Tako v svojem pretresljivem pričevanju o smrti njene mame Lenčke v v domu starejših Ljubljana-Vič, enota Bokalce, trdi Silvija Novak, ki kljub odvetniku ni prejela natančnega poročila o dogodkih na usodno noč.

»Mamo so potunkali v vrelo vodo. Cel hrbet, noga in roke do komolcev so bili opečeni in v mehurjih! Pristala je v bolnišnici in to je bil višek vsega,« Silvija Novak izpove nedoumljivo izkušnjo z ostarelo mamo, ki je bila šest let oskrbovanka doma Bokalce. In potrdi, da  primer Brigitine matere ni osamljen. Žalostno zgodbo mame Lenčke, ki je, po besedah njene hčerke Silvije Novak tudi umrla v nenavadnih okoliščinah, nenadne smrti pa ji odgovorni v domu niso nikoli pojasnili, nam še vedno skrušena hči zaupa v globoki pretresenosti in utopljena v boleče spomine.

Snemalec: Matej Krže

Si ne predstavljam, koliko enega vpitja, groze je bilo v tistem prostoru. Se mi kar pamet ustavi. Po travmatičnem dogodku je Novakova takoj poklicala policijo, a pregona zoper negovalke ni nadaljevala vedoč, da najverjetneje nimata denarja za odškodnino, saj dohodki nižje kvalificiranega kadra v domu ne zadostujejo niti za dostojno preživetje.

»Pri kopanju stanovalke je prišlo do opeklin zaradi pretople vode. Gospo smo oskrbeli in jo s spremstvom zaposlene tudi napotili v bolnišnico na pregled, od koder se je še isti dan vrnila. Pred tem smo o dogodku obvestili hčerko, ki je gospo tudi počakala na urgenci. Vodja ZNO je obvestila tudi policijo, ki je prišla v dom na pogovor. Hčerka se je strinjala, da ni šlo za namerno dejanje, pač pa za nesrečni slučaj. Odstopila je od kazenskega pregona. Hčerki smo pomagali prijaviti slučaj zavarovalnici, ki je priznala izplačilo. V domu smo uvedli interni nadzor in ustrezno ukrepali. Obnovili smo pravila kopanja pri vseh zaposlenih,« pomočnica direktorice za strokovne zadeve mag. Barbara Purkart incident opiše kot nesrečen slučaj.

»Več kot polovica v domovih za ostarele ima osnovno izhodišče plačnega razreda pod minimalno plačo. Za bolničarje in negovalce velja 22. oziroma 23. izhodiščni plačni razred, minimalna plača pa je med 25. in 26. plačnim razredom,« pojasnjuje sekretar Skupnosti socilanih zavodov Denis Sahernik. Novakova je del zadoščenja za mamino nečlovšeko trpljenje dobila vsaj s premestitvijo delavk z maminega oddelka.

Zamenjali zdravstveno dokumentacijo

»Opravičila odgovornih so ponižujoča, strne Novakova odgovore, s katerimi so ji postregli ob vsakokratnem svarilu ali pobudi: »Premalo zaposlenih, premajhne plače, ni časa … Izgovorov je preveč. Pisala sem predsedniku vlade, pa me je pohvalil, da sem dobra hčerka; varuhu, zagovorniku – pa nič od njih.«

V uradu varuha človekovih pravic Petra Svetina so nam potrdili, da prejmejo več različnih pobud o nasilju v domovih za starejše. Med njimi tudi anonimne, »kar lahko kaže na strah pred morebitnimi posledicami prijav. Varuh kot nadzorna institucija in ne del izvršilne oblasti že vsa let opozarja pristojne na njihove obveznosti in odgovornost, da je ljudem v domovih zagotovljeno dostojanstvo tudi s primerno in ustrezno oskrbo, njegova priporočila pa se, žal, ne uresničujejo.«

»Kot v živalskem vrtu«

Silvija Novak je vsak prosti trenutek dneva prebila ob svoji mami. Ko se jo je polotila demenca, pa ji je tudi pomagala pri hranjenju, da je zaužila še topel obrok. Hrano stanovalcem sicer dostavijo v ogrevanih vozičkih in toplotno izoliranih posodah, v vseh bivalnih enotah so tudi mikrovalovne pečice, da si jo lahko pogrejejo, dodaja direktorica Melita Zorec. A kako naj si jed pogreje dementna ali nepokretna oseba? »Prosila sem, da bi ljudem, ki so delno ovirani, pomagali z ustreznim jedilnim priborom, ogrevali krožnike, ker ves čas jejo mrzlo hrano. Solato jim postrežejo na gladek krožnik, da je ne morejo nabosti z vilicami, ampak kar z rokami nosijo v usta - kot v živalskem vrtu!«

