Ugasnitev Adrie Airways je rezultat številnih dejavnikov, med katerimi so napačne odločitve, neustrezno vodenje, finančne težave in neuspešna privatizacija. Prodaja je bila kompleksna in vključuje odgovornost več politikov in državnih institucij. Navajamo ključne akterje, ki so bili vpleteni v proces, ki je privedel do bankrota nacionalne letalske družbe, in so še danes vsaj moralno odgovorni za posledice njenega propada, čeprav jih uradno ni preganjal nihče. Prav tako številni ostajajo na vplivnih političnih funkcijah in pomembnih pozicijah državnih ustanov.

Borut Pahor: Njegova vlada leta 2011 dokapitalizirala Adrio s 50 milijoni evrov denarnih vložkov. Banke upnice so poleg tega v lastniški kapital Adrie Airways pretvorile za 19,7 milijona evrov terjatev. Pomoč je bila pod lupo Bruslja. Adriji pa ni prinesla finančne odrešitve. Glavni izvršni direktor je bil takrat sedanji finančni minister Klemen Boštjančič.

Klemen Boštjančič: Adrio Airways je vodil med letoma 2011 in 2012, ko je podjetje globoko drselo v rdeče številke. Stanje je podedoval od predhodnikov, ki jih je tudi sodno preganjal. Pod njegovim patronatom je Adria pridelala 15,3 milijona evrov izgube, država pa je podjetje reševala s finančno injekcijo, ob nadaljnjem slabem vodenju in večmilijonski izgubi so napovedali tudi prodajo podjetja in Boštjančiča zamenjali. 

Alenka Bratušek: Kot predsednica vlade je leta 2013 Adrio Airways uvrstila na seznam za prodajo državne srebrnine. Njena vlada je s tem naredila prvi korak proti privatizaciji podjetja. Skupaj z razprodajo državnega letališča na Brniku je bil zadan zgodovinski udarec letalski industriji. Bratušek je bila potem infrastrukturna ministrica v času vlade Marjana Šarca, ko je Adria po 58 letih ugasnila. 

Miro Cerar: Njegova vlada je družbo dokapitalizirala s tremi milijoni evrov in bila odgovorna za dokončno prodajo Adrie Airways sumljivemu investicijskemu skladu 4K Invest s komaj 25.000 evri ustanovnega kapitala. In to za vsega 100 tisoč evrov! Prodaja se je zgodila leta 2016 kljub opozorilom glede sumljivih in nejasnih namer finančnega sklada. 

Zdravko Počivalšek: Kot gospodarski minister v Cerarjevi vladi je imel pomembno vlogo pri prodaji podjetja. Gospodarski minister je bil tudi v vladi Majana Šarca, ko je Adria bankrotirala. 

Slovenski Državni Holding: SDH je kot ključni državni organ za upravljanje državnega premoženja sodeloval pri pripravi in izvedbi prodaje Adrie Airways. Marko Jazbec, tedanji predsednik uprave SDH, je ob zaključku transakcije v izjavi za javnost, 15. marca 2016, povedal tole: »Zadovoljni smo, da smo zahteven prodajni postopek pripeljali do uspešnega zaključka in družbi še pred samo prodajo omogočili stabilizacijo poslovanja, z novim kupcem pa tudi prestrukturiranje in ohranitev slovenskega nacionalnega letalskega prevoznika v prihodnje. To bo omogočilo tudi številne dolgoročne pozitivne učinke na proračun, slovensko gospodarstvo, razvoj stroke in vse deležnike družbe.« SDH je deloval pod vplivom in nadzorom Cerarjeve vlade.

Nadzorniki pred privatizacijo (do 2016): Državo so v nadzornem svetu pred prodajo zastopali Tone Pekolj (predstavnik Abanke Vipa), Andrej Bošnjak (iz vrst NLB), Sergej Goriup in Tadej Pojbič (oba predstavnika AUKN ). Pred tem je bil nadzornik in predsednik upravnega odbora Adrie Airways tudi ekonomist in nekdanji minister Maks Tajnikar.

