Otroci potrebujejo nežnost, dotik, stisk, zavetje. Kaj pa starejši? Toliko zgodb o nasilju nad starejšimi, kot smo jim bili priča letos v medijih, ni bilo nikoli. In nič se ne zgodi. Kot da nikogar več nič ne pretrese. So nam ekrani in družabna omrežja namesto občutljivosti na svet prinesli nekakšno brezbrižnost in navajenost?

Piše: Nataša Markovič

I.

Vedela sem, da počasi odhajaš. Tisto noč si imela bolečine, zato sem te peljala v ljubljanski klinični center. Nisem želela, da umreš doma, ker sem na nek način pred stisko želela obvarovati otroke. Tvoje vnuke. Nisem želela, da umreš v sobi zraven njiju. Nisem želela, da se na ulico pripelje mrliški kombi, da te v krsti nosijo iz hiše.  Vem, da si vsem na očeh tega nisi želela niti sama.

V bolnišnici si, čakajoč na pregled, z dlanmi stisnjenimi v molitev prosila, če te peljem domov. Nisem ti prisluhnila. Kmalu zatem si izgubila zavest. Dihalna funkcija je prenehala, pomagal ti je aparat. Zdravniki so iskali sobo zate, našli so eno na koncu hodnika. Sama si bila notri. Zdravnik me je počakal in me vprašal, če vem, kako hudo je s tabo. Prikimala sem. V bolnišnici si dobivala hrano in vodo po cevki. Na svet okoli sebe se nisi več odzivala, le na moj glas si obrnila glavo in za hip odprla oči. Ležala sem ob tebi na bolniški postelji in ti govorila, da bo vse dobro. Da bova šli kmalu domov, da me primi za roko, če me slišiš. Premaknila si prst. Obšla me je grozna misel, da ti možgani delajo, telo pa ne. Povedala sem ti stokrat, da si moja, da te imam najrajši na svetu, da greva domov, takoj ko primejo tableti in ti snamejo aparature. Želela sem ti dati svoj vonj, toplino, objem. Kot dojenčku, za katere obstaja kup navodil za ravnanje. Vse bo dobro, sem ti ponavljala. Lagala sem. V naši največji bolnišnici so mi svetovali premestitev v ljubljanski Hospic. Čakali sva prevoz ...

II.

Silvija Novak in Brigita Kneževič sta se opogumili in pred mesecem razgrnili svoje izkušnje z ljubljanskim domom za starejše občane Bokalce. Silvija nam je zaupala, da so mamo potunkali v vrelo vodo. Cel hrbet, noga in roke do komolcev je imela opečene in v mehurjih. V bolnišnici so ji rane pozdravili. S primerom je bila seznanjena tudi policija. V domu so priznali dogodek. Ko se je razočaranje razblinilo, pa je življenje teklo dalje. Silvija je z mamo prebila vsak prosti trenutek; ko se jo je polotila demenca, pa ji je tudi pomagala pri hranjenju, da je sploh še zaužila topel obrok. Hrano stanovalcem sicer dostavijo v ogrevanih vozičkih in toplotno izoliranih posodah, v vseh bivalnih enotah so tudi mikrovalovne pečice, da si jo lahko pogrejejo, je povedala direktorica doma za starejše občane Bokalce. A kako naj si jed pogreje dementna ali nepokretna oseba, se sprašuje Silvija: »Prosila sem, da bi ljudem, ki so delno ovirani, pomagali z ustreznim jedilnim priborom, ogrevali krožnike, ker ves čas jejo mrzlo hrano. Solato jim postrežejo na gladek krožnik, da je ne morejo nabosti z vilicami, ampak kar z rokami nosijo v usta - kot v živalskem vrtu!«

Brigita Kneževič je svojo mamo v istem domu našla s tujo protezo v ustih. Skoraj se je zadavila. Pripovedovala je o tem, kako so zamenjali postelje in kako bi zaradi drugega imena na robu postelje lahko prejela povsem napačno terapijo tablet. Pa o osamljenosti. Dopoldne so jo posedeli na invalidski voziček in jo prepeljali do okna. Ure kasneje jo je našla z vročim obrazom, na katerega je sijalo sonce. Oči ni mogla odpreti, zenice je predolgo motila premočna in pretopla svetloba.

(Nobena od teh zgodb (še) ni dobila nikakršnega epiloga, socialna in zdravstvena  inšpekcija preiskujeta. Nimamo širšega konsenza o tem, kdo vse in na kakšen način lahko rokuje s starejšimi. Vsi pa se načelno strinjajo, da je treba »veliko vložiti v izobraževanje kadra«. Nimamo niti enotnega sistema kakovosti. Svojec lahko trdi, da slabo ravnajo s starejšimi, dom pa to zavrne. Dokazov ni.)

