Starejše smo odrinili na zadnje mesto seznama dolžnosti, jih zapustili in prepustili politiki. Češ, saj bodo vladne in socialne službe uredile tako, da bo prav. No, pa tega nikoli ne naredijo, politika obljublja in hkrati pozablja, je pravzaprav sovražna in škodoželjna.
Tako ministri kot ostali podcenjujejo starejše, nihče se ne zmeni, v kakšnih razmerah ljudje zares živijo. Iti v dom je nekaj nepredstavljivega za vsakogar, ki je prej živel kolikor toliko normalno in civilizirano.

Ni problem samo v zaposlenih in opremi, problem so tudi stavbe, v katerih nekateri živijo tudi desetletja. V starih, dotrajanih objektih ni dovolj, če se zamenja zavese, opere okna, saj ostalo še naprej vzbuja nelagodje in strah. Mnogokje pod stopnicami ležijo vabe za podgane in miši, polomljeno odsluženo pohištvo, vlaga in nečisti material.

Predsedniki in ostali veljaki ponavadi obiščejo najlepši prostor v domu, družbo jim delajo lepo »uštimani« stanovalci, tisti pogovorljivi in nasmejani zaposleni. Nihče javno ne kritizira, saj so adaptirani in skromni. Vse ostalo je skrito, življenje teče dalje in oni bodo še naprej živeli v pomanjkanju dnevne in sončne svetlobe, brez sprehodov po parku, v prepišnih temnih sobah brez ustreznega prezračevanja, ob umetni svetlobi, čakali na menjavo plenice in se tiho upirali gospodarjenju nad svojimi telesi. Prav tako bo prehrana ostala enako neprimerna za stare ljudi in ponudba sadja bolj znanstvena fantastika pa tudi kopanje ostaja na programu dvakrat mesečno (brez doplačila), da o zdravniku 24/7 in zobozdravniku niti ne sanjamo. Mogoče je rešitev varuh starejših, saj svojci ne morejo delati čudežev.

Zdaj pa poglejmo, kaj čaka obsojence. Gradi se luksuzni zapor, v katerem bo poudarjen humani vidik bivanja, prostori bodo energetsko učinkoviti z veliko dnevne svetlobe, notranji vrt bo v zelenju, saj zelenje pomirja in pripomore k dobremu počutju in vnaša v njihova življenja tudi zaznavanje letnih časov. Goljufi, kradljivci, celo morilci bodo imeli tako na razpolago še vso sodobno opremo: od telovadnice, fitnesa, igrišča, zelenih površin. Zaporna celica bo kot domače stanovanje, menda bo na zunanjo steno speljana celo ovijalka, da bo vse še bolj pristno, udobno in v smislu sožitja z naravo. Vse za obsojence, saj imajo tudi hrano in bivanje brezplačno. Medtem ko morajo starejši svoj zadnji evro pustiti v domu.

Tudi za živali je država vzorno poskrbela. Imamo sodobna zavetišča, več kot deset, to so centri, ki premorejo moderno opremljene ambulante, laboratorij, rentgen, nič čakalnih vrst. In še nekaj je, s čimer se lahko pohvalimo …, v državi nimamo prosto živečih psov. Imamo pa ljudi.

Pri vsej znani bedi, v katero smo pahnili starejše, razburja ideja, da bi bilo dobro za državo, če bi imeli predsedniško rezidenco, slovensko belo hišo za tuje goste in državnike, da bi imeli malo več intimnega prostora za svoje sestanke in druženja v lesketajočih se ročno izdelanih oblekah. Kaj se je zgodilo z Vilo Podrožnik, zakaj ni dovolj dobra za predsednike? Pa Brdo in Bled tudi še stojita … Se res upamo, poleg vsega naštetega, iti to nezaslišano hohštaplarijo?

Bela hiša za veljake, luksuzen zapor za kriminalce, medtem ko starejši od države dobijo obljube, ostanke, hladno hrano, temne, slabo prezračene prostore, premalo plačano delovno silo in račune, ki presegajo marsikatero penzijo.

Človek je brez besed, saj se zdi, da je pred nami čas, ko nihče ne bo več nič spraševal in nikogar ne bo več nič zanimalo ...