Janez Janša in Robert Golob, ki sta pod drobnogledom najpomembnejših nadzorstvenih institucij v državi, kritizirata in izvajata pritisk na ključne institucije demokratične države, kot so sodstvo, policija, KPK in mediji, ko njihove odločitve nasprotujejo njunim političnim paradigmam. Z roko v roki - avtoritarno in iz pozicije moči - nastopata proti neodvisnim branikom demokracije in človekovih pravic.

Kriminalizacija policije, ki si jo je dovolil predsednik vlade Robert Golob med intervjujem za Pop tv, ko je policijo obtožil odtekanja informacij do kriminalnih združb z Balkana, je najhujša diskreditacija organa, ki po definiciji skrbi za spoštovanje predpisov ter varovanje življenja ljudi in njihovega premoženja. Za svojo resno obtožbo pa ni postregel nikakršnih dokazov. Na lastno dojemanje neučinkovitosti in politično motiviranost policije je pokazal s tem, ko si je omislil svoje varovanje - kot je dejal, se je počutil nadzorovanega in ne varovanega -, in na čelo postavil nekdanjega specialca in Drnovškovega varnostnika Miroslava Njegoša Milovića, ki je bil obsojen na zapor zaradi pomoči pri zlorabi položaja.

»Politika mora ostati pred vrati generalnega direktorja policije« - s temi besedami je notranja ministrica Tatjana Bobnar decembra 2022, ko je že zapuščala funkcijo, prvič javno opozorila na po njenem mnenju nedopustno vmešavanje predsednika vlade v Policijo, ko je predsednik vlade mimo veljavne zakonodaje ustanovil posebno enoto svojega varovanja, ki ni odgovorna notranjemu ministrstvu in policiji. S tem, ko je Golob posegel v organiziranost in podvomil v strokovnost kadrov v Centru za varovanje in zaščito (uprava za policijske specialnosti), je porušil zaupanje v delovanje policije in njenih načel pravičnosti, profesionalnosti in zakonitosti. Od ministrice in tedanjega generalnega direktorja Policije Boštjana Lindava je tudi zahteval, da organizacijo očistita Janševih kadrov. Goloba pa je policija ovadila zaradi domnevnih pritiskov nanjo.

Janša je s policijo obračunaval v preteklosti. Da njeno vodstvo laže in da so policisti prekoračili pristojnosti, je menil, ko je policija zaradi njegovega poslanca Andreja Širclja leta 2015 preiskovala prostore stranke SDS v državnem zboru in na Trstenjakovi zaradi suma zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti pri delovanju slabe banke.

Spomnimo se tudi vkorakanja njegovega poslanca Žana Mahniča na policijo leta 2020, ko je tedanja generalna direktorica Tatjana Bobnar zavrnila vpogled v informacije, ki se niso nanašale na zakonsko pristojnost Knovsa. Mahnič pa jo je ob obisku »opozoril na njeno prihodnost«.

Ko policija ne deluje v skladu s pričakovanji političnih veljakov, je deležna nepreverjenih obsodb in očrnitev v javnosti. Politično motivirani napadi nanjo majejo njen ugled in zaupanje v javnosti.

Od nespoštovanja ustavnih odločb do scenarija konflikta

Superioren odnos do pravosodne veje oblasti je Golob pokazal z ignoriranjem vprašanja materialne neodvisnosti sodnikov in z neupoštevanjem odločbe ustavnega sodišča, da je ureditev osnovnih plač sodnikov v neskladju z ustavnim načelom sodniške neodvisnosti. Čeprav jim je pred tem obljubil 600 evrov povišice.

Neodvisna sodna oblast je pomemben vir družbene moči in ima ekskluzivno pristojnost nadzora izvršilne in zakonodajne veje oblasti, česar slednji dve nimata. Zato je še kako pomembno, da so sodniki tudi finančno neodvisni in varni.

Zaupanje javnosti v sodstvo je relativno nizko tudi zaradi političnega odnosa in hujskanja proti nosilcem sodne veje oblasti.

