Objavljamo intervju s sekretarjem neparlamentarne stranke Pirati Jasminom Feratovićem.

Vlada Roberta Goloba se preveša proti polovici mandata. Kako v Piratski stranki ocenjujete njeno delo?

Za nas je rezultat dosedanjega dela pričakovan. Če pogledamo, kaj se je obljubljalo v kampanji pred državnozborskimi volitvami 2022, je jasno, da se je obljubljalo preveč, kot da bodo reforme izvedene čez noč. A očitno jih je pojedla birokratska mašinerija. Vladajoči niso dorasli izzivu, ki ga je prinesla velika volilna zmaga s tako množično udeležbo.

Na večini področij opažamo manko ključnih ukrepov za ureditev razmer. Lahko bi rekli, da sta skorajšnji dve leti izgubljeni in upati je, da se je vlada v tem času česa naučila. Da bo do konca mandata še kaj narejeno. Sporočilo predvolilne kampanje tako je, da so bile takrat dane obljube prenapihnjene. Tudi za volivce je, upam, to bil nauk.

Letošnje iztekajoče se leto je zaznamovala avgustovska ujma. V prvi politični plan je stopila popoplavna obnova in zdi se, da je zasenčila izvedbo napovedanih reform. Katero izmed področij v Piratski stranki prepoznavate kot najbolj kritično, kje je ukrepanje neodložljivo?

Obnova po poplavah je izrednega pomena, a tovrstne dogodke bi sistemi države morali sami obvladati. Tako pa se je poplave izkoristilo za politični teater: gledali smo politike z lopatami v rokah, poslušali nebuloze o povezovanju in sodelovanju … Popoplavna obnova naj bi stala med 10 in 11 milijard evrov. Vendar ni jasno, kako smo do te številke sploh prišli. V Piratski stranki še vedno čakamo na pojasnila o končni višini škode. Zato menim, da gre v tem primeru za piarovski kiks – kako izkoristiti izredni dogodek, da se vladna koalicija ne rabi ukvarjati s tem, za kar je bila izvoljena. 

Področja, kjer je treba najhitreje ukrepati, pa so šolstvo, zdravstvo in energetika. Nujnost po spremembah prepoznavamo tudi z našim delovanjem in opažamo, da so to področja, kjer odsotnost ukrepanja ljudi tudi najbolj boli.

Premier Golob se je v politiko podal ravno iz sektorja energetike. Kako gledate na aktivnosti vlade na področju projekta drugega bloka jedrske elektrarne Krško (JEK2) oziroma njihovo intenzivnost, če vemo, da bo pred končno odločitvijo izveden še referendum?

Projekt JEK2 opazujemo zelo podrobno. Sodelujemo na večini sej državnega zbora na to temo oziroma vsaj kot zunanji udeleženci poslušamo razpravo. Vlada definitivno ni dovolj ambiciozna, kar se tiče JEK2. Zavedati se je treba, da je to zelo velik projekt in da se ga je treba lotiti strokovno. Hkrati mora politika odigrati svojo vlogo, da se torej sprejme ustrezne zakonske podlage. Objekt je treba po čim hitrejšem, a varnem postopku umestiti v prostor. Politika se mora v tej smeri angažirati. Vse, kar smo lahko v zadnjih dveh letih videli, je predvsem oznanjanje, da se bo šlo v smer izgradnje JEK2, konkretnosti pa ni.

Prejšnja vlada – pa tega ne razumite, kot da jo hvalimo – je z izdajo energetskega dovoljenja za JEK2 vsaj okvirno začrtala, kakšen naj bo novi blok. Sedanja vlada je to energetsko dovoljenje umaknila. Zdaj se preučuje možnosti za nekaj novega.