V slovenske medije je v tem letu prišla tudi zgodba o študentki, ki je nasilje nad starko objavila na tiku-toku. V trebanjskem domu za starejše občane je posnela, kako starejšo nepokretno gospo stisne za nos in jo vzvišeno vpraša: »Kaj je?«. Oskrbovanka ob tem zavrešči od bolečine. V nadaljevanju se skuša oskrbovanka doma z rokami obraniti pred dijakinjo, ta pa jo povleče za lase. Starka jo prosi: »Pa dajte nehati!«Minister za solidarno prihodnost, ki smo ga prvič dobili s to vlado, je ob teh posnetkih dejal, da »trendi in raziskave kažejo, da je nasilje nad starejšimi nek fenomen, ki mu bomo morali kot družba posvetiti več pozornosti.« Več? Posvetiti mu moramo vso pozornost, ne le več. Ko govorimo o nasilju, govorimo o ničelni toleranci do nasilja! Tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina se je oglasil zgroženo in ob pojavu posnetkov  izvajanja nasilja nad šibkejšimi dejal: »To kaže na izjemno erozijo vrednot v družbi. Med mladimi moramo okrepiti zavedanje, da je nasilje kaznivo in da si takšni posnetki zaslužijo zgražanje, ne pa všečkov.«

Približno 320 primerov nasilja nad starejšimi od 64 let zabeleži slovenska policija na leto, 200 nad ženskami in 120 nad moškimi. Si predstavljate, 320 ljudi, nad katerimi se znašajo drugi, jih tepejo, jim odrekajo vodo, hrano. Koliko pa je takih, ki so preprosto zapuščeni? Nekaj je hudo narobe. Nikoli do sedaj v slovenske medije ni prišlo toliko zgodb nasilja in neprimernega vedenja nad starejšimi v enem letu. In to prvič, ko imamo v zgodovini naše države ministrstvo namenjeno starejšim. A kadrovska stiska je večja kot kadarkoli prej. Ujetniki enotnega plačnega sistema niso samo zaposleni, pač pa tudi direktorji domov, ki nimajo nikakršnih vzvodov za privabljanje kadra. »Več kot polovica zaposlenih v domovih za starejše ima manj, kot je zakonsko določena minimalna plača, pojasnjujejo na skupnosti socialnih zavodov. Torej manj kot 878 evrov. Zato so vrata na stežaj odprta vsakemu študentu, ki želi priti. Kajti ljudi, ki bi jih zanimala oskrba starejših, ni. Vsaj v javnih zavodih ne. Mnogi pa so izkoristili trg in ponujajo oskrbo za mastno plačilo.

Znana novinarka Eugenija Carl je opisala svojo izkušnjo z nasilno oskrbovalko, ki se je znašala nad njeno mamo. Šele kamere, ki jih je skrila v stanovanje, so razkrile, kaj se dogaja za zaprtimi vrati doma. Kako pomembno je, da je verjela svoji materi, ki ji je želela povedati, da je z žensko, ki jo obiskuje, nekaj hudo narobe. Oskrbovalka pa je bila navidezno tako prijazna, nežna in skrbna. Za zidovi pa vpitje, fizično in psihično nasilje. Po razkritju v Sloveniji in prijavi na policijo je razširila svoje delovanje na sosednjo Italijo?!

(Carlova je začela postopke na policiji in tožilstvu. Negovalka bo morala na sodišče.)

Tudi iz mariborskega doma za starejše občane so prišle v medije zgodbe o zapuščenih starostnikih, ki so 15 ur v istih plenicah. Nekateri starostniki niso bili na zraku tri leta! Direktorja so obremenili tudi zaposleni, skupina zaposlenih je spregovorila o poniževanju, ustrahovanju in potrdila govorice o nedostojni oskrbi. Direktor je zanikal vsakršno nezadostno in napačno ravnanje do varovancev. A očitno vse izpovedi le niso bile iz trte izvite. Analiza strokovnih nadzorov je namreč pokazala več odstopanj in pomanjkljivo urejene postopke.

(Kljub dokazanim nepravilnostim in hudim finančnim težavam doma so direktorju podaljšali mandat. Kljub nasprotovanju resornega ministra. Gre za direktorja, ki je blizu vladajoči stranki.)

III.

Deventer je kraj na Nizozemskem, ki je prišel na naslovnice najbolj uglednih svetovnih časopisov zaradi tamkajšnjega drznega koncepta. V dom za starejše občane Humanitas so naselili študente. Ko sem leta 2017 obiskala ta dom, me je sprejela direktorica Gea Sijpkes, ki se je tako kot vsi domovi pri nas srečevala s pomanjkanjem kadra. Tako je leta 2012 začela oddajati sobe študentom, ki nimajo denarja za najem stanovanja, v zameno za 30- urno tedensko druženje s starejšimi. Najbolj me je navdušil študent, ki je poslovni načrt za svojo diplomsko nalogo naredil s pomočjo oskrbovanca doma. Nek drug študent je imel strašne ljubezenske težave in veliko je hodil po zmenkih. Starejši oskrbovanec je bil tako željan informacij z zmenka, da ga je čakal vse do tretje ure zjutraj, da mu jih je zaupal. Kako je oživel vsakokrat, ko je ljubezenska zgodba napredovala, in ponudil ramo, besedo in spodbudo, ko je ljubezen minila.