Aktualni shodi Janševih privržencev, ki preraščajo v angažirane proteste zlasti starejše populacije, medtem ko jih prvak opozicije in njegovi politični sopotniki spodbujajo k nadaljevanju, kažejo na poskus totalne demontaže zaupanja v slovensko sodstvo. Javno linčanje sodnikov z razpošiljanjem njihovih fotografij s prestreljenimi glavami, ki jim je skupno to, da so sodelovali v obravnavah proti Janezu Janši, je najvišja stopnja alarma. Janez Janša tega početja ni obsodil, ampak ga je relativiziral.

»Grožnje z nasiljem so nesprejemljive, toda za levo tranzicijsko kvazi elito je težava samo, če kdo grozi njim, če pa kdo grozi nam, je pa vse v redu oziroma se to še spodbuja,« je dejal v intervjuju.

Ustvarjanje scenarija konflikta, da je vsak pravosodni proces politični boj, ne glede na dejanske dokaze in okoliščine​, spodkopava zaupanje v pravosodni sistem, ki je ključen ne samo za varovanje pravic posameznikov, ampak tudi za nadzor nad delovanjem oblasti. Ob tem je pomenljivo vprašanje Delovega urednika Janeza Markeša, ki ga je izpostavil v podkastu Od srede do srede, in nanj tudi odgovoril: »Če damo ob stran, ali je Janša storil neko kaznivo dejanje, je drugo ključno vprašanje, ali to kaznivo dejanje postane neobstoječe, če oprostijo Jankovića? To ne more biti ideja pravne države niti slučajno.«

Janša gre pri svojih obračunih s t. i. krivosodjem še korak dlje. Ko v primeru sprejemanja zanj napačnih sodnih odločitev trdi, da je »sodstvo huje kot mafija«, ker se »mafija predstavlja kot mafija, krivosodje pa kot pravosodje, kot nekdo, nad katerim je samo modro nebo«. S tem želi pokazati na sodni aparat kot na organizacijo, ki je superiorna in nezmotljiva v svojih dejanjih, ki ravna v nasprotju s pravnim redom in zaščito človekovih pravic, ki deluje v prid privilegiranim skupinam. S pritiski nad sodstvom in policijo, da lažeta, delujeta politično pristransko in motivirano, politiki družbi sporočajo, da so sodniki ali policisti orodje v rokah političnih elit, kar tudi v javnosti zmanjšuje njihovo avtoriteto, strokovnost in nenazadnje učinkovitost pri izvajanju nalog. Dekriminalizacija sovražnosti in hujskaško podžiganje pa pošilja družbi signal, da sovražni govori in dejanja nimajo predznaka kaznivega dejanja, s čimer raste toleranca za take oblike vedenja.

Kaj še sproža dvome v sodstvo?

Dvome v sodstvo v družbi sprožajo tudi zastaranja, padle sodbe zoper bele ovratnike in druge akterje velikih kriminalnih dejanj, obsojeni pa so le manjši kriminalci, t. i. kurji tatovi.

Največje afere v zdravstvu, kot je afera zlate palice, bodo zaradi zastaranja ostale brez epiloga, zastarala je odmevna mednarodno razsežna mamilarska zgodba Balkanski bojevnik, v primeru štirikratnega umora v Tekačevem je bil glavni osumljenec Kristjan Kamenik oproščen.

Adria Airways, Teš 6, bančna luknja so afere, ki sploh niso bile sprocesirane, ali v procesu ne pričakujemo epiloga. Tudi nizajoče se oprostilne sodbe zoper župana Ljubljane Zorana Jankovića, ene ključnih političnih figur zadnjih let, pod katere je podpisana edina županova tožilka Blanka Žgajnar, ki je Jankovića že šestkrat pripeljala do zmage, pri ljudeh ne vzbujajo zaupanja v sodstvo. Sodišče je odpisalo tudi skoraj 29 milijonov evrov dolga trem podjetjem, ki so v lasti njegovih sinov.

Specializirana državna tožilka zdaj usmerja tudi postopke v primeru dr. Roberta Goloba, ki je ovaden pritiskov na policijo. Na preiskovalno.si pa smo že opozorili, da je specializirano državno tožilstvo v rokah Darje Šlibar, ki je povezana s Svobodo. Robert Golob pa politično izhaja iz kroga Zorana Jankovića.