Na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, ki ga prav tako vodi nekdo, ki prihaja iz vrst energetike, torej Bojan Kumer, promovirajo male modularne reaktorje. Na drugi strani pa stroka trdi, da bi moral biti JEK2 klasična, velika elektrarna. V naslednjih dveh letih, ko naj bi ta vlada še ostala na oblasti, nas je strah, da se bo čas zapravil za brezvezne študije, da se bo vse ponovno preučevalo … Zavedati se je treba, da JEK2 na papirju pri GEN Energiji sedi že šestnajst let. Projekt se premika zelo počasi. Energetska kriza nam narekuje, da potrebujemo novo nuklearko, a ne vidimo bolj agresivnega pristopa, da bi se postopki pospešili, kot so to storili na Poljskem, Švedskem in v Franciji. Te tri države so v zadnjem letu sprejele kup ukrepov, da so aktivno pospešile umeščanje novih elektrarn v prostor. Naša vlada bi lahko sledila tem zgledom. Gre pa pohvaliti ustanovitev delovne skupine (za koordinacijo pripravljalnih aktivnosti na projektu JEK2), za katero mislimo, da bi lahko kaj naredila. Še vedno pa imajo ključno vlogo vlada in poslanci.

V Dubaju se je končala podnebna konferenca Združenih narodov COP28. Kako Pirati gledate na tam sklenjeni podnebni dogovor?

Treba je zmanjšati emisije in zavarovati naravo ter preprečiti kolaps ekosistemov. Vprašanje pa je, kako to narediti na najbolj učinkovit način. Zgodovina nas uči, da države kršijo zaveze, sprejete na podnebnih konferencah. Na tokratnem srečanju je bila jedrska energija prvič resno obravnavana. To je velik napredek. Že od 90. let prejšnjega stoletja, ko je bil sklenjen Kjotski sporazum, se je jedrsko energijo izključevalo, medtem pa se sežiganje biomase obravnava kot obnovljivi vir energije. Če posekaš cel gozd, obnovljivosti ni več.

Končno vidimo, da se države zavzemajo za to, da se jedrska energija spet znajde na dnevnem redu. Afriške države se pospešeno industrializirajo, potrebujejo dodatno energijo, ki pa jo je najlažje pridobiti iz premoga, torej s termoelektrarno. Bolj razvite države nosimo večjo odgovornost za podnebne spremembe in zato bi morali ponuditi boljše tehnološke možnosti. Vlaganja v nove nuklearke niso samo za nas, temveč obujanje jedrske industrije pomeni, da ta postane ugodna opcija za manj razvite države, da te ne posegajo po premogu, kot to počneta Indija in Kitajska.

Slovenija z novim letom prevzema sedež nestalne članice varnostnega sveta Združenih narodov. Kakšna bi po vašem prepričanju morala biti vloga Slovenije v varnostnem svetu?

Slovenija bi to svojo vlogo morala izkoristit za opozarjanje na vojne zločine, zavzeti bi se morala za spoštovanje mednarodnega prava in človekovih pravic oziroma življenja. Na tem temelji slovenska zunanja politika od ustanovitve države. Tako kot v Ukrajini kot v Gazi je treba opozarjati na vojne zločine, ne glede na to, katera stran jih zagreši, in ko se vojna konča, je treba odgovorne privesti pred ustrezna sodišča.

Je naposled prišel čas za priznanje Palestine?

Treba je poskrbeti, da bodo Palestinci sposobni imeti svojo državo. Da ko država nastane, da ne kolapsira, kot se je to zgodilo pri nekaterih drugih primerih, recimo z Afganistanom. Tam je po intervenciji nastala prehodna vlada, ki se ni uspela obdržati. Afganistan je danes pod oblastjo talibanov in če vemo, da je usoda Palestine v rokah zahodnih držav, ki so edine sposobne pritisniti na Izrael, mora Zahod poskrbeti, da bodo Palestinci imeli državo, ki bo delovala. Na tej točki je o tem težko govoriti. Veliko je odvisno tudi od sosednjih držav, Egipta in Jordanije. V Palestini ni bilo volitev skoraj dvajset let. Zato je treba najprej zadostiti pogojem, da se Palestina kot država sploh lahko vzpostavi.

Nazaj k notranji politiki: pri Piratski stranki velik poudarek namenjate informacijski družbi. Zavzemate se za ustanovitev ministrstva za informacijsko družbo. Pod to vlado trenutno deluje Ministrstvo za digitalno preobrazbo. Ali to opravlja vlogo prehoda Slovenije v sodobno informacijsko družbo, za kar si prizadevate?

