Petnajstletni fant je 12. novembra med popoldanskim treningom nogometa utrpel hud udarec v nos. Dlje časa je krvavel, nos mu je otekel, bolečina pa se je stopnjevala. V dijaškem domu so mu svetovali, da gre na urgenco. Ob pol devetih je s prijateljem obiskal ljubljansko urgenco, bolečina in oteklina sta bili neznosni. Na urgenci so opravili temeljit pregled, želeli so se prepričati, ali je udarec pustil nevrološke posledice; fant ni bruhal, niti krvavel ne več, dihal pa je normalno. Rentgen je pokazal zlom, ki je bil tudi viden, fant je imel nos ukrivljen v levo. Zdravnica je napisala: »Vidna deviacija v levo.« Ob pol dveh zjutraj so 15-letnika z receptom analgetikov in navodili, da hladi nos, poslali domov. Zdravnica je napisala, da ima fant kontrolo čez sedem dni in dopisala, »če bo nos deloval premaknjen, naj ga osebni zdravnik napoti na pregled na ORL k specialistu, sicer naj pride nazaj na kontrolo.« 15-letnik ni prespal nobene od naslednjih noči. Nos mu je otekel, bil je kriv in bolelo ga je. Fantova mama nam je povedala, da je bil sin fizično povsem spremenjen. 15-letnika skrbi izgled, je v najbolj občutljivih letih glede samopodobe, samoizpraševanj, bo nos ostal tak, ukrivljen, spremenjen, popačen? Mama je naslednjega dne poklicala svojo zdravnico in jo prosila za napotnico za ORL. Zdravnica ji je napotnico napisala »pod nujno«, čeprav ni bila fantova zdravnica. Razumela je stisko mame in otroka in ob 13. uri sta bila že na ljubljanski kliniki za otorinolaringologijo (ORL), kjer je zdravnik z minimalno dozo analgentikov (trakcev) fantu poskušal naravnati nos. »Vlekel ga je navzgor, bolelo je tako zelo,« pravi mama. Kot je dodala mama, se je iz tiste ambulante fant dobesedno priplazil, tako ga je bolelo. Bolečino je 15-letnik ocenil  9 od 10. Nihče ga ni poležal, nihče ni preveril, če krvavi. Iz ambulante so jih poslali domov z navodilom, da se vrnejo čez pet dni. Neznosne bolečine so v prihodnjih dneh blažili z analgetiki, spal je približno dve uri na noč in oteklino hladil z ledom.

Celo leto bi ga pustili s krivim in zlomljenim nosom

Čez pet dni so fanta pripeljali na ponovni pregled. Zdravnik se je v petih minutah odločil (kljub zlomu), da nosu ne bo ravnal. V izvid je napisal, da »nosna piramida minimalno deviira v levo, da je med kostnim in hrustančnim delom manjša grbica, da je nosni koren čvrst in nepremakljiv za repozicijo (ravnanje) ne odločim.«

V mnenje pa dodal, »da je nos ukrivljen le na hrustancu, da pa bi bilo to potrebno popraviti v sklopu operacije nosu, kar pa da se dela leto kasneje, ko bo fantu do konca zrasel nos.« Kot pripovedujeta oba starša, je bil nos povsem ukrivljen v levo in tudi izvid iz prvega obiska urgence je izkazoval zlom, zdravnik iz ljubljanskega ORL pa je zlom preimenoval v sum na zlom in poškodbo. V tistem trenutku je tekel že več kot teden dni od zloma in izrazito krivega nosu v levo, le oteklina je bila manjša.

Oče fanta je ob pogledu na sina, ki je imel povsem popačen obraz, zdravnika vprašal, če bi se enako odločil, če bi šlo za njegovega otroka? Zdravnik ni bil prida zgovoren, fanta in očeta je odslovil z napotki o tem, da bodo urejali nos čez eno leto. 15-letnik v občutljivih letih je težko razumel, da je nos zdrav, da lahko diha in da bo moral z  izjemno krivino zdržati leto dni.

Na Dolenjskem drug svet: srčnost in strokovnost

Naslednjega dne je morala mama v Novo mesto, ker je imel njen stric pregled. Med pregledom je odšla na novomeški ORL in se potožila medicinskim sestram, kaj se je zgodilo. Kot da je čutila, da potrebuje še eno mnenje, še en pogled. Svetovale so ji, naj s sinom obišče njihovo urgenco. 15-letnik pa tega ni želel. Doživel je tako veliko bolečinsko travmo, zato še enega takega pregleda ni želel.  Še enkrat v istem tednu je prosila za napotnico »nujno« in sinu obljubila, da ne bo dovolila morebitnega ravnanja brez močne protibolečinske terapije. Naslednjega dne sta šla v Novo mesto v čakalnico za neopredeljene. Po treh urah čakanja je zdravnik postavil nekaj vprašanj, ugotovil, da gre za zlom, ga lociral in potrdil, da bo fantu nos »zravnal«. Najprej je fantu vstavil v nos močne protibolečinske trakce, pojesti je moral še dve tableti in počakati 40 minut. Po tem času je pa je z izredno natančnostjo po kratki minuti nos zravnal v prvotno pozicijo. Mamo je poklical v ambulanto in jo vprašal, če se ji zdi pravilno naravnan. Mama mu je skoraj v solzah pritrdila. Srečna, da je fant dobil nazaj svoj nos, svojo samopodobo in nasmeh. Kot pravi mama, so fanta po ravnanju najprej polegli. Sestre so se vrstile z vprašanji, če krvavi, če ga boli in ga opogumljale, da je bil izjemno pogumen, da same tega ne bi zdržale in da je izjemen fant. Povsem druga in nova izkušnja s srečnim koncem.

Prijaznosti in strokovnosti novomeške bolnišnice in zdravnika nista mogla prehvaliti. Kako je mogoče, da zdravnik manj kot sto kilometrov stran najde rešitev in otroku da novo priložnost. Kako je mogoče, da manj kot sto kilometrov stran zdravnik otroku spiše drugo prihodnost?