To, da podjetja iz mestne družine financirajo NK Olimpijo, v kateri igra vnuk župana Zorana Jankovića, ni presenečenje. Po naših neuradnih informacijah so policisti Jankoviću prisluškovali več mesecev, ujeli pa naj bi ga pri več pogovorih, v katerih naj bi terjal sredstva za sponzorske pogodbe.

Včerajšnje preiskave so predstava za javnost, pravijo naši viri na kadrovsko podhranjenem tožilstvu, saj, kot zaznamo v njihovih letnih poročilih, na področju gospodarske kriminalitete policija in tožilstvo razkrivata mnogo manj kaznivih dejanj kot v preteklosti.
Policija je z vsako vlado postala tudi talka političnih kadrovanj; prvi stavek, ki ga je med preiskavo povedal Jankovićev odvetnik Janez Koščak je bil v povezavi s SDS. »Danes se nadaljuje zgodba, ki jo je začela prejšnja vlada Janeza Janše.«

Na portalu smo primerjali prejemke nogometnih klubov prve slovenske lige, ki jih dobijo prek občin, javnih zavodov in podjetij. Da je nogomet v resnici velik biznis, kamor se kanalizirajo enormna sredstva tako iz javnih blagajn in podjetij zasebnega sektorja, se je jasno pokazalo ob nedavni policijski preiskavi ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegovem domnevnem posredovanju pri sponzoriranju ljubljanskega prvoligaša NK Olimpija s strani dveh velikih podjetij Javnega holdinga Ljubljana, Energetike in Vodovoda kanalizacije. Kar je dolgo veljalo za javno tajno, so zdaj pod drobnogled vzeli kriminalisti in tožilci, saj je med nakazili ljubljanskemu klubu izskočil enormni znesek, ki sta ga obe podjetji, katerih ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana, nakazali Olimpiji. Na isti dan, vsako po 305.000 €! Pri obeh podjetjih smo seveda preverili, kako sta bili lani naklonjeni ostalim športnim dejavnostim, ki jih v prestolnici ne manjka. Tako je Vo-Ka precej bolj skromna pri sponzoriranju drugih športov. Še največ, 231.800 evrov so v lanskem letu nakazali RK Krim, kjer je predsedniško mesto leta 1992 prevzel Zoran Jankovič, klubu pa priskrbel tudi glavnega sponzorja Electo, podjetja v lastni Jankovićevih sinov. Vrsto let je bila družina Janković alfa in omega rokometnega kluba, župan je bil z njo povezan kar 15 let. A tudi kot župan še ni pozabil na svoj klub: lani je iz občinskega proračuna nakazal Krimu 332.600 €. Kot zanimivost, Janković trenutno čaka na začetek sodnega postopka v zadevi Stožice – hladilna strojnica, kjer je osumljen plačila pri posredovanju za prodajo hladilnice v Športnem parku Stožice, za kar naj bi dobil 100.000 €. Tok denarja do ljubljanskega župana pa naj bi tekel, kot je leta 2017 sumila policija, prav preko RK Krima. Ljubljanska Vo-Ka dalje sponzorira tudi KK Ilirija, znesek pa je kar desetkrat nižji od Olimpijinega, 30.500 €. Deset tisočakov so namenili še Kasaškemu klubu Stožice, ki prejema sredstva še od nekaterih podjetij iz mestne družine. Kaj pa drugi klubi?!

Županov vnuk po podpisu pogodbe sedi na klopi Olimpije

Športa si brez sponzorstva tako rekoč ne moremo več predstavljati. Sponzorji in partnerji so močna hrbtenica klubov, ki jih podpirajo v dobrem in slabem, na poti k uspehu. Brez dotoka denarnih sredstev, ki je, roko na srce, napram tujini mizeren, klubi ne bi mogli izvajati športnih programov, graditi infrastrukture in omogočiti izobraževanja za igralce in trenerje.

