9. 7. 2024

»Zakon o medijih predstavlja grožnjo za medijsko svobodo v prihodnosti«

1715284662-172a4242-1715284644947

Ministrica za kulturo Asta Vrečko in minister za finance / MEDIA PARTNER AGENCIJA

Če od medija zahtevate popravek zaradi zapisanega in ga pravilno vložite, lahko vanj napišete, da ste roza slon, ki je kandidiral v državni zbor. In čeprav gre za neresnico, dobesedno laž, saj vi niste roza slon in nikoli niste kandidirali za v državni zbor, moramo mediji to objaviti. In odvetnik roza slona mirno pošlje v uredništvo lažen popravek. In se izgovarja, da je sodna praksa pač taka. In sodniki kimajo. Ja, taka je. In takih norosti v zakonu o medijih ministrstvo za kulturo ne popravi, čeprav stroka na to opozarja že več kot desetletje.

Že 18 let nazaj opozorila

Že leta 2006 je takratni pravnik komercialne televizijske hiše Cene Grčar za Pravno prakso napisal, da popravek omogoča, da nekdo »popravlja resnične navedbe z neresničnimi.« 18 let kasneje ni nič drugače. Pa je popravek samo en majhen problem, skozi katerega želimo pokazati, kaj vse je narobe z zakonom. Kaj so torej delali ministri za kulturo vsa ta leta na področju medijev? Vasko Simoniti, Majda Širca, Uroš Grilc, Julijana Bizjak Mlakar, Tone Peršak, Dejan Prešiček, Zoran Poznič in še enkrat Vasko Simoniti? Nič. Kot je napisal Grčar, je nedopustno, da je do leta 2006 ustaljena sodna praksa vprašanje (ne)resničnosti popravka takrat takole razložila:

»Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča.

Od tu dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav. Ta konstrukt poenostavljeno pomeni, da se vprašanje resnice oziroma neresnice v postopkih pravd na objavo popravka preprosto ignorira oziroma ni pomembno. Gornje besedilo je tudi samo s seboj v nasprotju. Vprašanje resnice se namreč dejansko sploh ne obravnava (na kakšni »drugačni metodološki ravni«?) in ne nazadnje: vprašanje resničnosti se sploh ne more »na tej točki končati«, ker se niti začelo še nikoli ni. Neresničnost navedb v novinarskem prispevku je po sodni praksi preprosto predpostavljena (že s samim besedilom popravka oziroma vložitvijo zahtevka), nasprotno zatrjevanje ali dokazovanje pa po tej sodni praksi ni dovoljeno. »Drugačna metodološka raven« vprašanja resnice, kot jo navaja Vrhovno sodišče RS v omenjeni sodbi, je le prijazen evfemizem za ugotovitev, da resnica v postopkih presoje tožb na objavo popravka ni pomembna. Ni pomembno, ali je novinarski članek (sploh) vseboval neresnične ali napačne trditve, in tudi ni pomembno, ali morda prizadeti s popravkom zahteva objavo očitne neresnice oziroma laži. V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč pravica do popravka pravica prizadetega, da se o nekem novinarskem besedilu »izjasni« skladno z načelom »naj se sliši tudi druga stran« - od tu dalje pa je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani ima prav. Sodišča včasih omenjajo tudi pojme, kot so »enakost orožij«, »prikaz stališč prizadetega«, »druga plat« in podobno. Vse to vodi v sklep, da sodišča mogoče pravico do popravka včasih presojajo v duhu nekdanje ureditve, v kateri je bila pravica občana do dostopa do medija, poleg pravice do popravka, dejansko tudi zagotovljena. Menim, da tak koncept pravico do popravka, zlasti kadar prizadeti pravico do popravka očitno izvršuje v nasprotju z njenim namenom, neposredno spreminja v (sicer danes neobstoječo) pravico dostopa do medija.«

18 let nazaj v ugledni Pravni praksi odvetnik in pravnik opozori na težave pri popravku.
zajem zaslona
Ta sestavek je, kot rečeno, star 18 let. In tudi zdajšnji predlog zakona laži v popravku ne omenja. Kot zapišejo pri ministrici Levice Aste Vrečko: »Ureditev popravka v novem Zakonu o medijih (ZMed-1) sledi ustaljeni sodni praksi, kot je povzeta že v priloženem članku. Pravica do popravka je ustavna kategorija, in sicer Ustava RS določa, da je zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo.«

To pomeni, da roza slona moramo objaviti!