Politično nastavljeni direktorji: Tadej Tufek (2006-2010), predsednik upravnega odbora v tem času pa je dr. Maks Tajnikar - obema so očitali sporno poslovanje, a sta bila pod zaščito Pahorjeve vlade. Tajnikar je družbo sam zapustil leta 2011, ko se je znašla v škripcih. Klemen Boštjančič (2011-2012), Mark Anžur (2012 do prodaje) - pod njegovim vodstvom so za pokritje izgub razprodali že skoraj vse premoženje.

Investicijski sklad 4K Invest: 4K Invest je kupil Adrio Airways leta 2016. Njihovo upravljanje podjetja je kazalo na pomanjkanje strateške vizije in slabo finančno vodenje. Pod njihovim vodstvom so bile sprejete številne sporne poslovne odločitve, ki so poslabšale finančno stanje družbe, kar je privedlo do stečaja. Luksemburški sklad je bil špekulativni kupec, ki je pred Adrio že potopil podjetja, na kar so mnogi opozarjali.

Evropska komisija: Evropska komisija je preiskovala finančne injekcije slovenske vlade v Adrio Airways zaradi suma nedovoljene državne pomoči. Preiskava je še dodatno otežila zapleteno finančno situacijo podjetja.

Politične in materialne odgovornosti članov vlade in SDH pa tudi nadzornikov Adrie, ki so letalsko družbo potisnili preko finančnega roba in ob propadu pustili več desetmilijonsko luknjo, nihče ni in ne bo ugotavljal. Sumov korupcije ni preverjal KPK, nadzora nad poslovanjem se niso lotili na Računskem sodišču. Nerazumljivo, glede na to, da je bila to družba z ogromnim premoženjem in simbolnim pomenom za Slovenijo.

Tuji direktorji denar iz Adrie najverjetneje že poskrili 

»Pričakujem pozitiven izplen. Nimam pa čarobne krogle. Ta znesek, 78 milijonov, je izračunan na podlagi številk, sem pa prepričan, da ga, če bi že bil dosojen, zelo verjetno nikoli ne bomo videli. Oni so že verjetno tudi vse poskrili pa prenesli drugam,« je pred jutrišnjo obravnavo kritičen stečajni upravitelj Janez Pustatičnik, ki je tožbo proti tujima direktorjema vložil po zaključku poglobljene revizije in ugotovitev, da so nekdanji direktorji družbe ravnali v nasprotju z 42. členom zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Ta govori o odškodninski odgovornosti vodstva, ko naj bi to vedelo, da je podjetje insolventno, pa ni ukrepalo. Zakon še določa, »če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi opustitev ali dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom, do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku.« In temu primerna je višina odškodninskega zahtevka, 78 milijonov.  

Upniki so v stečaju prijavili za skupno 151 milijonov evrov terjatev, od česar jih je stečajni upravitelj priznal za 87,7 milijona evrov. Med temi je za 15 milijonov evrov terjatev nekdanjih zaposlenih iz naslova neizplačanih plač.

Toženi stranki zastopa odvetnik Borut Leskovec iz odvetniške družbe Jadek in Pensa, ki se nam je zahvalil za vprašanja, in odpisal: »Naša stranka se je odločila, da v tej fazi zadeve ne bo komentirala in ne bo dajala izjav.« Tako nismo izvedeli, kakšni so protiargumenti v odgovoru na tožbo, ali se bosta nekdanja direktorja Schuster in Kowarsch, ki ju na aprilski narok ni bilo, udeležila glavne obravnave 12. julija in ali sta sodišču na zahtevo sodnice predložila dodatne dokaze in katere.

Ano Schuster je, kot ima navedeno v Linkedinu, od septembra lani direktor poslovne enote MM Packaging, ki je vodilni svetovni proizvajalec zložljivih kartonov. Firma ima sedež na Dunaju. Naziva se kot strokovnjak za preobrazbo, operativne preobrate in izboljšave podjetja. V Adrio je vstopil leta 2016, ko je država letalsko družbo podala nemškemu skladu 4K Invest. Poskušali smo stopiti v stik z njim, vendar smo z dveh znanih elektronskih naslovov dobili zavrnitev. Holger Kowarsch, ki je družbo prevzel po njegovem odstopu 2018. in jo dokončno potopil, je dobesedno poniknil. 