Ob tej surovi primerjavi pa velja opozoriti še na eno pomembno razliko med domovi in živalskim vrtom: prisotnost veterinarja v ZOO Ljubljana in v zavetiščih za živali je pravica, ki je živalim neodtujljiva, zdravnik pa dom Bokalce, v katerem so večinoma bolni in ljudje s številnimi zdravstvenimi tveganji, obišče samo za nekaj ur na dan, drugo po Sloveniji celo le nekajkrat na teden. Zdravnik je na Bokalcih prisoten samo med tednom, ena zdravnica za polni delovni čas, druga pa za 32 ur. Pri 558 ležiščih v dveh enotah, po informacijah direktorice doma Melite Zorec, pa imajo vsega 82 praznih postelj. 

Zaračunali fantomske storitve

Še en spokojen večer v domu, eden zadnjih pred maminim slovesom, ko se v ljubezni preplete dvoje rok, ritem dveh src pa umirjeno bije v veličastju skupnega trenutka. Mama Lenčka negibno leži med domačimi rjuhami, težke veke se posedajo in pokrivajo zenice, v katerih se odslikava podoba hčerke Silvije. Mamino telo ovija sveže oprana domača posteljnina, tudi s prešite odeje veje toplina doma. S takimi drobci domačnosti je Novakova mami poživljala spomine in ohranjala čustvene vezi z domom. »Zdelo se mi je pomembno, da obdrži svoje navade. Tudi oblekla sem jo v krila in kakovostne jopice, kot jih je rada nosila. Z upoštevanjem navad starejšim ohranimo dostojanstvo,« Novakova razgrne med pestovanjem spominov. Pred spanjem je mamo nežno pobožala po licu in ji stisnila poljub. »Sem jo dala v miru spat. Tudi dementni občutijo vso nervozo in vso žalost okrog sebe.« Številni dogodki za pustimi zidovi institucij so prevečkrat boleči in nevredni človeka. Od mame je odhajala v joku, težko se je sprijaznila, da zanjo skrbijo tujci, se jo dotikajo. Zlorabljajo.

Storitve v domu so se vmes dražile. A dodatne zdravstvene storitve in nega, ki naj bi jih bila v domu deležna mama Lenčka, so bile, kot je ugotovila Novakova, napihnjene. Za 206 evrov preveč. »Natančno sem preverila točkovanje in seveda ugotovila, da pretiravajo. Ugovarjala sem pri čiščenju sanitarij, saj je mama uporabljala izključno plenice. Tudi pri hranjenju je potrebovala pomoč drugih, zatorej priprava pribora ni bila potrebna. Umivanje anogenitalnega predela so neupravičeno ovrednotili na največ možnih točk, a ljudi med previjanjem prav vsakič ne umijejo. Neuradno naj bi podobne račune prejelo še devet skrbnikov svojcev,« je ogorčena Novakova uspela z argumenti izpodbiti umetno podražitev.

Pobudo, da bi za direktorje domov, kot je na primer Melita Zorec, ki opravlja že tretji mandat zapored v istem domu, prav zaradi izpostavljenih anomalij in uvedli sistem kroženja in kontrole, sekretar Denis Sahernik izpodbije, rekoč, da so tovrstne omejitve nesmiselne, »saj je uspešnost direktorjev mogoče ocenjevati z različnimi kazalniki vključno z zadovoljstvom stanovalk in stanovalcev.« Medtem pa morajo skrbniki oskrbovancev, pravi Novakova, oddajati natančna poročila o svoji skrbi za svojca. »Nihče pa ne kontrolira, kaj je dom naredil za tega človeka, ki ga imajo v oskrbi in za katerega se dobro plačuje.«

Do zadnje ure je Novakova bedela nad mamo, ji lajšala dneve v domu. Opozarjala vodstvo na napake in se trudila za skupni cilj vseh starostnikov - za njihovo dostojanstvo. Danes jo hromi strah. Strah pred lastno razčlovečeno prihodnostjo. »Ko greš v dom, pustiš vse za sabo. Tam te čakata le postelja in nočna omarica,« si odkrito in odločno prizadeva, da starejši postanejo vidni in slišani, da njihove pravice v družbi postanejo samoumevne in uresničljive. Za dostojanstvo gre. Dostojanstvo prav vsakega izmed nas.