Pred interpelacijo Emilije Stojmenove Duh razkrivamo nova dejstva o spornem nakupu ministrice za digitalno preobrazbo. Objavljamo analizo, ki dokazuje, da nakup prenosnikov ni bil gospodaren, še manj utemeljen.

Objavljamo cene prenosnikov s karakteristikami, ki jih je na javnem razpisu za nabavo 13 tisoč računalnikov, določilo ministrstvo za digitalno preobrazbo Emilije Stojmenove Duh. Gre za primerljive računalnike, ki se ta hip prodajajo na spletu. Cene za posamezen tip prenosnika znašajo z davkom vred 345, 349, 356 in 399 evrov. Vsak od štirih na javnem razpisu izbranih dobaviteljev, ki je ministrstvu posebej dobavil 3250 računalnikov, je zaradi količine dosegel še mnogo nižje nabavne cene. Kar lahko pomeni, da je bil zaslužek podjetja samo pri enem računalniku več kot 100 evrov! Gre za visoko razliko v ceni, ki so jo lahko ustvarili dobavitelji. Ali ministrica ob tem res še lahko z nasmehom na obrazu trdi, da je bil nakup gospodaren, ugoden, premišljen in utemeljen?  

Cena je običajno posledica zmogljivosti in kakovosti nekega proizvoda. Ker je naročnik, torej ministrstvo, določil, da stanejo računalniki iz vseh štirih sklopov maksimalno 500 EUR z davkom za kos, jih je s tem nekako izenačil tudi po zmogljivosti in kakovosti. Po tej analogiji spadajo za naročnika vsi računalniki v isti cenovni in kakovostni razred. To domnevo potrjujejo tudi prejete ponudbe, saj se skupne cene za posamezen sklop (obseg 3250 kos/sklop) med seboj razlikujejo za manj kot 1 % (razlika med najvišjo in najnižjo skupno ceno sklopa je 0,92 %). 

Naprej: Javno naročilo je bilo razdeljeno v štiri sklope, pri čemer so tehnične razlike med napravami, kot so nam potolmačili poznavalci, minorne. Na primer: razlika v MPC za SSD disk, kapacitete 250 GB ali 500 GB, je 11 evrov z davkom. Če izhajamo samo iz zahtevanih kapacitet baterij (38, 41, 42, 50 Wh), tipa procesorja ali pa na primer teže in maksimalne dopustne višine same naprave, delujejo posamezni sklopi veliko bolj pisani na zelo konkretne produkte kot pa na dejanske potrebe uporabnika. Zakaj je računalnik višine 1,99 cm boljši od računalnika višine 2,00 cm ali pa 2,04 cm? Govorimo o razliki 0,5 mm!

Razpis je napisan precej negospodarno, saj je naročnik za produkte, ki na prostem trgu preverjeno stanejo manj kot 500 EUR (z davkom na kos), postavil ceno 500 EUR na kos. Ponudniki so se temu seveda prilagodili. Ne smemo zanemariti tudi dejstva, da je vhodna cena zastopnika/distributerja pri nakupu oziroma preprodaji 3250 računalnikov gotovo veliko nižja kot pa cena pri nakupu enega kosa v maloprodaji. V kolikor naročnik ne bi objavil maksimalne dopuste cene na kos, bi gotovo dobil nižje ponudbe. A na ministrstvu za digitalno preobrazbo so negospodarno pustili visoke zaslužke dobaviteljem!

Operacijski sistem prilagojen za točno določenega ponudnika?

Če bi sicer cene presegle zagotovljena sredstva, Zakon o javnih naročilih omogoča izvedbo pogajanj za eventualno cenovno presežene sklope. Naročnik bi v sklopu postopka javnega naročila moral opraviti t. i. analizo trga, da je lahko določil pričakovano oziroma maksimalno ceno. In zakaj je bila ta 500 evrov na kos in ne recimo 350 evrov?

Najmanj neobičajno pa je, da so računalniki, ki so namenjeni fizičnim osebam, dobavljeni brez operacijskega sistema. Če se vpraša kogarkoli, ki ni računalničar, ali pozna in zna uporabljati okolja Free DOS ali Linux ali E-shell-boot up only, bo gotovo odgovoril, da še nikoli ni slišal zanje. Še več, naročnik za vse računalnike zahteva »certifikat proizvajalca opreme o ustreznosti strojne opreme Windows 11 Professional in Home za ponujeni model,« kar jasno nakazuje pričakovanje, da se bo na naprave namestilo okolje MS Windows in ne Free DOS ali Linux ali E-shell-boot up only. Zanimivo bo torej videti, kdo bo zunanji izvajalec!

Gre torej pri vsem skupaj za še enega v vrsti prirejenih razpisov za prijatelje, kot smo na našem portalu sicer opozorili že ob objavi prvega članka o ministričinem vehementnem naročilu?! Iz navedene analize, ki smo jo pripravili ob pomoči strokovnjaka, se odgovor nagiba v smer kartelnega nakupa v ozadju katerega pa je verjetno favoriziranje enega dobavitelja, ki se bo razkril v prihodnjih naročilih. Za javno naročilo pa je vedel tudi predsednik vlade Robert Golob, ki svojo ministrico ob nesmotrni porabi davkoplačevalskega denarja ni poklical na zagovor, niti ni problematiziral gospodarnostni njene nabave, pa čeprav, če jo primerjamo z nakupom sodne stavbe Dominike Švarc Pipan, kjer so se kresala politična kopja, čudi nenavadna tišina politike in pokrivanje napak ministrice Stojmenove Duh.

Nakup v škodo davkoplačevalcev, koalicijskih partnerji pa rešujejo kožo ministrice