Tudi kazenski pregon zadnjih direktorjev in svetovalcev

Po propadu podjetja in izginotju milijonov skozi verigo podjetij, ki so segala tudi v davčne oaze, je bil zoper štiri člane poslovodstva finačnega sklada in Adrie, to so glavni izvršni direktor Adrie Airways Holger Kowarsch, njegov predhodnik Arno Schuster, finančni svetovalec Adrie Airways Klaus Platzer in tedanji vodja nabave v 4K Invest Eggo Laukamp, uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. S fiktivnimi svetovanimi pogodbami naj bi pridobili za 3,5 milijona evrov neupravičene premoženjske koristi. Specializirano državno tožilstvo je septembra 2022 sprožilo sodno preiskavo. Odgovorili so, da ta še traja. 

Adria je bila že pred bankrotom večkrat v rdečih številkah, dokler septembra 2019 ni ugasnila zaradi plačilne nesposobnosti. Čeprav so novi lastniki napovedovali rast, so zavajali in dejansko stanje prikrivali z računovodskimi manevri in preprodajami premoženja med povezanimi osebami. Osumljeni so, da so denar pospravljali na skrivne račune v davčnem raju. Za 7,6 milijona evrov so tudi prodali blagovno znamko, da so prikazali pozitivno bilanco. Na koncu je Adria ostala tudi brez lastnih letal, najeta letala pa so zaradi dolga zasegle lizinške hiše.

Odločitev o prizemljitvi je imela daljnosežne negativne posledice za gospodarstvo z izgubo številnih delovnih mest neposredno v letalski družbi in posredno v sektorjih, povezanih z letalstvom in turizmom. Mnogi strokovnjaki iz letalske industrije so si morali poiskati zaposlitev v tujini, s čimer se je izgubilo strokovno znanje. Udarec pa je najbolj zadal turizmu, saj je Slovenija izgubila številne redne letalske povezave z evropskimi mesti, manjša letalska povezanost je vplivala tudi na poslovne aktivnosti in konkurenco slovenskih podjetij na mednarodnih trgih. Namesto da bi na področju letalstva postali vodilni v regiji, capljamo za Zagrebom in bližnjimi letališči, od koder je sicer ob znatni časovni zamudi in s tem povezanimi stroški obsežnejši dostop do raznovrstnih destinacij, ki so nekatere veliko bolj ugodne za slovenski žep, spet druge pa dostopne z več postanki.

Iz Zagreba lahko letimo z nikocenovnikom ryanaiom, ki iz Slovenije ne leti. Ljubljana pa je to poletje povezana s 25 rednimi destinacijami. Z zmanjšano konkurenco so se cene letalskih vozovnic povečale.

Subvencije tujim prevoznikom, dobički v nemški žep

Državljane je umiranje Adrie globoko udarilo po žepu, saj je država za reševanje in dokapitalizacijo porabila več kot 150 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, medtem ko so druge javne storitve, kot so zdravstvo in šolstvo, podhranjene. Golobova vlada bo 17 milijonov denarja zdaj namenila tudi za subvencioniranje tujih prevoznikov, kar je še dodatno finančno breme za davkoplačevalce. Zapitek preko dokapitalizacij, ki so, kot se strinja tudi stečajni upravitelj, izginile neznano kam, zdaj državljani plačujemo še tujim letalskim družbam. 

