Štiriintridesetletna Maja Zajec preživlja neznosne bolečine, ki jih ne more več trpeti. Bila je dvakrat operirana na hrbtenici, obe operaciji naj bi bili uspešni, a bolečine od začetka leta ne popustijo, čeprav bi se že zdavnaj morala vrniti na delo in v ustaljeno življenje. Pa se ne more. Bolečin ji ne odvzamejo, protibolečinska terapija deluje nekaj dni, za novo operacijo pa so jo uvrstili na rep čakalne vrste, kar pomeni tri leta. Kako naj človek zdrži tri leta z neznosnimi bolečinami in tableti, ki ne pomagajo več?

Maja Zajec je ležala v postelji, ko smo jo obiskali. Stisko in bolečino je skrivala. Ne želi se smiliti nikomur, zato svojo zgodbo pripoveduje brez čustev. A ko je spregovorila o tem, da so jo v ljubljanskem kliničnem centru pustili na cedilu, je to povedala s tresočim glasom. Maja nima zvez, znanstev, ne pripada nobeni kliki in nima bogatih staršev. Dela na Pošti Slovenije. Na bolniškem staležu, v katerega je prisiljena, ima 750 evrov plače. To je Majina zgodba.

Tri mesece po operaciji na hrbtenici v ljubljanskem UKC se je Maja  19.februarja letos zglasila na prvi kontrolni pregled k svojemu nevrokirurgu mag. Igorju Tekavčiču. Zdravnik je bil z operacijo zadovoljen, napisal in povedal ji je, da mora telovaditi, se gibati, da so bolečine posledica operacije. Da bodo minile. Iz dokumentacije, ki nam jo je Maja v celoti predala, piše: »Pacientka mora delati raztezne vaje ogreta, najbolje v topli vodi.« Nadalje je zdravnik napisal, da bi ji priporočal hojo, hrbtno plavanje, orbitrek ali sobno kolo. Bolečine pa naj bi bile povsem normalne, saj so od operacije minili šele trije meseci. »Težave bodo popustile, ko bo toliko razgibana, da bo ob iztegnjenih kolenih s prsti dosegla do tal,« je zapisal v izvid. A to, kar je napisal, se ni zgodilo. Maja, ki živi športno življenje, zagotavlja, da ji telovadba, ki je bila vedno del njenega vsakdana, ne pomaga. Bolečine niso prenehale niti za eno stopnjo, zato je 3. aprila odšla na samoplačniško magnetno resonanco. V izvidu je pisalo: »Ob desnem pediklu L5 je nekaj artefaktov kovine.« Spraševala se je, kaj bi kovinski delci delali v njenem telesu, saj pri operaciji niso uporabljali vijakov. Zajec se je spomnila, da je te napisane besede že nekje videla. In sicer, 27. januarja je na izvidu radiološke preiskave pisalo: »… zaradi izrazitih artefaktov kovinskega materiala na njenem anatomskem mestu ne morem ocenjevati ...«

Uhajanje urina in špikanje v hrbtenici

Maja Zajec se ni pretirano obremenjevala s kovinskimi delci, verjela in zaupala je, da bodo bolečine minile. Vendar niso. Še več. Njeno zdravstveno stanje se je poslabšalo do te mere, da ji je začel uhajati urin, hkrati pa jo je v hrbtenici zelo špikalo, tako kot »bi se ji špičasti kovinski delci zarivali v meso,« je opisala. Bolečina ni popustila. Osmega aprila  se je zato spet vrnila k nevrokirurgu mag. Tekavčiču v UKC Ljubljana.

Kirurgove ugotovitve, 8. aprila, v UKC Ljubljana

Nevrokirurgu Tekavčiču je povedala, da bolečine ne minejo, da ji uhaja urin, da jo špika v hrbtenici in da s to bolečino ne more več živeti. Zdravnik je v izvid napisal: »34-letna gospa prihaja ponovno na pregled, ker še vedno ni zadovoljna s svojim stanjem.«

Maja Zajec - zdaj zlomljena in s solzami v očeh nad stavkom kirurga Tekavčiča, »da ni zadovoljna s svojim stanjem« - reče: »Boli me, ne morem tako živeti, nisem prišla s kozmetične operacije, da bi bila nezadovoljna.«

Nadalje zdravnik Tekavčič v izvid zapiše »o blagi degeneraciji pa kalciniranih zarastlinah, da je pokretna in da mora več telovaditi, intenzivneje hoditi, razgibati ledveni del hrbtenice.« Predlagal ji je masaže, steznik.

