Na specializiranem državnem tožilstvu, kjer stopajo na prste organiziranim kriminalcem, politikom in gospodarstvenikom, ugledni tožilci zapuščajo najbolje plačane službe v stroki.

Specializirano državno tožilstvo zapuščajo tožilci, ki so crème de la crème v svoji stroki. Odhodi naj bi se po naših informacijah dogajali zaradi vodje Darje Šlibar, ki je z reorganizacijo oddelkov in premeščanjem tožilcev povzročila kaotično stanje. Na ključna mesta naj bi postavila ljudi s premalo strokovnimi izkušnjami, za eno od vodij oddelkov pa svakinjo pravosodne ministrice. Z razmerami na specializiranem tožilstvu se na podlagi prejete anonimke ukvarjajo tudi vrhovni tožilci. »V zvezi s temi pisanji smo zaprosili vodjo SDT RS, višjo državno tožilko Darjo Šlibar, za pojasnila,« so nam potrdili.

Tožilci v elitni skupini so specializirani za posamezno področje. Kot določa Zakon o državnem tožilstvu iz leta 2011, preganjajo storilce hudih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, korupcijo, terorizem, spravljanje v suženjsko razmerje, trgovino z ljudmi, promet z drogami in orožjem ter ponarejanje denarja. Eno od področij dela je tudi odvzem nezakonito pridobljenega premoženja. Kot smo izvedeli, naj bi nekateri po premestitvi v druge oddelke bili »brez predhodnih izkušenj iz zahtevanega pravnega področja«. Kot zadnja, je zapisano v uradnem listu iz lanskega decembra, sta specializirano državno tožilstvo (SDT) zapustila Boštjan Jeglič in mag. Barbara Lipovšek, ki sta vodila samostojna oddelka. Oba sta bila prepoznavna po svojem delu, Jegliču je na pred desetimi leti uspelo zadeti tožilsko terno, ko je z eno samo sodbo državi pridobil poldrugi milijon evrov, Lipovškova pa je zaorala na podlagi zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Bila sta strokovnjaka, slišimo. Vlada ju je na njuno željo imenovala za tožilca na vrhovnem državnem tožilstvu. Čeprav njuna odhoda pojasnjujejo kot »karierno napredovanje državnih tožilcev v višji naziv oziroma na višje delovno mesto,« pa so naše informacije drugačne. Plače specializiranih državnih tožilcev so nedvomno najvišje v stroki in znašajo od 5000 evrov naprej pa vse do slabih 7000 evrov bruto – na vrhovnem tožilstvu so plače nižje, manj bosta zaslužila tudi zato, ker ne bosta več vodji oddelka, s čimer pa nista več upravičena do izplačila dodatka in nedeljskega dežurstva. Od leta 2018 se je število državnih tožilcev skrčilo iz 30 na 24, največ v obdobju pod Šlibarjevo, dejansko operativnih tožilcev pa je še manj, saj sta trenutno dva na daljši bolniški odsotnosti. Po naših informacijah to ni končna številka, saj naj bi bili nekateri odhodi še načrtovani. Novih tožilcev ne dobijo kljub trem javnim razpisom. Zato, pojasnjujejo, kadrovsko podhranjenost rešujejo z reorganizacijo, ki naj ne bi vplivala na način dela in obravnavanje zadev, kot poudarjajo, bodo »še naprej obravnavali enake zadeve, le organizacija dela bo bistveno lažja.« A prav slednje je zdaj pod nadzorom vrhovnega sodišča.

