V Domu starejših občanov Ljubljana Vič Rudnik - Enoti Bokalce je socialna inšpekcija, ki je prva pristojna za nadzor v domovih, zaključila inšpekcijski nadzor v zvezi z očitki o neustrezni negi in oskrbi tamkajšnjih oskrbovancev. In kakšen je rezime osem mesecev trajajoče preiskave, za katero smo na našem portalu tedensko terjali odgovore. Z eno besedo: porazen. Je komu sploh mar za stisko in trpljenje starejših?! Je torej dopustno starejše polagati v krop, jim menjati zdravila in jih daviti s tujo protezo v ustih?! Napak ni odkrila niti Zdravniška zbornica. Se odgovorne institucije pokrivajo med sabo? So pa zato prijavo bolj resno obravnavali na Policiji in podali kazensko ovadbo zaradi utemeljenih sumov kaznivega dejanja nasilništva.

Policija je potrdila, da so v primeru dogodka v DSO Bokalce »po predhodno prijeti prijavi zavoda in po zbranih obvestilih na pristojno okrožno državno tožilstvo v Ljubljani podali kazensko ovadbo zaradi utemeljenih sumov kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Ovadba je bila podana zoper dve znani osumljeni osebi.«

Pred osmimi meseci smo na portalu objavili pretresljivi izpovedi hčera dveh oskrbovank ljubljanskega doma za starejše Bokalce, ki sta delili zgodbi o krutem ravnanju v DSO Bokalce do njunih onemoglih mater. Silvija Novak je podoživela incident s svojo zdaj že pokojno mamo, ki so jo med kopanjem v domu položili v vrelo vodo, zaradi česar je morala gospa v bolnišnico, saj je bilo njeno telo v mehurjih. Hči je dejanje prijavila policiji, vendar pa se za pregon negovalk ni odločila, saj ji je znano šibko socialno stanje zaposlenih v dolgotrajni oskrbi.

Mama Brigite Kneževič bi kmalu prejela napačna zdravila in prehrano, s čimer bi bilo njeno življenje zavoljo hude bolezni ogroženo. Zamenjavo je preprečila hči, ki je ugotovila, da njena mama leži v postelji z imenom druge sostanovalke. Med enim od svojih rednih obiskov je naletela na davečo se mamo s tujo protezo v ustih in jo napol golo sredi zime zalotila na poti v bolnišnico.

Direktorici verjeli na besedo

In kaj je v osmi mesecih, odkar smo o dogodkih obvestili socialno inšpekcijo, nadzorni organ vendarle ugotovil?
»Na področju socialnega varstva, ki ga nadzira Socialna inšpekcija (osnovna oskrba, socialna oskrba) pa je bilo v vseh pregledanih primerih ugotovljeno:
- da so bili zaposleni doma seznanjeni z očitki s strani svojcev stanovalcev,
- da so se na očitke odzvali s preverjanjem utemeljenosti le-teh,
- da so prepoznali storjene napake in jih, kjer je bilo mogoče, takoj odpravili oziroma sprejeli dodatne ukrepe za zmanjšanje verjetnosti, da bi se napake ponovile. 

V primeru ravnanja, ki je vseboval elemente kaznivega dejanja, je dom o tem obvestil organe pregona in z njimi ter prijaviteljem sodeloval na zahtevan način.«

Inšpektor je sicer ugotovil, da je do napak prišlo, vendar ni bilo potrebno izreči ukrepov za njihovo odpravo, saj jih je dom že sam sprejel. To je skop odgovor glavne inšpektorice Katje Čoh Kragolnik.

»Socialna inšpekcija je že ob proučitvi očitkov ugotavljala, da se očitki v večjem delu nanašajo na izvajanje zdravstvene nege, ki jo nadzira Zbornica zdravstvene in babiške nege oziroma zdravljenje, ki ga nadzira Zdravniška zbornica,« so še odgovorili. Najlažje je reči, »za nič nismo pristojni.« So si s tem oprali roke? So inšpektorji od takrat še kdaj pokukali skozi domska vrata in naključno preverili stanje?

Monika Ažman, predsednica Zornice zdravstvene in babiške nege, nam je potrdila, da so sredi nadzora v enoti Bokalce. Ker pa še niso izvedeni vsi individualni razgovori z vpletenimi, v tem trenutku več ne more povedati. Bolj alarmantna je ugotovitev Zdravniške zbornice pod vodstvom Bojane Beovič;kot so zapisali, Zbornica po preučitvi pritožbe glede zdravstvene oskrbe v domu Bokalce iz marca letos ni ugotovila elementov strokovne napake. 

