V pozno januarsko jutro zareže zvonjenje. Glas na drugi strani se lomi v joku: »Prosim, pridita, pomagajta. Starejši moški že štiri mesece leži nepokreten, v lastnih iztrebkih. Nikogar nima. Sam je, sam. Rešita ga, rešita njegovo življenje.« S snemalcem sedemo v avto in se odpeljemo v osrčje slikovite kraške pokrajine z obsežnimi gozdovi. Kočevje je od prestolnice oddaljeno 100 km in je manjše mesto na jugovzhodu države s komaj 8000 prebivalci.

Na mestnem robu, kjer se že ujame stik s podeželjem, poiščemo naslov. Rožna ulica. Hiša je pravo nasprotje svojega imena.

Stara, okrušena stavba z napol odprto streho in luknjami v oknih. Odpahnemo težka vhodna vrata in se po škripajočih lesenih stopnicah vzpnemo proti podstrešju. Prostor prežemajo mraz, tema in smrad. V edini sobi na postelji leži moški, star med 60 in 65 let. Andrej.

Otopel izraz na obrazu. Oči bolščijo v strop ali v televizor, ki je njegovo edino okno v svet. Štiri mesece je že, odkar je zadnjič vstal in zapustil posteljo. Noge ga bolijo, pokaže na modre lise na koži, ne more vstati. Ni več sledu o mišicah, ki so zaradi dolgotrajne negibnosti uplahnele. Leži nepremično. Že štiri mesece. Sam. Ne ve niti tega, ali je zunaj sneg, saj njegov pogled ne seže dlje kot do okenske police. Šipa, ki je na več mestih počena, je prelepljena z lepilnim trakom, s katerega se vijejo ledene rože. Hlad, ki pronica skozi razbita stekla, se širi po sobi. Pogled po prostoru razkrije eno samo bedo. Plesen v kotih se že zažira omaro z nekaj redkimi oblekami, vlaga vdira iz razpok v stenah, skozi razbite strešnike pa pronica deževnica naravnost skozi strop. Andreju pada omet dobesedno na glavo.

»Kako je s higieno, z osnovnimi potrebami,« naju zanima, ko opaziva, da v sobi ni prenosnega stranišča, do veceja pa sam ne zmore. Zadržano pokaže na goro plastenk ob postelji, v katere spusti urin. Veliko potrebo opravi v plastično vrečko, ki jo razprostre v kuhinjski lonec, tega pa si podstavi pod zadnjico. Vse dela leže. Na dosegu roke je tudi zaprto plastično vedro, v katerega odlaga vrečke z blatom. Potem čaka na usmiljenje katerega od redkih prijateljev, ki se še odzovejo njegovemu klicu, da izpraznijo posode z izločki. Vode in mila na koži ni občutil že od septembra, ko je obležal. 147 dni se ležeč v postelji obriše z vlažnimi robčki. Le nekaj centimetrov stran od posod z urinom in blatom zagledava štruco kruha, sadje in vodo. Osnovna živila, ki mu jih prinaša dobrosrčna soseda Slavica. Toplo hrano pove, uživa natanko teden dni. Še to je zaradi lastne vztrajnosti uspela izboriti po nenehnem pisanju, klicih, prošnjah in moledovanju, naj se javne socialne ustanove vendarle zganejo in pomagajo osamljenemu in zanemarjenemu bolniku. Človeku, ki že štiri mesece ždi v postelji brez sleherne oskrbe, osnovne zdravstvene in socialne pomoči. Ki lula in kaka v posteljo.

»Do pritličja slišim njegove krike. Nikogar ne prikličem. Tako je od septembra, ko je obležal. Do danes ni bilo nikogar k njemu, da bi ga pogledal, očedil, mu nudil zdravstveno oskrbo,« v solzah pripoveduje upokojenka, ki po težki operaciji sama ne zmore skrbeti za bolnega soseda. Uspela je le toliko, da so mu iz zavoda za pomoč in nego na domu prvič prinesli topel obrok. Čeprav je menila, da mu bo socialna delavka tudi pomagala pri hranjenju, ga za silo uredila in umila, je ženska kovinsko posodo s hrano samo odložila na mizico in še to brez krožnika in pribora, se obrnila na petah in odšla brez besed. Tudi kot človeku, ki za razliko od živali premore vsaj kanček empatije, ji pogled na nemočnega Andreja ni prebudil sočutja.

A drugače je, ko se vključi medij. Takoj po najinem prihodu k Andreju pokličeva župana, socialno službo, direktorja zdravstvenega doma. Vsi pridejo do Andreja.