Odločitev Šlibarjeve je povsem avtonomna; navsezadnje smo že bili priča nepotizmu in zaposlovanju po družinskih linijah v državnih institucijah - nazadnje zaposlitvi Pahorjevega sina na Mladiki, pa otrok politikov v kabinetih evroposlancev ipd. Nepravično bi bilo, da bi strokovni kadri pri zaposlovanju v državni upravi trpeli diskriminacijo zaradi sorodstvenih povezav s političnimi funkcionarji. Če pa obstaja samo minimalna možnost, da si neodvisni organi, kot tožilstvo je in bi moralo biti, na račun všečnosti in servilnosti utirajo pot do aktualne politike, pa je poročanje o tem vsekakor v javnem interesu. Slišati je namreč domneve, da vodja SDT na ta način išče most do trenutne oblasti. Ob tem povejmo, da vodjo okrožnega državnega tožilstva imenuje državnotožilski svet, na obrazložen predlog ministra po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, za šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. Višja tožilka Darja Šlibar je bila imenovana v začetku leta 2020, v času, ko je Marjan Šarec vrnil puško v koruzo in na vladi opravljal le še tekoče posle; mandat se ji izteče pod aktualno vlado Roberta Goloba. Računa torej na še en mandat? Trenutna sestava državnotožilskega sveta je ugodna. Na čelo devetčlanskega organa je bil konec lanskega leta, torej pod Golobom, izvoljen Harij Furlan. Ko je Furlan vodil SDT, je bila njegova namestnica Darja Šlibar. V državnotožilskem svetu je tudi Ivan Pridigar, ki pod Šlibarjevo deluje ko okrajni državni tožilec, en tožilec pa je imenovan na predlog ministra za pravosodje.

Kaj pa številni odhodi tožilcev pomenijo za obravnavanje najtežjih kazenskih zadev pri pregonu organiziranega kriminala, ki sega v sam gospodarsko-politični vrh? Pomeni manj izkušenih tožilcev tudi manj sodb? Na vprašanje, koliko ovadb zoper trenutno politično garnituro ali z njim povezanimi gospodarskimi vplivneži je bilo vloženih v zadnjem letu in kaj se z njimi dogaja, odgovarjajo: »O aktualnih zadevah, ki so v fazi predkazenskega postopka SDT javnost ne obvešča.« Med javnosti znanimi zadnjimi pripadi je zadeva o oškodovanju premoženja in pranja denarja v spregi SDS in SD v spornih poslih Teš 6, pa ovadba zaradi suma pranja denarja in zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti v aferi Marina, kjer na razplet sojenja zaradi domnevne zlorabe prostitucije in pranja denarja že čaka Sergej Racman. Poročilo za leto 2022 pa kaže, da so na SDT prejeli 383 kazenskih ovadb in v istem času rešili 182 kazenskih ovadb, kar pa je manj kot v preteklem letu. Statistični podatki sporočajo, da je bilo v letu poročanja s 53 % zavrženo nekoliko več kazenskih ovadb kot v letu 2021, ko je delež znašal 39 %. Opaziti pa je porast števila obsodilnih sodb na področju gospodarske kriminalitete.

So tožilci pri svojem delu res neodvisni, kot bi po funkciji in postavi morali biti, kot se zaradi trenutnih razmer na specializiranem tožilstvu poraja bojazen? Ne bi bilo prvič, da bi si politika želela podrediti tožilski organ. Ustavno sodišče je že leta 2019 v zvezi z odrejeno parlamentarno preiskavo za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev pravosodnih funkcij opozorilo, da je »državno tožilstvo del izvršilne oblasti, vendar je v razmerju do drugih organov izvršilne oblasti samostojno, v razmerju do zakonodajne in sodne oblasti pa neodvisno«. V interesu javnosti je, da izvemo, ali so na ključnih mestih postavljeni izkušeni kadri, ki so pravno podkovani za boj s kriminalom na najvišjem nivoju, saj je način dela kriminalnih združb, kot se lahko prepričamo na dnevni ravni, vsaj korak, če ne dva pred policisti in tožilci. Še vedno odmeva početje ene izmed uradnic SDT, ki naj bi članom zloglasnega Kavaškega klana izdajala občutljive podatke, vključno z informacijami o odredbah za hišne preiskave. Vlada tudi nima posluha za spremembo zastarele kazensko-procesne zakonodaje, na kar državni tožilci opozarjajo že dlje časa. Politika si želi, javno ali prikrito, podrejati delo pravosodnih organov. Pod zadnjo Janševo vlado smo bili priča neimenovanju tožilcev, kar je še poglobilo kadrovsko podhranjenost. Posledično pa je bilo ostalim tožilcem naprtenega še več dela. Oblike pritiska izvršilne veje oblasti na neodvisnost pravosodja se kažejo tudi v zmanjševanju proračunskih sredstev. Neizpolnjevanje ustavne določbe po zvišanju plač pravosodnim organom je prav tako svojevrsten poseg v neodvisnost državnega tožilstva, zato se bodo tožilci konec januarja pridružili protestu sodnikov.