajo: »V zadnjih treh letih so inšpektorji pri poslovnemu subjektu odkrili 9 kršitev delovnopravne zakonodaje, za kar so mu izdali opomin (kršitve socialne inšpekcije niso vključene, saj postopek še poteka). Kršitve subjekta so se med drugim nanašale na prepozno pridobivanje mnenja internega sindikata pri spreminjanju internih aktov ter nepravilnosti pri razporejanju delovnega časa (nezagotavljanje počitka med delovnimi dnevi itd.), ostale domnevne kršitve pa še preverjajo, so zapisali iz socialne inšpekcije.

Zdravnica Tanja Petkovič je po skoraj mesecu dni po svoji odvetnici poslala svoj odziv na izjave Potočnika. Objavljamo jih v celoti