Silvija Novak nad zaključkom inšpekcije ni presenečena: »Kljub izsledkom inšpekcije, ki so pričakovani, bi vseeno poudarila nujnost, da mora biti inšpekcija nenapovedana, kot presenečenje. Na Bokalcih je bilo že kar nekaj inšpekcij, seveda napovedanih, nobena ni bila izpeljana v prid prijavitelja, pa so se dogajale kriminalne stvari. Kar se tiče primera moje mame (kopanje v vreli vodi ...), so se mi sicer opravičili, jaz pa sem zahtevala, da se ti dve osebi odstrani z oddelka, dokler je tam moja mama.«

Nad odzivom je razočarana tudi Brigita Kneževič. »Vodstvo doma ni sprejelo nobenih ukrepov ali sankcij, ko je mati imela v ustih tujo protezo in se z njo davila, ali ko so jo pri minus desetih stopinjah pomanjkljivo oblekli za prevoz na urgenco. Odgovor direktorice je bil žaljiv. Se zgodi! Brez opravičila, kančka sramu. Strokovna direktorica Barbara Purkart mi je celo ponudila, da mamo premestim v drug dom, ker očitno z njimi nisem zadovoljna. Takega obnašanja nisem pričakovala in me je prizadelo. V domu so imeli nekaj kvalitetnih diplomiranih medicinskih sester in tehnikov, ki so želeli izboljšave v dobro varovancev, a jim žal ni uspelo. Vodstvo jim ni dalo zelene luči in so odšli. Pravi krivci pa so ostali na položajih, direktorica nadaljuje mandat.« Najbolj pa jo je prizadelo, ker »inšpektorji verjamejo lažem, na nenapovedane kontrole ne hodijo in resnica ostaja skrita zaradi neučinkovitosti pristojnih organov.«

Nasilje nad starejšimi je nevidno

Nasilje nad starejšimi in nemočnimi kaže na izjemno erozijo vrednot v družbi. A na Inšpektoratu za delo so v zadnjih petih letih prejeli le dve prijavi zoper enoto Bokalce, očitki pa so se nanašali na pomoč pri vstajanju in poleganju v posteljo ter posedanju za mizo, stol ali invalidski voziček, v letu 2021 pa na omejitve obiskov v času veljavnih ukrepov za zajezitev epidemije covida-19. Skrb vzbujajoče pa je, kot so nam pojasnili v uradu Varuha človekovih pravic, da je veliko odklonilnih dejanj v domovih prijavljenih anonimno, včasih pa celo svojci ne verjamejo svojim ostarelim staršem ali sorodnikom, ko jim zaupajo lastne izkušnje o slabem ravnanju zaposlenih. 

Nasilje nad starejšimi je na žalost nevidno in se pogosto dogaja za štirimi stenami v družinskem okolju ali v institucionalnem varstvu. Starejše že družba postavlja v drugorazredni položaj. So pogosto deprivilegirani zaradi starosti, ekonomskega in zdravstvenega statusa. Zaradi bolezni in opešanja so starejši še bolj ranljivi, saj se zavedajo, da so odvisni od pomoči drugih - domačih, osebja v zdravstvenih ali socialnih ustanovah. Njihov glas se ne sliši. In to je še posebej skrb vzbujajoče.

»Znotraj zaprtih zidov lažje neopaženo prihaja do kršitev pravic starejših. Žrtve so nemočne in pogosto odvisne od povzročiteljev nasilja, zato nasilja ne morejo oziroma ne upajo prijaviti. Na pojav nasilja moramo biti pozorni ves čas in ukrepati, če ga zaznamo. Vlagati je treba tudi v usposabljanje in izobraževanje vseh tistih poklicnih skupin, ki se srečujejo s starejšimi in z njimi delajo,« je ob izbruhu nasilja v trebanjskem DSO, ko je dijakinja agresivno obračunala z dementno žensko, poudaril varuh človekovih pravic Peter Svetina. Zato bi morala v njihovem imenu spregovoriti država. Tisti, ki so jim tudi ti starejši pomagali na oblast s plačevanjem prispevkov v proračunsko blagajno za njihovo izobraževanje. Pa jih očitno ne slišijo. Nemara tudi nočejo? Ali si pred nasiljem v institucijah natikajo plašnice?