In kaj pravi stroka, katere beseda in znanje bi v tej državi morala kaj veljati? O zadnjem predlogu zakona smo zato vprašali enega najbolj uglednih slovenskih medijskih strokovnjakov, profesorja dr. Marka Milosavljevića.

Profesor Marko Milosavljevič je eden najbolj uglednih medijskih strokovnjakov v Sloveniji.
arhiv
Milosavljević: »Rezultat bo katastrofalen za svobodo medijev.«

»Predlog Zakona o medijih, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo, na nekaterih področjih predstavlja korak naprej. Toda če želimo v Sloveniji uveljaviti ustrezno »vladavino prava«, kot standard vsakega zakona, potem moramo tudi na področju medijev pripraviti in sprejeti zakon, ki:

- ima ustrezne varovalke za preprečevanje zlorab,

- ima ustrezne in natančne definicije temeljnih pojmov,

- odpravlja vse stare napake in zlorabe.

Na žalost predlog Zakona o medijih teh kriterijev ne izpolnjuje. Začnimo pri koncu.

Predlog zakona ne odpravlja temeljnih pomanjkljivosti obstoječega zakona, ko gre za preširoko definirano pravico do odgovora in popravka. Dosedanji zakon dobesedno sili urednike, da morajo kot »popravke« objavljati dopise, ki so (lahko) polni laži – lahko preverljivih laži, a uredniki v ta dopis in v te laži ne smejo posegati, temveč morajo »popravek« objaviti. V času, ko vsa Evropa in svet govori o boju proti dezinformacijam in manipulacijam, jih pri nas omogoča inzahteva Zakon o medijih. In novi predlog tega v praktično ničemer ne odpravlja. Zakaj je tako, je vprašanje za ministrstvo, a zdi se, da jim je zmanjkalo odločnosti in poguma ter da je prevladal pragmatizem in strah pred drugimi političnimi strankami.

Za dobro delovanje kateregakoli zakona so ključna reč ustrezne in izredno natančne definicije. Ta naloga je v predlogu zakona zelo slabo izvedena. Ministrstvo je ves čas priprave in kasnejše (borne) razprave trdilo, da bo zakon relativno kratek ter da bo nato vse 'podrobnosti' dodalo v podzakonskih aktih. To velja tudi recimo glede kriterijev za razne razpise za medije pa recimo za kriterije presojanja v različnih postopkih glede koncentracije, kjer zdaj v zakonu ni praktično nobenih meril, po katerih se bo moral regulator odločati.

Takšna logika – češ, zakon bo kratek, vse ostalo bomo napisali v podzakonskih aktih – je povsem napačna. Slovenija je relativno nova demokracija, ki še vedno doživlja tranzicijo, hkrati pa smo pred samo nekaj leti doživeli nevaren zasuk v napol avtoritarno smer po zgledu Viktorja Orbana ali Aleksandra Vučića. Tudi zato bi morali vedeti, da je – posebej na tako občutljive področju, kot so mediji – pomembno pravila natančno napisati v sam zakon. Podzakonske akte namreč sprejema vlada kot izvršna veja oblasti. Zakone sprejema državni zbor kot zakonodajna veja oblasti. In ta državni zbor (ter nato državni svet) predstavlja vendarle neko obliko varovalke pred avtoritarnimi obnašanji vlade. Poglejte primer iz leta 2020, ko je tedanja vlada pripravila tri osnutke medijskih zakonov: zakon o medijih, zakon o RTVS in zakon o STA.