Ustanovitev ministrstva za informacijsko družbo predlagamo zato, ker je informatizacija družbe širši koncept od digitalizacije. Digitalizacija zajema tehnološke naprave in infrastrukturo, ki šele omogoča informatizacijo. V Piratski stranki smo predlagali, da bi se ministrstvo za digitalizacijo in z njim povezano delo zastavilo širše, kot se je. Z omenjenim ministrstvom se je sicer naredilo korak naprej, saj se je združilo službe, ki so prej delovale pod drugimi ministrstvi. Sedaj so pod krovnim upravljanjem, kar daje – sicer omejene – rezultate. Ministrstvo za digitalizacijo nima dovolj ustreznega kadra in da resor deluje v okviru, ki je začrtan.

Informatizacija javne uprave je pod trenutnimi pogoji in veljavnim plačnim sistemom nemogoča. Nihče, ki ceni svoje delo, ne bo delal za plačilo, ki ga država trenutno nudi. Tisti, ki so se odločili za to pot, se žrtvujejo. Kolektivi so podhranjeni, na razpisana delovna mesta se nihče ne prijavi. Še tisti strokovnjaki, ki so trenutno zaposleni v državni informatiki, nimajo vzvodov, kako spremeniti sistem. Znotraj tega ministrstvo za digitalno preobrazbo nima zadostne teže, da bi lahko vplivalo na spremembo plačnega sistema do te mere, da bi država lahko začela z zaposlovanjem IT strokovnjake v večjem številu. Brez sposobnega kadra, ki zna upravljati s informacijsko tehnologijo, pa se informatizacije ne da izpeljati. Ministrstvo za digitalizacijo tako vidimo kot ambasadorja digitalizacije, ne pa kot resen izvedbeni projekt.

Kaj pa bi vlada morala storiti, da bi primerno razvijala informacijsko družbo?

Spremeniti bi morala plačni sistem. A mislim, da ta vlada v tej zasedbi tega ni sposobna. Brez spremembe plačnega sistema pa ne bomo uspeli pridobiti ustreznega kadra in posledično tudi ne izvesti informatizacije. V tem primeru out-sourcanje ni rešitev, saj predstavlja tveganje za korupcijo, in ne bi želel videti, da se bi denar, ki je namenjen državnemu sektorju za informacijske tehnologije, znašel v žepih prijateljev vlade.

Poslanci so julija sprejeli novelo zakona o financiranju političnih strank, ki spreminja način financiranja strank. Menite, da želijo parlamentarne stranke omejiti konkurenco na vsakokratnih volitvah?

Novelo ocenjujemo kot negativno. Ne zato, ker nam bi kaj vzela – s finančnega vidika ostajamo na istem kot prej. Za seboj imamo deset let izkušenj, vzpostavili smo strankarsko infrastrukturo, zato od tega financiranja nismo tako odvisni, kot je mogoče katera druga izvenparlamentarna stranka. Ne zdi pa se nam pošteno, da sta si Gibanje Svoboda in Slovenska demokratska stranka za več kot enkrat podvojili proračun. Na naslednjih parlamentarnih volitvah se tako lahko izoblikuje ameriški scenarij dveh strank, ki pojesta preostalo konkurenco. Oblika demokracije, kot jo poznamo v Sloveniji, je sestavljena iz manjših strank, ki sklepajo koalicije. Nimamo dvostrankarskega sistema, gre pa novela o financiranju političnih strank v tej smeri, kar je korak nazaj.

Kako izvenparlamentarna stranka sploh lahko sodeluje v političnem procesu, če je odločevalska moč na koncu v rokah parlamentarnih strank?