Maja Zajec se je vrnila domov z neznosnimi bolečinami. Urin ji je še naprej uhajal, med ljudi ni več hodila. Zaprta je ostajala med štirimi stenami, odvisna od prijateljev, ki jih je bilo vse manj. Socialno prisilno izključena, da ji urin v javnosti ne bi tekel čez hlače, je bila ves čas doma. Šesto nadstropje svojega ujetništva je zapustila samo, ko je ven odpeljala kužka. Zaradi njega je videla tudi kakšnega človeka. Pri 34 letih, na višku njene življenjske moči, jo je država, ki jo je šolala, iz nje naredila invalida. Maja pravi, da »ne le fizičnega, tudi mentalnega.« Zelo močna je vse dni, da lahko premaga dan. Zdravniki ji namreč vsakič podaljšujejo bolniško, sama pa si želi biti aktiven član te družbe. Noče biti zapisana v paragrafih absentizma, pač pa si želi ozdraveti. Pri dolgih dneh v bolečinah je posegala po protibolečinskih zdravilih Naklofen. Kot pravi, ji te ne pomagajo več. »To so zame Haribo bonboni.« Ni vedela, kaj naj naredi, zato se je prijavila k mag. Tekavčiču še v zasebno ordinacijo. V Zdravilišču Laško so ji njegovi pacienti povedali, da se v zasebni kliniki bolj zavzame. Naročila se je torej pri mag. Tekavčiču na privatnem posvetu. Termin je dobila hitro: 26. aprila 2024.

Kirurgove ugotovitve, 26. aprila, v samoplačniški ambulanti

Na tem pregledu je Maja prvič prosila svojega zdravnika, naj ji pojasni prisotnost kovinskih delcev, in mu ponovila, da ji uhaja urin, da jo špika in da se bolečina širi do kolena desne noge. Kot pravi, je bil mag. Tekavčič bolj poglobljen, več časa je namenil slikovni diagnostiki in ji jo tudi podrobno razložil. Ko je napisal izvid, je bil ta, kot pravi Maja, povsem drugačen, saj vsebuje rešitve za njene bolečine! Napisal je namreč, kaj vse bi lahko še naredil, da bi njene bolečine prenehale. Poleg telovadbe ji je namreč predlagal kar novo preiskavo EMG (Nevrološka oz. nevrofiziološka preiskava, s katero ocenjujemo delovanje perifernega živčnega sistema in mišic. S pomočjo te preiskave opredeljujemo okvare živcev, ki se nahajajo izven možganov in hrbtenjače, bolezni živčno-mišičnega stika ter nekatera mišična obolenja.) ter rentgen. Tega ni predlagal v javnem zdravstvu, prav tako ni napisal nič o tem, da bi se »pogovorila o smiselnosti druge revizije,« kar pomeni druge oz. ponovne operacije. To je namreč predlagal na privatnem posvetu. Kirurga Tekavčiča je tudi seznanila z izvidom z magnetne resonance, kjer so omenjeni tudi kovinski delci. Zdravnik ji je povedal, da je to nastalo »po brušenju z diamantnim svedrom«, temu pa ni posvečal posebne pozornosti. Dodal je, da se bodo ti delci sami izločili iz telesa. Zaključil je, da naj se še naprej ukvarja s športom, po pridobitvi izvidov EMG in rentgena pa ji je svetoval, da se vrne k njemu na pregled. Ni pa povedal kam. Ali v javno ali v zasebno ordinacijo. Pregled pri mag. Tekavčiču v zasebni ordinacije je stal 100 evrov. Majina plača na bolniškem staležu je 750 evrov.

Maja je imela še vedno neznosne bolečine, ki so trajale 24 ur na dan. Zdaj ni mogla ne sedeti, ne hoditi, ne ležati. Tekavčič ji je sicer ves čas odsvetoval protibolečinsko terapijo, sama pa je posegala po Naklofenu, saj brez tablet ni zdržala. Kot smo zapisali, ji sčasoma te tablete niso več pomagale.

