»V celem tednu na Švedskem nisem srečala objokanega, jeznega, obupanega učenca, katere na naši šoli dnevno videvam, predvsem pred koncem šolskega leta, ko vsi učitelji pridobivamo še zadnje ocene. Tudi učitelji smo v stresu, radi bi, da bi znali vsi vse, pa vendar so to nerealna pričakovanja. Premalokrat uporabimo zdravo pamet in pogledamo izven okvirov predmeta, ki ga poučujemo.« Osebno izkušnjo iz švedske osnovne šole je za preiskovalno.si zaupala nekdanja ravnateljica in profesorica razrednega pouka na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani, Simona Kralj, ki je v okviru ERASMUS + projekta »Z znanjem ustvarimo spremembe« obiskala mednarodno šolo Karsby v bližini Stockholma. Ugotovitve in spoznanja s severa Evrope je primerjala z našim šolskim sistemom.

»Zagotovo naši učenci znajo več od švedskih vrstnikov, pa vendar, bodo res vse to obširno znanje potrebovali v svojih bodočih poklicih?« se sprašuje dolgoletna učiteljica, ki ji je švedski šolski sistem zamajal nekatera osebna stališča glede pravil in vrednot, ki veljajo v slovenskih šolah. »Želela sem odkriti in podeliti tisto, kar je dobro in kar bi z določenimi prilagoditvami lahko uvedli tudi v našo šolo. Brez izgovarjanja na sistemske omejitve in pričakovanja staršev.«

Na Švedskem spodbujajo jezikovno pestrost, pri nas jo preprečujemo

Simona Kralj je obiskala šolo z učenci mnogih narodnosti, oddaljeno dobre pol ure vožnje z metrojem od središča Stocholma, kjer živi večina priseljencev iz različnih držav sveta. Na šoli je 420 učencev iz več kot tridesetih držav, Švedov skoraj ni, tudi med učitelji jih je le peščica. Pouk, je povedala, sicer poteka v švedščini, vendar je na šoli zaposlenih veliko večjezičnih učiteljev, ki se z učenci pogovarjajo in jim nudijo dodatno razlago v njihovem jeziku. Njihov cilj je, da učenci ob vstopu v srednjo šolo poznajo vsaj 50.000 švedskih besed. Multikulturnost učencev je ena od stičnih točk s slovensko šolo, a obstajajo velike razlike v pristopu do alohtonih učencev, opozori profesorica Kralj. »Vedno več priseljencev hodi tudi v slovenske šole, pa vendar jim razen nekaj ur dodatne slovenščine na teden in prilagajanja ocenjevanja ne nudimo prav veliko. Pogosto tudi ne dovolimo uporabe njihovih jezikov v medsebojnem druženju. Na Švedskem pa celo učitelji govorijo z njimi v njihovem jeziku, če ga seveda znajo. Gotovo je tudi zato odnos med njimi bolj sproščen in zaupljiv. Res pa je tudi, da švedski starši svoje otroke raje vpišejo na šole, kjer je priseljencev manj.«

Izobražujemo bodoče zdravnike, čevljev pa si ne znajo zavezati

Ker se tudi na Švedskem leto zaključuje (počitnice so od 15. junija do 15. avgusta), je bilo med obiskom Kraljeve veliko preverjanja in ocenjevanja. »V ta namen pogosto uporabljajo računalnike in aplikacije, opažajo pa tudi oni, da se je bralna pismenost in pisanje z roko precej poslabšalo in že razmišljajo o spremembah. Ocenjevalna lestvica je od A do F od 6. razreda dalje (A je najvišja ocena), prej so ocene le opisne. Razmišljajo, da bi oceno F ukinili in s tem omogočili, da vsi otroci uspešno zaključijo osnovno šolo. Domačih nalog skoraj ne poznajo. Enkrat tedensko dobijo nalogo iz matematike in švedščine, ki jo lahko delajo cel teden.«

Pouk na Švedskem poteka v sproščenem vzdušju. Ob vstopu v učilnico oddajo telefone v posebno škatlo. Učenci kličejo učitelje po imenu, kljub temu je čutiti obojestransko spoštovanje, povezanost in navezanost med učenci in učitelji. Na naši šoli pa je vikanje učiteljev eno od pričakovanj zapisanih v vzgojnem načrtu. »Sama sem bolj naklonjena tikanju tako med sodelavci kot z učenci, ki me tudi lahko kličejo po imenu. Prepričana sem, da učiteljeva avtoriteta in spoštovanje nista odvisna od naslavljanja, ampak od vzajemnosti odnosa med učiteljem in učencem,« kar dokazuje tudi njeno opazovanje na švedski šoli.