Na Javnem razpisu za večjo letalsko povezljivost Slovenije so bili v letu 2023 izbrani štirje upravičenci do državne pomoči. Prevoznik Luxair za povezavo z Luksemburgom, airBaltic za prevoze do Rige, Norwegian Air je Slovenijo povezal s Kopenhagnom, Iberia Airlines pa z Madridom, so pojasnili na ministrstvu za infrastrukturo Alenke Bratušek. Kljub velikodušnosti naše države, ni kaj velikega interesa za tuje letalske prevoznike. Eden od razlogov tiči tudi v dragih letalskih pristojbinah na letališču Fraport, ki je še eden od nacionalnih simbolov, ki ga je tedanja vlada Alenke Bratušek uvrstila na seznam za prodajo. Pred desetimi leti so Nemcu za Brnik odšteli 234,4 milijona evrov, s čimer smo Slovenci izgubili vso ključno infrastrukturo, mednarodno letališče in državnega prevoznika. Tudi vsi dobički na Fraportu se od takrat stekajo v nemški žep. Podatkov o pozitivnih učinkih povezljivosti na državo iz naslova turizma, pa ministrstvo nima.

Slovenija je po propadu Adrie Airways izgubila stik z Evropo in svetom. Slovenski letalski prevoznik je še v letu 2018, korak pred bankrotom, prepeljal 1,23 milijona potnikov, kar je bilo za odstotek več kot v primerljivem obdobju enega leta prej. To številko je z 1.276.857 potniki lani že presegel Fraport. Za primerjavo: zagrebško letališče se lahko pohvali s trikrat več potniki v istem obdobju.

Scenarij za novo Adrio še vznemirja vlado

Odločevalci so še pred prodajo razlagali, da je Adrio ceneje prodati, kot pa jo poslati v stečaj ali ustanoviti novo letalsko družbo. Medtem ko zdaj iz proračuna letijo milijoni za nerentabilne lete, bi infrastrukturna ministrica Bratušek, ki se jo je oprijel vzdevek grobarka Adrije, zdaj spet rada letela z državnim prevoznikom. Njena delovna skupina preučuje ekonomske modele, na katerih bi temeljila nova družba. Na kakšen način lahko država zagotovi stabilno poračunsko konstrukcijo za vnovični zagon nacionalne letalske družbe ob vseh stavkovnih zahtevah za višje plače v javnem sektorju in ob milijardni popoplavni sanaciji, potem ko ni znala rešiti družbe in smo izgubili tudi vse licence, letala, znamko in pilote?

Ministrstvo za infrastrukturo »intenzivno nadaljuje z iskanjem rešitev, ki bodo dolgoročno dvignila raven letalske povezljivosti Slovenije, med drugim tudi s pogovori z letalskimi družbami, ki predstavljajo svoje predloge za izboljšanje povezljivosti. Dejstvo je, da bi baza nekaj letal na enem od naših mednarodnih letališč povečala povezljivost in tudi dvignila frekvence letov za posamezne letalske proge. Odločitev, ali je prav ustanovitev nacionalnega prevoznika najustreznejša rešitev za dvig povezljivosti, bo sprejela Vlada Republike Slovenije po predstavitvi vseh možnosti za izboljšanje ravni povezljivosti,« so nam odgovorili z vlade. 

Obstajajo različni scenariji, vključno z ustanovitvijo družbe v izključni lasti države ali s povezovanjem z zasebnimi partnerji ali tujimi družbami v državni lasti. Potekajo tudi pogovori z zasebnimi ponudniki komercialnih letov. Po mnenju finančnega ministra bi optimalna struktura flote bi lahko vključevala 10 letal, kar pomeni investicijo med 50 in 80 milijoni evrov na letalo. Razmišljali so tudi o povezovanju z družbama iz regije, Croatia Airlines in Air Serbia, a je delovanje obeh odvisno od dokapitalizacij države. Slovenija tega ne bi prenesla. Kot ne vodenja družbe, ki bi bila pod posrednim ali neposrednim vplivom politike. Črni scenarij, ko je bila državna Adria revir za (politične) interese, smo že doživeli. Zaradi plenjenja in koristi politike, ki je nastavljala poslušne direktorje in prevoznika izrabljala tudi za zastonjkarske letalske karte, smo izgubili prednost, ki bi jo lahko zaradi geostrateškega položaja imeli še naprej.