Verbalno nasilje in nov izvid, ki pokaže na slabo klinično sliko

Po Tekavčičevem navodilu je opravila dva pregleda. EMG in rentgensko slikanje. Ko je opravila oba in pridobila izvide, se je najprej obrnila na osebno zdravnico. Želela je še njeno laično mnenje, čeprav je seveda zdravnica. Pokazala ji je izvide; rentgenska slika je pokazala, »da je medvretenčna ploščica zelo obrabljena.« Maja jo je prosila še za napotnico k drugemu zdravniku. Poleg Tekavčiča v UKC Ljubljana si je želela še eno mnenje. Dobila je napotnico in čakala na novega zdravnika. Potem je odnesla izvide k mag. Tekavčiču.

Ker ni imela denarja za obisk Tekavčiča v zasebni ordinaciji, ga je obiskala v UKC Ljubljana. Po pregledu dokumentacije je odločil, da je iz slikovne diagnostike razvidno, da operacija ali dodaten poseg ni potrebnem in da naj se še naprej ukvarja športom. Maja ga je opozorila na to, kar ji je rekla osebna zdravnica, »da je medvretenčna ploščica zelo obrabljena« in da je morda to vzrok njene neminljive bolečine. Zdravnik je po Majinih besedah zelo vzrojil, dvignil glas in ji zabrusil, da mu že ne bo govorila in da se mora samo ukvarjati s športom. Maja, nekdanja športnica, je vedela, da šport njeno bolečino povečuje in ne zmanjšuje. Zaradi odnosa zdravnika se je pritožila nadrejenemu predstojniku nevrokirurgije, Borutu Prestorju. Upala je, da ji bodo pomagali. Samo, da bolečina mine. Predstojnik Prestor jo je preusmeril k drugemu nevrokirurgu, doc. dr. Mitju Benedičiču.

Nevrokirurg Benedičič je Majo še enkrat poslal na RTG, čeprav je imel na voljo komaj 14 dni stare slike. Maja se je po njegovem navodilu vrnila v ZD Škofja Loka na ponovno slikanje, kjer so jo opozorili, da je imela slikanje dva tedna nazaj in da je ponovno sevanje lahko nevarno. Ko je klicala na nevrokirurgijo in vprašala, zakaj mora na ponovno slikaje, ki bi lahko bilo nevarno, so ji dobesedno dejali, da so »slike slabe in da ne znajo dobro fotografirati.« Maja je prestala ponovno sevanje. Želela je pridobiti slike in se znebiti bolečine. Čakala je na datum, ko se bo z izvidi lahko vrnila k zdravniku Benedičiču. V vmesnem obdobju je jedla protibolečinske tablete Naklofen in trpela bolečine. Tekel je že šesti mesec od operacije. Neznosne bolečine niso prenehale. V iskanju rešitve in z zadnjimi atomi moči se je prijavila še na pregled v samoplačniško ambulanto - tokrat ortopeda doc. dr. Mihe Vodičarja. 

»V primeru pacientke gre za relativno slab klinični rezultat po operaciji,« je prvi stavek njegovega izvida, prvega ortopeda.

Opozoril jo je na kovinske delce, ki da se ne bodo sami izločili iz telesa, potem pa je po opisu bolečin in na podlagi izvidov določil diagnozo, ki bi Majo morala pripeljati do operacije! Čakalna doba z napotnico »hitro« je 3 leta, ji je povedal. Vodičar ji je s protibolečinsko blokado v sklep tudi dokazal, kje je vzrok bolečin, saj je ta povsem popustila. Izvedela je, da bi jo Vodičar lahko operiral v zasebni ambulanti MD Medicina za 6800 evrov. Maja teh sredstev nima. Živi v enosobnem stanovanju, ima kredit in nima nikogar, ki bi ji lahko poseg plačal. Kot rečeno, je njena plača 750 evrov.