Zavestna opustitev pomoči zavoda za oskrbo in 11 dni od prvega odziva centra za socialno delo

Da je Andrej »len in sam kriv za svojo usodo, ker se mu ne da delati,« je bilo slišati obsodbe, tudi iz ust tistih, ki bi po pooblastilu države ali občine morali skrbeti za starejše. Lokalni zavod za nego in skrb na domu, ki mu za izvajanje oskrbe starejših Občina plača okoli 300.000 evrov na leto, je za Andreja vedel pa dvignil roke?! Zakaj? Ko so mu začeli dostavljati edini topel obrok v dnevu, jim pogled na neumitega, nebogljenega in nepokretnega človeka ni zbudil empatije. Zanima naju razlog za to brezbrižnost in opustitev dolžnosti, ki je lahko podlaga za kazenski pregon. Med intervjujem direktorja centra za socialno delo, ki dobi državni denar za skrb starejših, izveva, da »niso bili izpolnjeni pogoji varnega dela za zaposlene,« da je »tam umazano« in da so pravice zaposlenih nad pravico uporabnika do pomoči.

Zato je Andrej ostal dobesedno zavržen. 

Evropa pozabljenih in osamljenih

Andrej ni osamljen primer zanemarjanja starejših v naši dvomilijonski državi, sva ugotovili. Koliko jih je, je pa vprašanje. Najprej je treba ugotoviti, koliko starejših je samih in osamljenih, kot Andrej. Brez zdravnika, brez oskrbe. Brez stika. Statistični podatki za leto 2021, ko so nazadnje popisovali prebivalstvo, kažejo, da je samih v gospodinjstvu živelo 114.887 prebivalcev starih 65 let ali več. To je četrtina ali 26 % oseb starih 65 let in več. Številke so zaskrbljujoče. Je komu zazvonil alarm? Čeprav so skriti za anonimnost statistike, so to ljudje, naši sosedje, znanci, vrstniki. Se je kdo od odločevalcev vprašal, ali imajo koga, ki bi jim prinesel kozarec vode, ponudil krožnik tople juhe, jih umil ali obrnil v postelji? Morda samo pobožal ali jim izrekel besedo sočutja? Andreja so začeli obravnavati prvič po najinem prihodu in 11 dni od prvega klica sosede na socialni center.

Samo malo močnejša protibolečinska zdravila pa stanejo več kot 4 evre. Kdo jih kupi in dostavi? Kdo jim zloži tablete v posodnico po dnevih? Kdo kontrolira medsebojno učinkovanje? Romunska fundacija je ena redkih, ki skrbi, nadzira in pomaga tem ljudem. Verjetno tudi leta 2025 in 2026 ne bodo prišli do vseh osamljenih in pomoči potrebnih starejših, ki nimajo nikogar več na svetu. Milijoni Andrejev sredi najbolj razvitega koščka sveta.

Eurostat opozarja na socialno izključenost starejših Evropejcev

Pomankanje, bolezen in osamljenost so največje težave starejših v Evropski uniji, opozarja Eurostat. V času največjega tehnološkega stampeda in ob milijardah za oboroževanje, tisti, ki so gradili moderno Evropo miru, nimajo nikogar, da bi jim prinesel kozarec vode.

Tudi iz bolgarskega ministrstva za delo in socialne zadeve so nam odpisali, da po njihovih statistikah samih živi skoraj pol milijona prebivalcev starejših od 65 let. Pol milijona! Slaba desetina njihovega prebivalstva. Uradni podatki evropskega statističnega urada kažejo, da je demografska skupina starejših od 65 let resnično zaskrbljujoča.

Andrej je simbol vseh osamljenih, zapostavljenih in pozabljenih Evropejcev. Je glas brezimnih množic od Španije, Nemčije, Poljske, Ukrajine do Grčije. Gre za generacijo, ki je našo Evropsko unijo branila, jo osamosvojila in obdržala v miru. Danes pa ima Nemčija malo manj od 20 milijonov ljudi starejših od 65 let. Poleg Nemčije imajo tudi Italija (13 milijonov) Francija (13 milijonov), Španija (9 milijonov) visoke deleže starejših oseb. To so naši starši, naši dedki in babice. Kar 21, 8 % moških starejših od 65 let po Evropi živi popolnoma samih. Kdo jih pokrije, kdo jim prinese tablete, kdo pripravi topel obrok, zamenja plenico?

58 % starejših moških od 65 let v Evropi si dom deli še z eno osebo, pri ženskah, starejših od 65 let, pa je številka malenkost nižja – 39 %. Tistih, ki so starejše od 65 let in živijo popolnoma same, pa je 40,2 %, so ocene Eurostata. 