V Piratski stranki smo nabrali veliko izkušenj, kako različni sistemi države delujejo. Vemo, kje so ključne težave in na kaj je treba opozarjati. Zunajparlamentarci lahko v političnem procesu dosežemo precej, če izkoristimo trenutek, ko se ponudi. Pirati smo organizirali kampanjo za omejitev županskih mandatov (na največ dva zaporedna mandata). S predlogom sicer nismo uspeli, smo pa zamajali celoten sistem, saj menim, da je župane resnično skrbelo, da bo omejitev mandatov sprejeta. Župani so organizirali konferenco na Brdu pri Kranju, kamor so povabili premierja Roberta Goloba in od njega izrecno zahtevali, da pove, da predloga ne bo podprl. Do tedaj dva meseca ni bilo jasno, ali bodo v Gibanju Svoboda omejitev županskih mandatov podprli ali ne. S to kampanjo smo županom poslali sporočilo, da niso nedotakljivi. Ta predlog ostaja na našem dnevnem redu še naprej. Zunajparlamentarci smo zunaj sistema in ljudje na nas gledajo kot na zaveznike, ko predlagamo izboljšave tega sistema, ki ga tisti znotraj njega branijo. Imamo možnost vlaganja zakonov. Parlamentarci so sicer navadno sovražno nastrojeni do zunanje pobude, vendar lahko izkoriščamo demokratični prostor vsaj za to, da se vključujemo v javno razpravo. Udejstvujemo se tudi v državnem zboru, udeležujemo se sej, poslušamo razprave in delujemo kot nek oblika nadzora nad parlamentarnimi strankami.

Na državnozborskih volitvah aprila 2022 je Piratska stranka prejela 1,63 odstotka glasov. V primerjavi s predčasnimi volitvami pred petimi leti je stranka zbrala skoraj identično število glasov, nekaj več kot 19 tisoč. Kako lahko Pirati izboljšate volilni rezultat?

Pirati smo nabrali kar nekaj izkušenj. Ko se pogovarjamo z našimi kolegi v tujini, denimo s Pirati iz Luksemburga, so potrebovali 12 let, da so prišli v parlament. Njihov nauk je bil, da se volitve dobi šest let prej – na terenu. Smo ena redkih političnih strank, ki ima delujočo notranjo demokracijo. Naši predsedniki in ostali funkcionarji se redno menjujejo. Na naslednje volitve ne gremo kot naivni novinci, temveč kot stranka, ki se zaveda v kaj se spušča.

Junija 2024 bodo potekale volitve v Evropski parlament.

Osrednje piratske teme so dejansko evropske teme, npr. vprašanje spremembe avtorskih pravic – od tam tudi izvira ime naše stranke. Tudi o energetiki, zelenem prehodu, digitalizaciji, regulaciji trga, informacijski tehnologiji … se odloča v Bruslju. Slovenska politika ima le malo vpliva na ta področja, medtem ko se evropska politika lahko zoperstavi korporacijam, kot so Netflix ali Microsoft. Slovenski pirati aktivno delujemo v okviru evropske Piratske stranke in na tem nivoju se pripravljajo podlage za ključne politike. Na naslednje evropske volitve smo pripravljeni. Imamo svojo kandidatno listo z vodilno kandidatko, katere imena pa še ne razkrivamo.

Boste kandidirali samostojno ali je v igri tudi povezovanje z drugimi strankami?

Osnovni namen je, da se na volitve podamo samostojno. Odločitev pa še ni dokončna, prejeli smo tudi nekaj ponudb za sodelovanje. Strankarska povezovanja se v slovenskem političnem prostoru velikokrat opeva, a pogosto se zgodi, da predstavniki različnih taborov delujemo preveč vsak zase. Slovenska politika se ima o sodelovanju še marsikaj za naučiti – da sodelovanje ni zgolj piarovska zgodba. Če bo do nas prišel nekdo, ki bo ponudil pravo sodelovanje, mislim, da ga ne bomo zavrnili. A politične stranke, ki bi bila tega v polni meri sposobna, še nismo videli.

Kakšni so cilji Piratov v letu 2024?

Želimo si, da se referendum o drugem bloku nuklearke izvede že v letu 2024. Radi bi videli, da bi potekal skupaj z evropskimi volitvami. Jedrska energija je del naših programskih izhodišč – če se zavzemamo za jedrsko energijo, je ključnega pomena, da pritisnemo na poslance, da skličejo posvetovalni referendum v naslednjem letu. Odlašanja si do leta 2027 ne moremo privoščiti.

***

Intervju s sekretarjem Jasminom Feratovićem je opravil Žiga Fabjan.