Če bi obveljala sedanja logika sedanjega ministrstva za kulturo, bi tedanja vlada enostavno spremenila podzakonske akte in vse bi bilo spremenjeno – na slabše seveda. Tako pa je zadeva morala čez parlament in še preden so osnutki odšli v parlament, se je pokazalo, da je pritisk javnosti pomagal tudi pri koalicijskih partnerjih, da teh zakonov niso želeli podpreti. Osnutki zakonov so romali v predale in tam ostali do konca mandata prejšnje vlade – edino zasluženo. Če bomo sprejeli sedanji predlog zakona, ki kopice področij ne pokriva in ne vzpostavlja jasnih standardov ter ne premore praktično nobenih varovalk, takšnega načina preprečevanja zlorab in sprejemanja nedemokratičnih odločitev ali zlorab pri npr. dodeljevanju državnih pomoči ali odločanju o prevzemih, ne bo. Rezultat bo lahko katastrofalen za svobodo medijev in demokratičnost Slovenije.

Težave pa so tudi pri (mnogih) novih ponujenih 'rešitvah'. Tipičen primer je neizmerno razširjanje pooblastil Agencije za komunikacijska omrežja (AKOS). Temu so pooblastila razširili že na Ministrstvu za digitalno preobrazbo, če bi bil sprejet tak Zakon o medijih, pa bi AKOS v tej državi odločal – brez praktično kakršnegakoli nadzora – o čisto vsem na medijskem področju. AKOS že sicer regulira pošto, železnice, telekomunikacije in splet (med drugim), zdaj pa bi na področju celotnega medijskega delovanja prevzel praktično vsa možna pooblastila in moči: od ugotavljanja primernosti vsebin prek različnih kvot do izredno problematičnih pogojev za prevzemanje drugih medijev, preverjanje koncentracije, odvzemanja različnih dovoljenj in seveda kaznovanj.AKOS je formalno gledano neodvisna agencija, a kot kažejo nekateri aktualni primeri npr. na Slovaškem, se Evropska komisija (več) ne oglaša in ne ukrepa, kadar neka vlada brez upravičenega razloga odstavi direktorja takšne agencije.

To bi pomenilo, da bi lahko kakšna bolj avtoritarna vlada ali vlada, ki bi imela nek svoj 'osebni' interes, odstavila direktorja, postavila svojega direktorja in prek tega vzpostavila popolno kontrolo in oblast nad vsemi mediji v državi. Tisti, ki bi bili všeč oblasti, bi dobivali državno pomoč in imeli razne privilegije. Tisti, ki bi bili kritični, bi bili sankcionirani, kaznovani, šikanirani, odvzeli bi jim lahko različna dovoljenja, izstavljali ogromne kazni, ki bi jih potisnile v propad (po zgledu ravnanja hrvaške HDZ v začetku 1990., ko so tako poskušali uničiti Feral Tribune).

Če k temu dodamo, da za cel kup situacij sploh niso vzpostavljena jasna pravila in kriteriji, je jasno, da gre za sanjski zakon za kateregakoli avtoritarnega politik – in Orban in Vučić bi tak zakon gotovo podprla.

In potem pridemo do novih (in hkrati starih) pomanjkljivosti zakona. Ta recimo v ničemer ne omejuje in ne regulira državnega lastništva medijev. Država (v različnih oblikah) ima v Sloveniji v lasti medije, kot so STA, RTVS, a tudi Siol. Za STA in RTVS imamo posebna zakona, ki naj bi ščitila ta medija pred neposrednim državnim vmešavanjem v uredniško avtonomijo. Pri Siolu tega ni in tudi nikoli ni bilo. Primerov vmešavanj in kadrovanj je zato ogromno. A ne gre zgolj za regulacijo obstoječega državnega lastništva medijev – izredno pomembno je regulirati in pravzaprav preprečiti nadaljnje državne ekskurzije v ustanavljanje (novih, dodatnih) medijev.

Poglejte primer Planeta TV. Prek državnega Telekoma Slovenije je politika leta 2011 ustanovila unikaten primer, ko je nastala državna komercialna televizija – ko je nastala tipična komercialna televizija z resničnostnimi šovi in telenovelami ter informativnim programom, a ki je bila v državni lasti in seveda pod državnim političnim nadzorom (in kadrovanjem). Takšno državno lastništvo medijev brez ustreznih varovalk, checks & balances, je leta 2024 nedopustno. In vendar v predlog Zakona o medijih ni državno lastništvo ali državno ustanavljanje novih medijev omenjeno praktično niti z besedo. Zakon torej ne preprečuje vladi oz. državi, da bi se morda čez leto ali čez tri leta arbitrarno spomnila in ustanovila še kakšen podoben državni televizijski (ali drug medijski projekt). Recimo Mars TV ali Saturn TV. Nad katerim bo imela popoln nadzor - in ki bo lahko spet popolnoma neuspešen ter bo zanj Telekom moral pokriti nekaj deset milijonov izgub. To je nedopustno in predstavlja še eno veliko luknjo zakona ter grožnjo za medijsko svobodo v prihodnosti.«