Po zakonu je osnovna šola na Švedskem popolnoma brezplačna, tako javna kot zasebna. Šola kupi vse učbenike, delovne zvezke, pripomočke, tudi svinčnike, radirke in šolske torbe. Posledično je odnos učencev do gradiv in pripomočkov temu primeren (lomljenje svinčnikov, mečkanje listov in slabo stanje učbenikov). V prvih petih letih uporabljajo učbenike in delovne zvezke, v šoli ima učenec na voljo tudi tablični računalnik, ki ga dobi pri učitelju. V 6. razredu pa vsak učenec dobi prenosni računalnik, ki ga od 7. do 9. razreda nosi tudi domov, le med počitnicami ga pustijo v šoli.

Brezplačni so vsi dnevi dejavnosti in tudi šolska prehrana. Od leta 2022 učencem poleg brezplačnega kosila nudijo tudi zajtrk. Če učenci odidejo na dan dejavnosti izven šole, si zjutraj sami pripravijo sendvič, ki nadomesti kosilo. Tudi kosilo je samopostrežno. Sestavljeno je iz dveh glavnih jedi, zelenjavnega bifeja, kruha, masla, manj mastnega mleka in vode. Izbirajo med več vrstami narejenih solat, dietno prehrano, vegansko in vegetarijansko jedjo, poskrbijo tudi za verske razloge, pa tudi za učitelje občasno pripravijo bolj začinjeno hrano. Hrano, ki se ne poje, uporabijo v meniju za naslednji dan. Vedno imajo na voljo tudi hrustljave kruhke, maslo in občasno zrnati sir. Med pijačami izberejo vodo ali mleko. Sladkarij, prigrizkov in drugih brezalkoholnih pijač ni dovoljeno streči predšolskim in osnovnošolskim otrokom! Učence pripelje v jedilnico učitelj med 11. in 12. uro, potem pa vse opravijo otroci sami. Izberejo hrano, pojedo za označenimi mizami, pospravijo in se sami vrnejo k pouku. Po kosilu otroci sami pospravijo in posoda za bio odpadke je skoraj prazna.

Mobilni telefoni dovoljeni, a učenci raje izberejo igro in druženje

Najbolj jo je navdušilo preživljanje odmorov. Najdaljši traja pol ure in je namenjen različnim aktivnostim. »Učenci do 5. razreda so skupaj z učiteljem med odmorom praviloma vedno zunaj, tudi če dežuje. Ostali pa lahko izbirajo med različnimi aktivnostmi. Lahko ga preživijo v šolski avli, kjer igrajo namizni tenis, biljard, ročni nogomet, veliki šah, lahko pa tudi poležavajo v kotičkih in brskajo po svojih telefonih. Zanimivo, da jih malo izbere to zadnjo aktivnost. Med dolgim odmorom se bolj posvečajo druženju in aktivnostim kot gledanju v telefone.

V tej dvorani imajo tudi mini kafeterijo, kjer si lahko kupijo pijačo ali manjši prigrizek. Po celi šoli so tudi kotički, kamor se umaknejo, če želijo biti sami. Pred šolo imajo manjše igrišče za košarko ali nogomet, ki je polno tudi pred in po pouku. Na veliki ploščadi pred šolo dežurni učitelji namestijo zvočnik, predvajajo glasbo, da učenci pojejo in plešejo ter se igrajo z različnimi pripomočki (žoge, loparji …).« V večini slovenskih šol je uporaba mobilnih telefonov praviloma prepovedana zato, da bi preprečili nedovoljeno fotografiranje, snemanje in motenje pouka. »Pogosto naši učenci to počnejo naskrivaj ali pa se zaprejo v stranišča.«

Simona Kralj še pove, da veliko prizadevanj usmerjajo v preprečevanje nasilja med učenci, zato veliko časa posvečajo dejavnostim med odmori in učencem nudijo različne aktivnosti za kvalitetno preživljanje časa med njimi.

Šole se borijo za vsakega učenca

Obvezno šolanje na Švedskem je sestavljeno iz predšolskega razreda šestletnikov in devetih razredov osnovne šole, skupaj torej deset let, srednja šola oziroma gimnazija pa potem traja le tri leta. Šolski sistem na Švedskem ne pozna šolskih okolišev, starši lahko vpišejo svoje otroke kamorkoli želijo. Obstajajo čakalne vrste, kar pa je povzročilo porast zasebnih šol, ki so na švedskem financirane enako kot javne šole. Država plača tako imenovano »glavarino« na učenca, in če učenec odide na drugo šolo, z njim odide tudi denar, zato se šole trudijo, da učence zadržijo. Zato veliko vlagajo v kakovostno opremo učilnic, ki je, kot se je med obiskom prepričala Simona Kralj, na visoki ravni. Čeprav je šola stara že 52 let, se leta ne odražajo na sodobni opremi. »Imajo lastno kuhinjo, veliko jedilnico, knjižnico in prenovljeno športno dvorano, ki učencem omogoča spoznavanje praktično vseh športov.«

V Sloveniji pa še naprej ostaja velik manko v poučevanju računalništva in informatike, zato pa z naslednjim letom postaja obvezno poučevanje prvega tujega jezika v prvem razredu osnovne šole. To je bila že do sedaj razširjena praksa, ki so jo šole izvajale v obliki neobveznega izbirnega predmeta. Po podatkih šolskega ministrstva je bilo v šolskem letu 2016/18 k pouku tujega jezika vključenih skoraj 93 odstotkov prvošolcev, odstotek pa se je z leti povečeval. Tuji jezik bo z novim šolskim letom za učene prvih razredov del obveznega programa.