Blokada, ki ji jo je dal ortoped Vodičar, je držala teden dni. Maja je prvič po dolgem času dobila nazaj svoje življenje. Kot pravi, je bila prerojena, prvič je upala, da se bo lahko vrnila v normalno življenje. A sreča brez bolečin ni dolgo trajala. Vodičar je potrdil sume, da je njen izvid slab, našel je izvor bolečine in povedal za operacijo. Z vsem tem se je po povišanih tonih s Tekavčičem vrnila v UKC k novemu zdravniku Mitju Benedičiču. V rokah je imela novo RTG sliko, ki ji je povzročila dodatno, nepotrebno sevanje. Maja zdravniku Benedičiču sprava ni povedala za izvid Vodičarja, ko ji je Benedičič dejal, da ne najde vzroka njenih bolečin, pa mu je priložila mnenje ortopeda. Ni ji namenil veliko pozornosti, predlagal je nadaljnjo protibolečinsko terapijo. Čakalna doba v protibolečinski ambulanti Petra Deržaja je pol leta. 

Bolečina se je po enem tednu od prve protibolečinske blokade pri Vodičarju vrnila. Po novo blokado zaradi čakalnih vrst ni mogla, med eno in drugo mora namreč miniti več mesecev. Maja je bila spet v izgubljenem položaju. Neznosne bolečine, ujeta med štiri stene, z znižanimi prihodki.

Maja se je še enkrat obrnila na predstojnika nevrokirurgije in mu opisala svojo stisko, omenila je bolečine, ki ne prenehajo. Stara je 34 let, živi sama v 6. nadstropju brez dvigala, nima družinskih članov, ki bi ji lahko prinesli košček kruha.

V stiski si je našla odvetnico, ki je napisala pritožbo direktorju kliničnega centra dr. Jugu in predstojniku nevrokirurgije. Finančna stiska zaradi stroškov odvetnice jo je pripeljala na rob preživetja. Nihče ni odreagiral. Pritožila se je varuhu pacientov pravic, ki jo je napotil k pritožbenemu organu UKC (pohvale, pritožbe). Z njegovo pomočjo se je Maja pritožila zoper različno obravnavo pri zdravniku Tekavčiču v javni bolnišnici in zasebni ordinaciji. Bila je prepričana, da »če bi imela denar, če bi večkrat obiskala zdravnika v privatni in ne javni bolnišnici, bi že bila rešena bolečin.« Bila je prepričana, da se predstojnik in zdravniki ščitijo in da ji nočejo pomagati. Zakaj bi pustili človeka v bolečinah, se sprašuje.

Brez rešitve

Tudi po pritožbi je bila nekaj časa tišina …

Maja danes še vedno leži v bolečinah in brez rešitve. V UKC smo že avgusta pisali predstojniku in službi za odnose z javnostmi.  Vprašali smo jih glede vdora kovinskih delcev v njeno hrbtenico, pa kaj storiti, če ne pomaga nobeno protibolečinsko sredstvo, kaj storiti, če so v protibolečinskih ambulantah čakalne vrste in kaj, če imaš v rokah izvid ortopeda, ki nakazuje na novo operacijo? Vprašali smo še, kaj meni  mag. Tekavčič o tem, da je pacientki izčrpneje svetoval v svoji zasebni ambulanti kot pa v javni bolnišnici UKC Ljubljana. 

Odgovora iz UKC ni bilo. Vmes nas je klicala piarovka. Pojasnili smo ji, da želimo le odgovor na vprašanje, ki bi pomagalo odgovoriti na najbolj osnovo vprašanje, kaj naj naredi človek z bolečino, ki ne pojenja?

Ali bo Maja tri leta živela v bolečinah? Protibolečinske ambulante so polne, tablet ne more več jesti, saj jo že boli želodec? Kaj je rešitev za Majo?

Obljubili so odgovore. Skoraj mesec kasneje so napisali, da so »obravnavali pritožbo in pritožnici predlagali možno rešitev. S predlogom se je strinjal tako zastopnik pacientovih pravic kot odvetnik pritožnice, pritožnica pa ne,« so zapisali.