V Društvu novinarjev prizanesljivejši do predloga zakona

V Društvu novinarjev so svoj komentar na predlog Zakona o medijih (ZMED-1) napisali na njihovi strani. Kar se tiče popravka, je njihov komentar dostopen na spletu, sicer pa aktivno zagovarjajo rešitve, ki zagotavljajo ustrezno ravnotežje med ustavno pravico do popravka in pravico do svobode izražanja, in tudi rešitve, ki v praktičnem smislu ne povzročajo težav pri uveljavljanju pravice, kot so roki, mesto objave in podobno. Tudi zaradi opozarjanja novinarskih organizacij, medijskih odvetnikov in drugih strokovnjakov se je na področju uveljavljanja pravice do popravka sicer vzpostavila precej zdrava sodna praksa, kljub temu je po njihovem mnenju nujna tudi sprememba zakona. Glede ureditve popravka so opozorili, da je 24-urni rok za objavo popravka v medijih, katerih vsebina se spreminja večkrat dnevno, vsekakor prekratek in da bi se moral podaljšati vsaj na 48 ur. Predlagali so tudi spremembo, ki se nanaša na laži, torej ali je medij dolžan objaviti popravek, tudi če vsebuje laži, če je sicer popravek zadostil ostalim »tehničnim« kriterijem po pravočasnosti in primernem obsegu. To je po njihovem mnenju nedopustno iz novinarskega vidika kot tudi iz vidika javnega interesa in prizadevanj, da v javno sfero pride čim manj neresničnih navedb in lažnih novic. Ministrstvo za kulturo teh dveh predlogov glede popravka ni upoštevalo, so še zapisali in dodali, da je upoštevalo denimo pripombo na predlog besedila enega od pogojev za zavrnitev objave popravka, ki je bil po prvotnem besedilo omejen le na pisno objavo, popravki pa niso omejeni le na prispevke tiskanih ali spletnih medijev.

Pomembno je tudi, da je ministrstvo vrnilo določbo, da je zoper sodbo višjega sodišča dovoljena revizija. Kot so še zapisali, je v novem predlogu dodano besedilo glede mesta oz. načina objave popravka, za katerega v DNS menijo, da prekomerno posega v uredniško avtonomijo medija. Kot korak naprej DNS ocenjuje tudi nov način financiranja, jih pa skrbi dejanska uveljavitev teh shem. Dodana so izhodišča in pravna podlaga za sheme pomoči za medije, ki smo jih zahtevali in omogočajo vzpostavitev novega načina financiranja produkcije medijskih vsebin, ovrednotene so s 6 milijoni evrov, kar ocenjujejo kot korak naprej. Ob tem pa jih skrbi, da je dejanska uveljavitev shem z uredbo vlade premaknjena za 12 mesecev po sprejemu zakona, da je sistem še neizdelan ter da bo končno besedilo mehanizma za najpomembnejšo državno pomoč medijem sprejemala vlada. Rešitev, ki jo DNS zagovarja že več kot desetletje, je, da bi morala država produkcijo medijskih vsebin financirati preko mehanizma zapisanega v zakon, ki bi deloval avtomatično, na v naprej znanih merljivih kriterijih, kar bi omogočilo politični vpliv in zagotavljajo stabilno, dolgoročno pomoč. Poudarili so še, da ministrstvo ni vztrajalo pri ustanovitvi za DNS spornega nacionalnega sveta za medije, da so definirali medije, uredili imenovanja odgovornih urednikov in spremenili pravila pri samostojnih novinarjih in nekatere druge pomembne pripombe.

Še ena prestrašena ministrica brez ključnih rešitev za medije?