Vsak šesti starejši žrtev zlorabe

Kdaj je naša družba postala imuna na nasilje in anemična do zlorab starejših? Kdaj so družbene norme postale tako minorne, da tudi tisti, ki bi morali ne samo po zakonski, ampak tudi moralni dolžnosti skočiti ob najmanjšem sumu neprimernega ravnanja s starejšimi, slepo sledijo birokratskim postopkom in ne prisluhnejo bolečim besedam. Razumemo, da gre včasih tudi za težke obtožbe, ampak zakaj bi si ljudje izmišljali zgodbe o nasilju, fizičnem ali psihičnem. Nasilje je tihi spremljevalec staranja, lahko interpretiramo podatke slovenske policije, ki zabeleži približno 320 primerov nasilja nad starejšimi od 64 let - 200 nad ženskami in 120 nad moškimi. In to ne gre za samo za klofute in zmerljivke. Gre za resne zlorabe s pretepanjem, odrekanjem fizioloških potreb, kot je menjava plenic ali dehidriranje, stradanje. Kot družba smo se našli na dveh straneh prepada na eni strani je zdravim, mobilnim in mladim dostopno vse obilje tega sveta, na drugi strani pa je pekel za nemočne, oslabljene, nepokretne, stare, osamljene in zapuščene.

- Vsaka šesta oseba na svetu starejša od 60 let je v zadnjem letu doživela neko obliko zlorabe v svojem okolju.
- Zlorabe starejših so pogoste in hude v ustanovah, kot so domovi za ostarele in ustanove za dolgotrajno oskrbo. Kar dve tretjini zaposlenih poroča, da so v preteklem letu zagrešili zlorabo.
- Zlorabljanje starejših se je med pandemijo COVID-19 povečalo.
- Zloraba starejših lahko povzroči resne telesne poškodbe in dolgoročne psihične posledice.

Kaj je v tem času, ko obstaja naš portal, kjer smo se zavezali, da bodo starejši naša skrb in odgovornost, da zagovarjamo ničelno toleranco do nasilja in vztrajamo, da je vsak upravičen do ustrezne oskrbe, naredilo ministrstvo za solidarno prihodnost? Ponavljamo, solidarno prihodnost! Minister Simon Maljevac ni zmogel dlje od strinjanja z razsežnostjo problematike in puhlih obljub. Sicer bi dolgotrajna oskrba bila kaj več kot azil uslužbencev iz stranke Levica, ki si, kot smo poročali, na račun dolgotrajne oskrbe izplačujejo dodatke.

Nismo še videli filma, da bi minister pozval vse državne institucije in sorodna ministrstva, da bi skupaj pripravili kampanjo za preprečevanje nasilja nad starejšimi, predvsem pa se povezali pri skupnem prizadevanju za temeljne spremembe v dolgotrajni oskrbi. Od resorjev šolstva, zdravstva, dela, gospodarstva. Ampak ne, minister še naprej posveča svojo skrb zidovom, reže trakove pred novimi domovi, v katerih ne bo imel kdo delati. Negovalke, ki za težko in odgovorno delo v več izmenah in že v treh koncih tedna komaj zaslužijo za lastno preživetje, boljše delovne in plačne pogoje jim ponujajo trgovci. V domovih zaposlujejo kader, ki ga še pred nekaj leti ne bi niti pogledali. Kader brez ustreznega znanja, empatije, čuječnosti.

»To je epilog malomarnega in kriminalnega dela v službi z najranljivejšimi ljudmi«

Namen inšpekcijskih nadzorov je zagotoviti zakonito izvajanje nadzirane dejavnosti. Inšpektor mora s svojimi ukrepi zagotoviti, da se dejavnost, ki jo nadzira, izvaja v skladu z veljavnimi predpisi. A rednih nadzorov v domovih ne opravlja ne socialna ne zdravstvena inšpekcija. Ko se po prejeti prijavi vendarle odpravijo, praviloma napovedano, so napake že zdavnaj pometene pod preprogo. Kot nam je pred kratkim povedal direktor Peter Stefanoski, je velika ovira v inšpekcijskem postopku, če je oskrbovanec mrtev, »upravičencev v takem primeru ne moremo zaslišati, da bi preverili dejansko stanje. Svojcem verjamemo, ne moremo pa njihovih trditev preveriti.«

Po uradno dostopnih podatkih je bilo v zadnjih petih letih v domovih opravljenih 154 nadzorov, tveganje za neustrezno ravnanje pa se je zvišalo v približno petini primerov, v manj kot 10 odstotkih pa so bile ugotovljene nepravilnosti, ki so neposredno vplivale na stanovalca.