»To bo smrti! Človek je nenadomestljiv.« Tako nov zakon ministrstva za solidarno prihodnost, ki zaposlene nadomešča z roboti, odmeva v domovih za starejše. Gre še za eno sanjarijo, pravijo tudi direktorji, namesto da bi ljudi ustrezno plačali, da bi sploh še kdo hotel opravljati to težko delo. Medtem pa, po naših informacijah, na črnem trgu že cveti (vprašljiva) oskrba starejših za 3500 evrov na roke!

»Kdo bo kontroliral oskrbovanca, ali je pojedel zdravila, ki mu jih bo izročil robot? Bo robot pri oskrbovancu zaznal ogroženost vitalnega stanja? Kaj bo v primeru aspiracije – tega je pri hranjenju starejših ogromno? Si predstavljate stres starejših, ko bo z njimi upravljala pločevina! Robot je za pomožna dela v proizvodnji, ne pa za med ogrožene ljudi!« Tako naši sogovorniki iz vrst zdravstva in domske oskrbe naštevajo pomisleke in z njimi opozarjajo na dejstvo, da mora tudi za vsakim robotom stati človek. »Se pravi, bo en človek najprej tri ure programiral robota, da ne bo zamenjal zdravil ali diete pri oskrbovancu, potem pa še hodil z njim naokoli, da bo kontroliral oba, tako robota kot oskrbovanca.«

Direktorica DSO Ajdovščina Tanja Stibilj Slemič si ne more zamisliti, da bi namesto zaposlenih po domovih ključne naloge prevzemali roboti. »Ljudje, ki so v domovih, potrebujejo človeško bližino, nekoga, ki jim prisluhne, se z njimi pogovori, jih pospremi na sprehode, to je kvaliteta življenja, ki šteje. Ne predstavljam si robota, ki bo nemočnemu starostniku pripeljal obrok v sobo, ker je odprto vprašanje, kdaj se bo robot sposoben prilagoditi potrebam starostnika. Ni dovolj, da samo odložiš pladenj s hrano na mizo.« Umetna inteligenca je kreativna inteligenca, a ji manjkajo človeške lastnosti in empatija. Dejstvo je, da roboti ne morejo nadomestiti osebnega stika med ljudmi.  

Polovica oskrbovancev ne- ali delno pokretnih

Bodo torej manjkajoči človeški kader v domovih za starejše in drugih socialnih zavodih, kot je zapisano v predlogu zakona zamenjali avtomatizirani stroji? Ta futuristična zamisel, ki je zrasla na zeljniku ministrstva za solidarno prihodnost, naj bi razbremenila obstoječi kader, zagotavljala višjo kakovost in varnost storitev oziroma zmanjšala potrebe po novih zaposlitvah. Oskrbovancem pa zagotavljala višjo kakovost in varnost storitev?! Gre za avtomatizirane pripomočke, robote, s katerimi bi oskrbovance obračali v postelji, jih prenašali, jim dostavljali hrano, roboti bi pri oskrbovancih spremljali in beležili vitalne funkcije, poskrbeli za zdravila. Roboti naj bi tudi čistili površine, prali, likali in razdeljevali perilo. Tako piše v 11. členu predloga Zakona o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev ter zmogljivosti pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe. Da gre za popolno nepoznavanje materije in odsotnost vsakršne empatije do starejših, pa pravijo tisti, ki so v dnevnem stiku s hudo bolnimi in onemoglimi po domovih in bolnišnicah. Bo robot človeku, ki nemočno leži v postelji, žlico porinil v usta? Bo oskrbovanca, ki si želi terapevtskega dotika kože, božal in obračal stroj? Bo z njim lahko spregovoril ter mu namenil toplo in vzpodbudno besedo?