Maja pravi, da se je pritožila zoper oba zdravnika nevrokirurga zaradi njune obravnave, rešitev, ki so jo predlagali, pa gre povsem v drugo smer. V odgovoru in predlogu se sploh niso omejili na njeno pritožbo zoper zdravnika, pač pa so v zgodbo potegnili ortopeda Vodičarja, ki ga je obiskala samoplačniško. Predlagana rešitev je namreč bila, »da bi se zaprosilo dr. Vodičarja, da bi pojasnil določitev stopnje nujnosti pri uvrstitvi na čakalni seznam za poseg in možnosti za spremembo stopnje nujnosti v zelo hitro.«

»To ni del moje pritožbe, kaj mešajo zdravnika Vodičarja v mojo pritožbo, v kateri sem omenjala postopke zoper Tekavčiča in Benedičiča,« pravi Maja. To je preusmerjanje.«

Maja je z ortopedom Vodičarjem govorila in si z njim pisala. Vodičar ji je 10. junija letos v elektronskem sporočilu napisal, da operira paciente z dvema vrstama napotnic. Redno in hitro. Trenutno operira paciente (z napotnico hitro) iz leta 2021, tiste z redno napotnico pa iz leta 2018.

Zato nam je Maja pojasnila, da gre pri tej pritožbi za »zavlačevanje za neustrezno postopanje in da so preusmerili pritožbo v nekaj povsem drugega,« zato je odreagirala zaščitniško do ortopeda Vodičarja. Iz UKC Ljubljana so na naša vprašanja danes še napisali, da zelo razumejo stiske pacientov in »se trudimo, da imajo pacienti glede na stopnjo nujnosti čimprejšnjo obravnavo, kot je mogoče.«

Ali to resnično drži? Skoraj leto je, odkar je je 34-letna Maja v bolečinah. Rešitve razen triletnega čakanja na operacijo ni. Večino časa preleži, doživlja čustvene padce in se komaj osredotoči na kaj drugega kot na bolečino. Sprašuje se, kako bo preživela z neznosno bolečino, ko ne more ne živeti, ne umreti. Ko ne more hoditi, sedeti, spati. V UKC so v odgovor napisali tako, kot da bi si Maja želela operacije na silo: »V okviru pritožbenega postopka ni možno (je prepovedano) sklepati dogovore, ki bi bili v nasprotju z veljavno zakonodajo. Pacientu zgolj zaradi dejstva, da se je pritožili, zdravstvena ustanova ne more omogočiti prednostne obravnave in hitrejši termin operacije. To bi predstavljalo hudo kršitev pravil upravljanja čakalnih seznamov in kršitev načela enakopravne obravnave vseh pacientov, ki čakajo na isto vrsto zdravstvene storitve.«

Maja ne želi nič na silo. Le da ji zdravniki pomagajo. Da bi lažje zdržala do operacije. Tako ne zmore več. Pet dni nazaj je spet obiskala nujno medicinsko pomoč, kot ji je predlagal zagovornik pacientovih pravic. Prejela je protibolečinsko infuzijo. Poslali so jo domov.

Terapija je trajala nekaj ur. Potem so se bolečine vrnile. Dodatno so ji predlagali zvišanje odmerka tablet Zaldiar in Naklofen skupaj.Maji se po teh tabletah vrti, tudi želodec jo je začel boleti. Treh let v takih bolečinah ne bo zdržala. Kaj preostane človeku z neznosno bolečino, ki ga vsi pošiljajo domov?

***********************

Na preiskovalno.si smo na odgovore UKC Ljubljana čakali več tednov. Na naša izrecna vprašanja glede kovinskih delcev, glede pregleda v zasebni in javni ustanovi, odgovorov nismo prejeli. Po ogledu dokumentacije Maje Zajec se tudi sicer sprašujemo, kako deluje slovensko javno zdravstvo? Kako naj pacientka s 750 evri neto upošteva navodila zdravnika:

- razmigavanje v topli vodi (Nimajo vsi kopalne kadi.)

- masaže (Masaža stane od 50-100 €.)

- orbitrek (Je napisal napotnico za izposojo ali naj orbitrek kupi?)

- sobno kolo (enako vprašanje)

- hrbtno plavanje (Kje naj bi pacientka po operaciji plavala? Ali pacient nemara dobi letno karto za enega od bazenov? Naj gre aprila v morje?)