Starejši v EU nujno potrebujejo svojega komisarja

92 milijonov Evropejcev je starih! Gre za četrtino populacije, ki kljubuje paradoksu sodobnega časa. Na vsakem koraku občutimo ekspanzijo družbenih medijev, mreženj in všečkov, graditelji Evrope pa so družbeno, eksistencialno, zdravstveno in čustveno izolirani. Medtem ko 448,4 milijona prebivalcev Evropske unije lahko uresničuje svoje potrebe in pravice pod okriljem 27 komisarjev za različna področja, ostajajo starejši zapostavljeni. Na našem portalu smo vsem odgovornim v EU poslali pobudo in vprašanja. Bi bilo mogoče čez pet let dodati komisarja za starejše, poenotiti pravila, narediti in voditi evidence? Če imamo popise ljudi, avtomobilov, psov, bi lahko skrbeli tudi za tiste, ki so sami. Bi lahko dodali ključnega komisarja?. Za generacijo, ki je tlakovala pot miru, človekovim pravicam, napredku, tehnologiji.

Prvi poskusi reševanja Andreja poteptali človeško dostojanstvo

Po našem razkritju so Andreja najprej želeli premestiti med brezdomce, kjer bi v majhnem prostoru za štiri potrebo prav tako moral opravljati v postelji 1 meter od drugega stanovalca. Na to ni pristal.

Kako pomemben je vpliv medijev pri opozarjanju na temeljne človekove pravice, se je pokazalo ko sva vztrajali, da najdejo drugačno, primernejšo rešitev za Andreja. Po najinem prvem obisku pri njem so le nekaj ur pozneje ob njegovi postelji že stali župan in podžupan Kočevja ter direktor zdravstvenega doma. Stekla so resna dogovarjanja za njegovo rešitev. V manj kot 24 urah je Andrej dobil pravo bolniško posteljo, ki je bila potrebna za njegovo oskrbo.

Andrej, ki pred boleznijo ni imel tople vode, kopalnica sploh ni bila uporabna, edini umivalnik pa je bil razbit, je v nekaj dneh dobil novo vodovodno in električno napeljavo ter povsem nov bojler, iz katerega je končno pritekla topla voda.

Srčna soseda je s prepričevalnimi veščinami pridobila lepo število mojstrov, ki so v sobi položili laminat, za polovično ceno zamenjali okna, priskrbela mu je tudi pralni stroj pa hladilnik in nova oblačila. Spet se je pokazala dobrosrčnost Slovencev, ki prevečkrat, ko država opusti svoje dolžnosti, rešujejo stiske posameznikov. Andreja so v nekaj dneh posedli na posteljo in začele so se fizioterapije. Tudi soseda Slavi, ki mu je rešila življenje, je iz sosednje Hrvaške naročila fizioterapevtko, da mu je pomagala na noge. 

Življenje ima za Andreja spet smisel

Zaradi Andreja, ki je dopustil, da smo ljudem prikazali vso bedo in žalost njegovega bivanja, je kočevska občina našla še štiri osamljene in zapostavljene Andreje. Pet ljudi smo z medijsko vztrajnostjo rešili v majhnem slovenskem mestu. Zgodil se je premik na sistemski ravni. Občina, je z zavodom, ki bi moral oskrbovati Andreja, prekinila pogodbo in začela s postopki ustanovitve lastnega zavoda. Minister za delo, družino in socialne zadeve je v zavodu sprožil inšpekcijski nadzor za ugotavljanje odgovornosti pristojnih, ki še traja. Inšpektorji po našem razkritju ugotavljajo tudi sum zlorabe v kočevskem centru za socialno delo. Odgovorni v centru, ki so Andreja zapustili kljub ugotovljenim »težkim zdravstvenim in bivanjskim razmeram,« so odgovornost zanj obesili na domnevno mrežo sosedov in prijateljev, ki pa ne obstaja. Slednje se je izkazalo za čisto laž in sprevračanje odgovornosti na druge. Andrej bi shiral do smrti, če njegovih krikov ne bi slišala soseda Slavica, ki je sama krhkega zdravja. Na njene klice se je državni center za socialno delo iz udobnih klimatiziranih pisarn prvič odzval šele po 11 dneh pod pritiskom medijev.

Po našem razkritju Andrej ni postal statistika tistih, na katere Evropo opozarja Eurostat. Osamljenih in zapuščenih. Socialno izključenih. V štirih mesecih je shodil in s srčno sosedo Slavi ob jezeru prvič zunaj štirih sten spil kavo.