Ministrstvo bi posameznemu DSO nakup robota sofinanciralo v višini 30.000 evrov. Ideja je več kot nora, pravijo direktorji javnih zavodov, s katerimi smo govorili. Ena sama blazina, ki se sicer v primeru nepokretnih uporabnikov dobro obnese pri obračanju in posledično preprečevanju preležanin, stane 2500-3000 evrov. To je najmanjši strošek v okviru avtomatizacije procesov, nam je povedala Stibilj Slemič. »Veste, koliko blazin bi potrebovali, da bi pokrili vse potrebe?« Že zdaj je skoraj polovica domov v negativi, narava poslovanja javnih zavodov pa je taka, da naj bi poslovali s pozitivno ničlo. Glede na aktualno stanje, ko večina uporabnikov domov zaradi dolgotrajnega čakanja na sprejem v domove – poročali smo že, da gre za skupno več kot 50.000 prošenj – do visoke starosti ali do hudega opešanja ostaja v okviru družine, v domove pa prihajajo uporabniki s težjimi okvarami in okrnjenimi fizičnimi zmogljivosti. Dom z 200 uporabniki bi tako potreboval skoraj polovico blazin samo za obračanje. Kot uporabne bi se po mnenju direktorja DSO Fužine Jaka Bizjaka izkazale zapestnice za dementne varovance. »Tukaj pa precej trčimo v pravico do zasebnosti.« 

Robot hrane ne postreže, zapoje pa pesem

Medtem ko številni domovi po Sloveniji zaradi več desetletnega zapostavljanja komajda še ustrezajo minimalnim bivanjskim standardom, naj bi po drugi strani znanstvena fantastika nadomestila manjkajoče človeške vire. In to zlasti pri najbolj občutljivih in osnovnih življenjskih potrebah, kot sta hranjenje in zdravstvena oskrba. 

Obrnili smo se na podjetje, ki je zastopnik za prodajo robotov za prevažanje hrane in pijače. V Sloveniji smo zaradi pomanjkljivega znanja računalništva in informatike, ki v osnovnošolskem kurikulumu obstajata zgolj kot izbirni predmet, zaostali za tehnološko razvitejšo Evropo in svetom. V podjetju so nam povedali, da cena enega avtomatiziranega stroja znaša okoli 18.000 evrov, mišljen je bolj kot popestritev za restavracije s hitro prehrano - ne omogoča osebne postrežbe, lahko pa zapoje.

Direktorica Stibilj Slemič doda, da bi si morda v ajdovskem domu lahko privoščili le robota za čiščenje, saj za ostale naloge stanejo na deset tisoče evrov več. »Lahko kupimo stroj za čiščenje, ampak veliko zadev je vezanih na človeške roke.« Sogovorniki iz UKC Ljubljana pa nam za primerjavo navedejo primer iz Avstrije, kjer so v bolnišnici nabavili robota za mešanje zdravil, na koncu pa ugotovili, da to delo en človek opravi hitreje. 

Ministru Simonu Maljevcu je še en poskus reševanja dolgotrajne oskrbe in kadrovskega primanjkljaja v domovih za starejše in socialnih zavodih očitno spodletel - kljub temu da njegovi sodelavci še kar prejemajo dodatke na račun dolgotrajne oskrbe. Predlogu zakona, težkemu 9 milijonov evrov, naj bi sprva zaradi finančnih posledic prižgali rdečo luč na finančnem ministrstvu, a je po naših informacijah vendarle pristal na vladi in naj bi ga v četrtek potrdili. Direktorji domov za starejše so nas ob tem sicer opozorili na bistveno pomanjkljivost – »zakon rešuje vse kaj drugega kot pa kadre«.

Z dolgotrajno oskrbo prihodnje leto stopa v veljavo tudi pravica do oskrbe na domu. V storitev je po vsej državi že zdaj vključenih 13.140 ljudi, ki jih obiskuje 1140 oskrbovalk. Razpoložljivost storitev je zaradi pomanjkanja kadra problematična. Ali bodo roboti potemtakem hodili tudi po domovih? Po uradnih podatkih je dve tretjini uporabnikov pomoči na domu žensk, ki so v povprečju stare 82 let in v storitev vključene tri leta. Skrb vzbujajoče pa je, da so v povprečju deležne le 20 obiskov na mesec, saj marsikje storitev pomoči na domu ni zagotovljena ob vikendih, praznikih ali popoldnevih. V povprečju naj bi en obisk sicer trajal 64 minut.