»Cilj vsakega klub je, da pridobi sredstva, da lahko igralci normalno trenirajo na nekem nivoju,« nam pripovedujejo tudi trenerji, ki želijo ostati anonimni. Na dresih slovenskih klubov so zato zaželeni tudi znaki zasebnih sponzorjev, med njimi gradbincev, ki na račun sponzoriranja določenega kluba, kot smo izvedeli neuradno, redno dobivajo večje posle v občini matičnega kluba. »Dajo, ker morajo dati, ko pride posel, je zraven še pogodba za klub,« nam je povedal eden od zaposlenih v gradbenem podjetju, ki redno sponzorira določeni nogometni klub.
»Sponzorji so naši soigralci,« je tudi miselnost vodij nogometnih klubov. Vsekakor je pohvalno in družbeno odgovorno, kadar velika imena gospodarstva v športnem klubu prepoznajo potencial in vanj vlagajo ne samo zaradi poslovnih priložnosti zase, ampak tudi zaradi razvoja in pogona mlajših ekip v klubski piramidi. A redka so tista podjetja, ki podpirajo športne klube s svojimi donacijami brez interesa iz ozadja. Slovenska podjetja, ki se napajajo na državnih jaslih, bi lahko večkrat podprla kakšen mladinski pogon zgolj zaradi splošne družbene koristi in ne zato, ker direktorjev sin ali vnuk igra za določen klub!22. avgusta 2022 je bila na spletni strani NK Olimpije objavljena tale novica: »NK Olimpija Ljubljana sporoča, da je 18-letni Vall Janković s klubom podpisal prvo profesionalno pogodbo. Nadarjeni nogometaš, ki je prve nogometne korake naredil pri petih letih v NK Brinje Grosuplje, je pri zeleno-belih zadnji dve sezoni.« Mladi vezist je ob podpisu pogodbe z zmaji dodal: »Vesel, ponosen in srečen sem, da sem del Olimpije.« Pogodbe s klubom, ki igra najvišje v slovenski ligi, so želja in cilj marsikaterega mladega nogometaša. Mladenič se je znašel na širšem spisku igralcev, a večidel tekmovanj je na klopi kot rezervni igralec. V javno objavljeni statistiki tekmovanja prve lige še ni zabeležil nastopa, niti strela. Je pa oddelal 65 minut igre v Pokalu Ljubljana proti velenjskemu Rudarju, a brez asistence. Osem tekem pa je za Olimpijo lani odigral v 1. mladinski ligi. Naključje ali ne, podjetji iz kroga Jankovićeve občine sta Olimpiji nakazali vrtoglavi znesek le dobrega pol leta po vnukovem prestopu k zmajem. Pred tem omenjeni podjetji nista financirali nogometa!

Olimpija se kljub finančnim injekcijam ne izvije iz rdečih številk

Če pogledamo samo finančni izkaz obeh društev, je Olimpija v letu 2022 pridelala že za štiri milijone minusa, Bravo pa -386.035 €. Negativne številke niso nobeno presenečenje, dobro leto nazaj je imela Olimpija še blokirane račune, ni plačevala igralcev, zaradi tega pa ji je Nogometna zveza Slovenije prepovedala registracijo novih nogometašev.

Olimpija je od oktobra 2021 v tričetrtinski lasti nemškega nepremičninarja Adama Deliusa, ki je klub kupil za pet milijonov evrov. S tremi je poplačal dolgove, dva pa sta šla v žep nekdanjemu lastniku Milanu Mandariću. S finančnimi injekcijami pa ljubljanska javna podjetja zdaj polnijo žepe nemškega lastnika. Bo to pomagalo zabijati gole in zmagovati, če v prvoligašu igrajo znanci, vnuki, prijatelji, sinovi tega in onega vplivneža? Žal ne. To je povsem napačno sporočilo, v Olimpiji bi morali igrati najboljši, ne pa vnuki in sinovi.

Pritiski družin na nogometne trenerje, predsednike klubov so sicer po Sloveniji enormni. Predvsem v mladinskih selekcijah jim neredko poskušajo kupiti mesto v ekipi s plačilom na roke, podkupnino, uslugo ali storitev. Sivo polje zlorab je v športu brezmejno, medtem pa morda kateri od vrhunskih kadrov, ki nima finančno bogatega zaledja, po krivici izpade skozi sito. Čas, v katerem lahko mladi igralec prosperira v izbrušenega profesionalca, pa v nogometu pomeni veliko, še več pa, kot je videti, denar. Tudi zato nekateri klubi ne morejo prebiti ledišča in ostajajo drugorazredni. »Razumljivo je, pravijo sogovorniki , »da se vrhunski šport financira s takšnimi injekcijami, kot se Olimpija. To mu omogoča, da je na profesionalnem nivoju. A pri nas so to res številke, ki so smešne napram tujini. Če hočeš imeti nivo, brez sponzorja težko preživiš, še težje brez podpore mesta,« pravijo v enem izmed ljubljanskih klubov. »Mesta povsod participirajo v športu, ker to potegne za sabo tudi posel, ki se sklepa ob športnih dejavnostih, do prodaje igralcev, promocije v svetu in turizma. Vse se na koncu vrne nazaj v okolje. Bravo, recimo, nima navijaške baze in dometa, ki ga ima Olimpija, kar za sabo potegne interes.«
Ob sponzorskih pogodbah pa se nogometnim strokovnjakom porajajo tudi vprašanja kot, ali v klubu dobljeni denar porabijo za najem stadiona, ki verjetno ni zastonj, okoli 15 tisočakov na tekmo znese uporaba, če je tekma ponoči, zaradi uporabe reflektorjev še več. Ali sami vzdržujejo igrišča? »Če pa se ta denar porabi kako drugače, pa je drugo.« Na vprašanje, kdo krije stroške najema igralnih površin za Olimpijo in Bravo, so nam na Športu Ljubljana odgovorili: »Omenjena kluba imata v okviru Letnega programa športa (LPŠ) Mestne občine Ljubljana dodeljene ure uporabe objektov v upravljanju Športa Ljubljana. V primeru porabe dodeljenega števila ur LPŠ, se preostali termini uporabe zaračunajo po javno objavljenih cenikih. V skladu z veljavno zakonodajo, kot javni zavod ne moremo biti sponzorji ali donatorji.«