Poskusi ukinitve KPK in nižanje plač

»Zamenjevanje javno – zasebno je po tridesetih letih še vedno problem, mogoče zato, ker so isti ljudje, ki vodijo državo, še danes na tem političnem prizorišču. Prvi vladi Janeza Janše ni uspelo ukiniti Komisije, zato so znižali plače vsem trem funkcionarjem. Tako je ostalo do danes. Vsakokratna vlada se je strinjala, da to ni prav, ampak tega nikoli niso popravili. Očitno jim to koristi. Instituti, kot so preprečevanje nasprotja interesov, prijava premoženja in podobno, bodo ostali, tudi če ukinejo KPK. To so le prazne besede, s katerimi bombardirajo svoje volivce. Pri diskreditiranju organa pozabljajo, da uničujejo pravno državo.« Tako aktualni predsednik KPK Robert Šumi za Radio Slovenija, o tem, da vladajoča struktura in poslanci še vedno niso ozaveščeni, kaj je njihova dolžnost po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije.

KPK je neodvisen organ, ki spremlja premoženjsko stanje funkcionarjev in njihove potencialne konflikte interesov. Njegove ugotovitve lahko povzročijo uvedbo sodnih postopkov, odstopi politikov zaradi ugotovitev komisije pa so redki. Zaradi ugotovitev korupcije pri najemu stavbe NPU je odstopila nekdanja notranja ministrica in nekdanja predsednica LDS Katarina Kresal.

Po enem največjih razkritij KPK leta 2013, ko so na komisiji pod vodstvom Gorana Klemenčiča objavili poročilo o premoženjskem stanju predsednikov strank, za določene transakcije na računih Janeza Janše in Zorana Jankovića pa ugotovili, da jih nista prijavila protikorupcijski komisiji, niti jih nista znala pojasniti, pa se je zatreslo na političnem parketu. Padla je Janševa vlada, odstopil je senat KPK. Vrhovno sodišče pa je zaradi ugotovljenih procesnih napak pozneje odpravilo poročilo KPK v delu, ki se nanaša na predsednika SDS Janeza Janšo, ker Janši osnutka pred uradno objavo ni poslala v izjasnitev. Janković se zaradi poročila nikoli več ni vrnil v državno politiko, Janša, ki mu pravkar sodijo v zadevi Trenta, ki jo je obravnavalo poročilo KPK, pa je še vedno na čelu največje opozicijske in po raziskavah javnega mnenja tudi najbolj priljubljene stranke.

Janša je delo komisije označil za konstrukt, poročilo pa za »akt politične inkvizicije«.

Bizarno. Farsa. Tako pa Robert Golob razume preiskavo KPK zoper njega. Delo komisije, ki preiskuje očitke o nedopustnem političnem vmešavanju v delo policije, kar sta mu očitala nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar in generalni direktor policije Boštjan Lindav, je Golobov odvetnik Stojan Zdolšek omejeval s poskusi izločitve namestnika predsednika KPK in s tem vplival na podaljševanje in prekinitev procesa.

Po Ustavi za vse velja enakost pred zakonom in s tem enaki zakonski vatli pred institucijami. Politični funkcionarji pa s svojimi pritiski na javne organe nadzora, ki preiskujejo njihova politična ravnanja, zmanjšujejo njihov ugled v javnosti. Zaupanje v nepristranskost in strokovnost institucij tako pada tudi med državljani, ki dvomijo v poštenost, pravičnost, nepristranskost in transparentnost. Posledično sta spoštovanje zakonov in odločitev teh organov manjša. S tem pa se veča toleranca do korupcije, ki je v Sloveniji velik problem (po ocenah v Sloveniji poniknejo več kot 3 milijarde evrov na leto).

Revanšizem, nespoštovanje in erozija zaupanja v institucije

Revanšizem Golobove vlade so občutili na Računskem sodišču, ki bedi nad porabo javnih sredstev, in v državnem svetu, katerega legitimnost izhaja iz zastopanja interesnih skupin in iskanja konsenza v zakonodajnem postopku.