IV.

Tudi v Sloveniji smo že leta 2012, približno takrat, kot na Nizozemskem, uvajali dobre prakse in enega od domov za starejše med poletnimi počitnicami spremenili v vrtec. V času počitnic mnogi starši niso imeli varstva, zato so ga organizirali v domu. Letos pa je direktorica Doma za starejše občane v Notranjih Goricah Ana Petrič v isti stavbi odprla še enoto vrtca Montessori. »Vse raziskave, prakse, projekti kažejo, da starejši dajo otrokom mnogo in enako otroci starejšim,« je zapisala v objavi. Zanimanje za vpis se povečuje.

I.

Z rešilcem so te prepeljali v Hospic. Tam kljub pričakovanjem ni vladala smrtna tišina, pač pa je bilo občutiti nek pritajen vrvež z znižanimi decibeli. Umili so te. Od doma sem prinesla tvoj vzglavnik, ki ni bil sveže preoblečen. Upala sem, da boš lahko skozi vsa čutila zaznala vonj doma, kjer te kljub tvoji želji nisem želela obdržati zadnja dva dneva. Ulegla sem se k tebi, čeprav so dejali, da ne smem, da se vsi čuti na koncu poti okrepijo in ne smem »viseti na tebi«. Nisem jih poslušala. Čez leseno ograjico sem zlezla k tebi in ti šepetala na uho še stoprvič in dvestotič, da te imam najrajši na svetu. Da si najboljša mamica. In te prelupčkala. Tatjana Fink, vodja Ljubhospica, me je večkrat prišla vprašat, kako sem. Če kaj potrebujem. Motrila te je in mi napovedala, kako bo. Dobesedno vodila me je čez faze umiranja. Prizadelo me je, ko mi je rekla, da v Hospicu ne dovajajo več vode in hrane. S palčkami sem ti mokrila usta. Vsakič, ko si pogoltnila vodo, sem dobila potrditev, da še ne umiraš in se slepila, da morda pa ne boš. Tisto noč si spremenila dihanje.

Uro po mojem odhodu si umrla. Umrla točno takrat, kot mi je pred mesecem napovedal zdravnik ljubljanske psihiatrije, ki te je obravnaval zaradi nespečnosti. Naročil je namreč podroben pregled z magnetno resonanco, ki je pokazal, da boš umrla zaradi druge in ne svoje primarne bolezni.  Nikoli ti nisem tega povedala.

(Z mamo sem razen petih let živela celo življenje. Doma za starejše občane ni nikoli dočakala.)

Kmalu bomo vsi stari

Populacija starejših povsod narašča. Kmalu bomo vsi starke in starci. Nikogar ne bo, ki bo skrbel za nas, če ne bomo imeli vsaj daljnega sorodnika ali družinskega člana, ki bo pristal na to. S 1. januarjem 2024 bo v Sloveniji zaživel zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo omogočal, da prejemamo plačo v primeru oskrbe družinskega člana. Se bomo vrnili h koreninam in živeli spet v velikih razširjenih družinah? Imamo zagotovila, da bo nasilja za domačimi zidovi manj? Potrebujemo nov družbeni dogovor, v katerem se bomo zavezali, da bomo prag sočutja za starejše znižali na najbolj občutljivo raven. Ker dandanes nikogar več nič ne pretrese. Mediji lahko prenesemo vse zgodbe tega sveta na ekran ali papir, pa je odziv dolgoročno mlačen. Ekrani in družabna omrežja so nam namesto občutljivosti na svet prinesli brezbrižnost in navajenost. Nasilje in zapuščanje sta del našega življenja in tako mnogi pri neprimerni oskrbi starejših le zamahnejo z roko. Da dojenčki za normalen razvoj nujno potrebujejo dotik, objem, varno zavetje, kažejo raziskave. Redki pa pišejo o tem kakšno nežnost in koliko dotikov potrebujejo starejši. Četudi ne vsi, pa je pomemben globok pogled v zrkla, ki se srečajo in izražajo hvaležnost. Zanimanje. »Ko govorimo o generaciji starejših je prišlo do globoke erozije vrednot,« je povedal varuh človekovih pravic Peter Svetina. Generacija naših dedkov in babic si zasluži več. Ujeli smo se v krog pomanjkanja časa, ki nas je pritisnil ob zid. S kepo v grlu smo naše babice in dedke dali v oskrbo tuji roki, ki pogosto nima izkušenj, volje za njihovo nego, umivanje, obračanje. Velikim domovom namesto majhnim butičnim smo podelili koncesije, za direktorje imenovali politične veljake, nekateri so celo brez kompetenc vodenja. In prišli smo do točke, ko je kljub številnim nepravilnostim,  pomanjkanju enotnih smernic, dom nemogoče dobiti, saj so čakalne vrste kljub vsemu neznosne.  V domovih pa prazne postelje, ker ni kadra. Nihče več namreč noče delati s starimi.

Kdo in kdaj bo odvezal ta gordijski vozel?