Do sprememb, sicer postopnih, ki jih ne bodo uvajale vse šole hkrati, prihaja tudi pri razširjenem programu. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je namreč zasnovalo novi koncept, ki ne vključuje več jutranjega varstva, podaljšanega bivanja, dodatnega in dopolnilnega pouka, interesnih dejavnosti in pouka neobveznih izbirnih predmetov. Te dejavnosti v okviru razširjenega nadomeščajo vsebinska področja gibanja, zdravja, kulturne in državljanske vzgoja ter učenje učenja. V razširjeni program, ki se bo izvajal pred, med in po pouku, se učenci vključujejo prostovoljno, kar v praksi med drugim pomeni, da se neobvezni izbirni predmeti po novem ne bodo ocenjevali.

Nacionalno preverjanje znanja za tretješolce in večja teža pri vpisu v srednje šole

Največ pozornosti so požele spremembe pri Nacionalnem preverjanju znanja (NPZ). Ta bo po novem obvezen tudi za tretješolce, kar pomeni, da ga bodo učenci pisali vsaka tri leta – še v 6. in 9. razredu. V tem šolskem letu, ko se nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu izvaja na podlagi odločitve posamezne šole, so učenci tretjih razredov NPZ pisali v več kot polovici osnovnih šol. Na šolskem ministrstvu uvedbo obveznega NPZ za tretješolce upravičujejo s spremljanjem uspešnosti razvoja bralne in matematične pismenosti učencev, »kar je še kako aktualno in potrebno z vidika sprotnih in nedavnih rezultatov raziskav bralne pismenosti učencev v Sloveniji«. Bralna pismenost slovenskih šolarjev je, mimogrede, po podatkih najnovejše mednarodne raziskave PISA, v kateri so sodelovali 15-letniki iz 83 držav, pod povprečjem držav članic OECD.

Za bodoče devetošolce bo rezultat, ki ga bodo dosegli pri NPZ, lahko bolj pomemben, kot je bil do sedaj, saj novela zakona ponuja možnost upoštevanje dosežkov pri nacionalnem preverjanju znanja v devetem razredu kot enega izmed meril za izbiro kandidatov v primeru omejitve vpisa na srednje šole. Kot so pojasnili na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, se bo dosežek pri NPZ v devetem razredu v primeru omejitve vpisa v začetni letnik srednjih šol po njihovih načrtih predvidoma prvič upošteval pri vpisu za šolsko leto 2025/26. To pomeni, da bi veljal za generacijo šolajočih, ki so rojeni leta 2010.

Za spremembo vpisnih pogojev v srednje šole je treba sicer spremeniti zakonodajo s področju srednjega šolstva – v javni obravnavi sta trenutno tako noveli zakona o gimnazijah ter zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju, sprejem katerih bo na novo opredelil kriterije v primeru omejitve vpisa v začetni letnik srednjih šol.

Zaostrovanje pri ocenjevanju učencev, ki se šolajo na domu

V Sloveniji se na domu izobražuje za eno šolo otrok – v tem šolskem letu 869, kar je sicer manj kot pol odstotka vseh osnovnošolcev. Zanje se spreminja število predmetov, iz katerih ob koncu leta opravljajo izpit. Opravljati bodo morali izpit iz toliko predmetov, kot jih imajo v šoli, in ne več le iz nekaterih predmetov. To je med starši otrok, ki se šolajo na domu, dvignilo veliko prahu, češ da se izobraževanju na domu s tem jemlje njegova alternativnost. Se bo pa ustrezno podaljšal rok za opravljanje izpitov; do sedaj je veljalo, da jih morajo opraviti v šestih tednih. Če učenec pri ocenjevanju znanja ne bo uspešen, bo moral prihodno leto šolanje nadaljevati v javni ali zasebni šoli.
Imajo pa starši učencev, ki želijo, da se njihov otrok šola na domu, tudi možnost, da ga vpišejo v zasebno šolo in tam uveljavijo možnost šolanja na domu. V tem primeru bodo morali učenci opraviti izpite iz predmetov, ki jih izvaja zasebna šola, ti pa so lahko drugačni od predmetov na javnih šolah.

Po novi ureditvi bodo morali starši izobraževanje na domu za prihodnje šolsko leto napovedati prej, in sicer do 16. avgusta in ne do konca meseca.

Masaža za učitelje