Vladna delegacija v Dubaju zapravila 70.000 €

Predstavljamo vam stroške vladne ekipe, ki je potovala v vroči Dubaj na podnebno konferenco brez pravega epiloga v izogib podnebni katastrofi. Je bila pot, ki smo jo 16 predstavnikom plačali davkoplačevalci, upravičena, ali smo spet radodarno pokrili vladni turizem?

Dobrih 71.000 evrov nas je državljane stalo potovanje in bivanje 16 predstavnikov vlade, ki so med 30. novembrom in 13. decembrom gostovali v bleščeči in energetsko potratni svetovni metropoli Dubaj na podnebni konferenci COP28. Povprečna dolžina obiska posameznega slovenskega udeleženca je bila slab teden dni, večina pa je v emiratih preživela med pet in osem dni. Podnebne konference se je udeležilo 10 uslužbencev Ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE), vključno z ministrom Bojanom Kumrom, trije predstavniki zunanjega ministrstva in po en predstavnik iz ministrstva za naravne vire, kmetijskega ministrstva ter kabineta predsednika vlade. V arabski prestolnici so – številni med njimi brez predhodnih referenc na področju podnebne problematike – sodelovali pri eni največjih podnebnih fars tega stoletja. Zato smo jih ob zaključku okoljske balade upravičeno vprašali, kakšne vendarle so bile njihove zadolžitve, nenazadnje pa tudi dosežki, cilji in globalne rešitve, ki so jih uspeli predstaviti in z njimi navdušiti velesile odločevalcev v množici predstavnikov 200 držav sveta. Ali je cena, ki smo jo in jo še bomo ob že tako obubožanemu proračunu prav zaradi okoljskih neprilik in podnebnih udarcev plačali državljani, utemeljena in nam vsem prinaša dobrobiti, ali je šlo pri masovnih vladnih migracijah v trenutno poletni Dubaj s temperaturami okoli 28 stopinj preprosto za turizem na račun nas, davkoplačevalcev? Kje bomo zdaj državljani izpraskali več kot 70 tisočakov v 10 milijard težkem sanacijskem programu, na kolikor je ocenjena škoda po poletni kataklizmi, če nam Golobova vlada že zdaj z vsemi mogočimi dajatvami otežkoča življenje?! Ali je vse pesek v oči, kot je bil nedavni svetovni podnebni vrh, kjer se je še enkrat pokazalo, da je svet v rokah tistih velesil, ki sedijo na trezorjih nafte in zemeljskega plina.