Računskemu sodišču je vlada prvič v 30 letih samovoljno odvzela sredstva. Nezakonito in v nasprotju z zakonom o finančni neodvisnosti institucij. To se je zgodilo po objavi več revizij, ki so bile za vlado zelo obremenilne. Posebej so izpostavili nezakonitost pri nakupu stavbe na Litijski 51, nakup 13.000 prenosnikov ministrice Emilije Stojmenove pa spoznali kot neučinkovit in neracionalen. Vlada je sodišču odrezala sredstva, ki jih potrebuje za osnovno vzdrževanje.

Državni svet pa se je spopadel s skoraj polmilijonskim finančnim odtegljajem potem, ko je z 28 glasovi za in nobenim proti izglasoval veto na zakon o izvrševanju proračuna za leto 2025.

Ideološko različna - vedenjsko podobna

Pod pritiskom politike je ogrožena tudi svoboda medijev – četrte veje oblasti. Mediji so bili od zadnje vlade Janeza Janše podvrženi poskusom instrumentalizacije in finančnega kaznovanja STA. RTV pa je za časa Janše vodil njegov vladni uradnik. Pod Golobom so se zgodili odmevni prestopi novinarjev v politiko in – kar je nedopustno – nazaj v medije. Servilnost do vlade se odraža v selektivnem pristopu in kreiranju novic ter usmerjenega obveščanja javnosti.

Medtem ko Janša izvaja medijsko ofenzivo proti njemu nenaklonjenim novinarjem na odprtem polju, javno je denimo označil novinarke RTV s presstitutkami in plačal kazen, pa Golob deluje bolj subtilno. Njegove tehnike za nadzor neodvisnih medijev so podtalne in pritlehne. Gredo v smeri omejevanja dostopa do informacij, neodgovarjanja medijem, favoriziranje posameznih novinarjev in medijskih hiš, umetno ustvarjanje kroga kredibilnih medijev, ki niso kritični do predsednika vlade, s prikritim oglaševanjem kroga okoli predsednika vlade pa medije drži v šahu.

Oba uporabljata socialna omrežja za populizme in širjenje svojih resnic. Janša je preko X ljudi pozval k oboroževanju zaradi množičnega vstopanja migrantov v našo državo. Golob pa je ob nedavnem fiasku po poskusu prepovedi vgrajevanja bojlerjev populistično obrnil ploščo na škodo Janševi vladi, saj da so oni pripravili ta zakon; v primeru zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je resnično nastajal pod ingerenco prejšnje vlade, pa zasluge pripisujejo sebi!

Politična oblast si podreja in zlorablja tudi druge državne organe. V javnosti je odmevala zloraba urada za preprečevanje pranja denarja pod vodstvom Janševega direktorja Damjana Žuglja in vpogledi uslužbencev v 244 računov: od vrha Cerkve, do lastnikov in novinarjev medijskih hiš Pop tv in N1, do navadnih državljanov. Šlo je za nelegalno in nelegitimno početje agencije pod diktatom oblasti, ki je zdaj pod lupo tožilcev.

Za državljani so vohljali tudi pod Golobom. Tako so s Fursa odtekale informacije o osebnih in finančnih podatkih prodajalca pri prodaji stavbe na Litijski državi. Šlo je za zlorabo državnega organa, katerega tajni podatki in se potem uporabili za medijsko diskreditacijo posameznika!

Čeprav sta urad in Furs formalno neodvisna, sta oba politična veljaka njuno neodvisno delovanje skozi prizmo političnih vplivov postavila pod vprašaj.

Robert Golob in Janez Janša kljub ideološkim razlikam in ciljem kažeta podobno zaskrbljujoče vzorčno vedenje – uporabo svoje politične moči za delegitimizacijo institucij, ki bi morale biti neodvisne. Golob in Janša še vedno opravljata svojo politično vlogo in odločilno vplivata na družbeno-politične spremembe in ravnanja v državi. Na vodilne politične pozicije sta bila izvoljena in jima je mandat zanje podelilo ljudstvo, ki zaupa in verjame v njuno kredibilnost in integriteto. Z nezaupanjem in zavračanjem neodvisnih institucij v državi, ki delujejo tudi kot varovalka proti zlorabam oblasti, podpihujeta erozijo zaupanja med državljani.

V demokratičnih družbah so institucije, kot so sodstvo, policija in drugi nadzorni organi, ključni za zagotavljanje pravnega reda države in uresničevanja pravne paradigme enakosti pred zakonom.