Tok denarja v klube, kjer so interesi

Pogledali smo še sponzorska nakazila občin in javnih podjetij pri ostalih prvoligaših. Največji rival Ljubljančanov, NK Maribor, je znesek, ki ga je Olimpija prejela aprila lani, dobil komaj v desetih letih. 664.616 € mu je nakazal MO Maribor od leta 2003. Od Pošte Slovenije je v enakem obdobju prejel 365.443 €, od Zavoda za turizem 55 tisočakov, od Dravskih elektrarn 49 tisočakov, od Mariborskega vodovoda pa slabih 32 tisočakov. Ampak govorimo o desetletnem obdobju. Samo lani pa mu je Pošta nakazala 36.400 €, Javno podjetje energetika Maribor, vodovod in pogrebno podjetje pa vsako po 4575 evrov. S tem, da NK Maribor ostaja edini slovenski klub, ki se je kdaj uvrstil v ligo prvakov!

Ob sponzorstvih in na sto tisoče javnih ali zasebnih evrih, ki se obračajo v nogometni sferi, pa ne gre pozabiti, da denar, ki je namenjen profesionalnemu športu, redko pride do mladinskih ali otroških selekcij, kjer se tvori podstat vsake članske ekipe. Pogon mlajših financirajo starši s plačilom članarine in vadnine, trenerji mlajših selekcij pa marsikje izobražujejo otroke na prostovoljni pogon, saj njihovi prejemki ne dosežejo niti minimalne plače. Stanje je na žalost podobno v vseh športnih panogah, kjer otroke ne samo izobražujejo v športnih disciplinah, ampak jih tudi učijo timskega dela, sodelovanja, organizacije, krepijo medsebojna prijateljstva, vzgajajo in rešujejo pred pastmi ulice in vplivov novodobnih digitalnih tehnologij. Pa prav za digitalno pismenost in računalnike za vrtce in šole je ministrica za digitalno preobrazbo dala 6,5 milijona evrov, športni klubi pa umirajo na obroke. Kje smo zgrešili koncept v tej državi? Tako pa klubi na nivoju mladinskega pogona nimajo plač za trenerje, ni ga za fizioterapevte, ni ga za širitev ali obnovo površin, nakup rekvizitov, fitnes opreme itd. Pri tem lahko dodamo še, da mnogi trenerji pozdravljajo tudi ukrepe Mestne občine Ljubljana za pomoč športu. Gre za razpise, na katere se klubi lahko prijavijo. Žal pa je to drobiž proti favorizirani Olimpiji, Iliriji. Na razpisih MOL klubi za celo leto dobijo komaj 20, 30 tisočakov, ki jih krvavo potrebujejo, predvsem za mladinski pogon, ki je povsem zapostavljen s strani sponzorjev. Mladi igralci v Sloveniji prav zaradi pomankanja sponzorjev in sredstev s strani države in občine nimajo možnosti optimalnega razvoja. Nikogar ne zanimajo. Tok denarja je, kot smo videli usmerjen v klube, kjer so interesi.

Pri včerajšnji celodnevni predstavi za javnost s strani policije in tožilstva, ki v šestih dosedanjih primerih nista uspela dokazati ničesar v povezavi z ljubljanskim županom, razen lastnega neuspeha, pa bo zanimivo slediti naslednjim dejanjem:

Kdo bo tožilec?
Kdo bo dodelil sodnika v tej zadevi in kdo bo sodnik?
Kdo bodo sodniki na višjih instancah, najpomembneje na vrhovnem, kjer je predsednik Miodrag Đordevič.
In, ali bodo prisluhi, če obstajajo, končali na enak način kot pri farmacevtki?!

Glede na politično motiviranost in sprego ključnih akterjev v procesu, se vse bolj dozdeva, da bomo ob velikem finalu gledali reprizo že zlajnane predstave.