To pa so konkretne številke, koliko stane izvajanje storitve pomoč na domu (podatke so nam posredovali iz DSO, so pa primerljivi po državi):

Pomoč na domu – 30 eur/na uro

Plača zaposlenega - 2000 € bruto

Izvedba - 110 do 120 ur mesečno (Dejansko to pomeni zgolj 3,5 ure pomoči na dan, kar pri najtežjih oblikah bolezni in onemoglosti po mnenju stroke nikakor ni dovolj! Mnogi si bodo morali zato poiskati še dodatno plačljivo pomoč, večina pa si je po ocenah ne bo mogla privoščiti.)

Neefektivne ure – vožnja od vrat do vrat uporabnikov (To so ure, ki jih ministrstvo ne upošteva, stroške zanje pa nosi izvajalec; velika razlika je, ali zaposleni obdela oskrbovance v bloku v Ljubljani ali v podeželskem okolju.)

Potni stroški – kilometrina ali amortizacija vozila + gorivo (Teh stroškov ministrstvo ne upošteva!)

Namesto pomoči 500 evrov miloščine, storitve na črnem trgu pa 3500 €

Kot alternativa storitvam je nadomestilo v višini slabih 500 evrov za najtežje uporabnike. Kako pa naj si človek s 500 evri sam poišče pomoč? Storitev na črnem trgu v Sloveniji že zdaj sega v nebo, po informacijah s terena stane celo 3500 evrov na mesec, večinoma pa jo opravljajo Hrvatice. To nam potrdi tudi ena izmed oskrbovalk, ki delo opravlja v Avstriji. Za tritedensko bivanje pri varovancu in njegovo oskrbo zasluži okoli 3000 evrov.

Naslednji mit je tudi fizioterapija na domu oskrbovanca in delovna terapija, ki jo prav tako obljublja koalicijska pogodba. »To je velika sanjarija,« svarijo direktorji domov, ki storitev komaj pokrijejo že v DSO. V domovih en fizioterapevt skrbi za približno 150 ljudi, a so vsi na enem mestu. Čim bi moral fizioterapevt hoditi po domovih, bi zaradi časa, ki bi ga izgubil na poti od enega do drugega, po izračunih direktorjev, potrebovali dva- ali celo trikrat več.

Po okvirnih izračunih Tatjane Milavec iz Skupnosti CSD Slovenije, koliko starejših zdaj prejema storitve in denarne dodatke za pomoč in postrežbo ter koliko jih je v institucionalnem varstvu, bi lahko bilo z uveljavitvijo pravice več kot 45 tisoč upravičencev do dolgotrajne oskrbe na domu, kar pomeni, da bi okvirno potrebovali več kot 4000 zaposlenih za izvajanje nalog dolgotrajne oskrbe!

Eno od rešitev naj bi ministrstvo videlo tudi v zaposlovanju tujcev, a ob tem direktor Jaka Bizjak izostri ustavno sporno in do ostalih zaposlenih diskriminatorno določilo, da bi tujcem plačevali tudi bivanje, ki bi ga ministrstvo povrnilo z največ 250 evri mesečno za zaposlenega tujca. Kot ob neizpodbitnem dejstvu ob manku več tisoč ustreznih kadrov v socialni verigi še izpostavi, se je treba tudi vprašati, če pripravljavci zakonodaje živijo v isti državi kot mi: »Pri tem pa še vedno ne vemo, kaj točno je narobe z idejo, da bi delavce plačali vsaj toliko, da bi sploh še kdo hotel delati to težko delo. Tu je glavni problem, ki se ga zakon ne dotakne.«