Ministrica za kulturo Asta Vrečko in minister za finance
Primož Lavre
(Komentar uredništva)

V zadnjih 18 letih nobena vlada ni uredila financiranja RTV prispevka, še najbližje dvigu RTV naročnine je bil minister SD Prešiček, pa je potem odstopil. Ostali pa nič. Niso uspeli ali hoteli urediti financiranja RTV, so pa vsak po malo dopustili, da se je »kadrovalo, zaposlovalo naše in vaše, odkupovalo pravice in financiralo filme privilegiranim, pa obnavljajo scene našim, pa postavljajo ne-gledane in manj gledane oddaje, pa pošiljajo v tujino točno te, pa odkupovalo slike, pa potovalo, nagrajevalo.«

Vmes je HTV naše prehitel po levi in desni. V informativnem, otroškem, glasbenem, kulturnem programu. Da o športnem ne govorimo. Naš športni program so hirali leta, niso zaposlovali, izgubili smo pravice za tekme, ni denarja za prenose, potovanja. In tako komentator sedi v majhni škatlasti sobi in iz Ljubljane komentira. Tekmo in Emo. Tudi v razvedrilnem programu je bilo namreč tako. Privilegiran glavni in odgovorni urednik razvedrilnega programa pa je hodil po prestolnicah Evrosonga, glavni komentator pa je iz Ljubljane poročal o utripu v ... recimo Dublinu. In leto je bilo naokoli. Potem pa smo spet malo določili, katere filme bomo financirali in kdo od naših bo vse izbran na Emi. Politika je medtem odločala, kdo bo voditelj Odmevov, pa čeprav nima nič izkušenj, in kdo bo kdaj gost v Odmevih. In ta ista politika, tudi pod dr. Robertom Golobom v tišini nepravično plačuje in financira medije. Tako POP TV krivično prejema previsoke transmisije glede na svoje rezultate, RTV pa premalo. Da o raznih Sponkah in Goldijih ne pišemo. In vlada to mirno podpira in celo te razlike ustvarja. Ker ji preprosto ustreza, da imajo na komercialni televiziji POP TV svoj zapik, ko to potrebujejo. Ko jim to ustreza. In ko novinarji ne poročajo, kot bi po njihovo morali, plačajo zavajajoč oglas.

zavajujoč oglas, ki ga je naročilo ministrstvo za solidarno prihodnost ministra Levice Simona Maljevca
zajem zaslona

Tako se je zgodilo v primeru dolgotrajne oskrbe in ministrstva za solidarno prihodnost Simona Maljevca. Ko smo vprašali na ministrstvu za kulturo, kako komentirajo plačan oglas njihovega ministra (prihaja prav tako iz stranke Levica), ki so ga objavili na POP TV in je zavajajoč ter neresničen so napisali:

»Po Zakonu o medijih je oglas plačano obvestilo. Objavo naroči pravna oseba, da bi s tem pospeševala pravni promet, pridobivala poslovne partnerje ali si v javnosti ustvarjala ugled in dobro ime. Z vidika naročnika oglasa je torej namen oglasa lahko zgolj promocijski.

V primeru, ki ga navajate, ni nobenega dvoma, da gre pri objavi Ministrstva za solidarno prihodnost za oglas. Tako je to objavo označil tudi sam medij. Pravila takšnega oglaševanja določa Zakon o medijih. Ta ne prepoveduje ministrstvu, da naroči objavo oglasa v medijih. Temeljno pravilo pri oglaševanju je sicer, da je oglas označen kot tak oz. ločen od uredniško oblikovanih vsebin. V danem primeru je to bilo spoštovano.

Objava oglasa je odločitev medija in uredniške politike. V primeru, da se medij z oglasno vsebino ne strinja, ga lahko tudi zavrne. O vzgibih za odločitev objave sporočila vas pozivamo, da se obrnete na medij.«

S tem torej ministrstvo za kulturo, ki ga vodi Asta Vrečko uperi prst v POP TV. Če se s tem oglasom ne bi strinjali, bi ga lahko zavrnili, napišejo. »Ali ministrstvo ne ve ali zamolči da obstaja tudi Zakon o varstvu potrošnikov, ki seveda prepoveduje neresnične ali zavajajoče trditve (tudi v oglasih),« pa pripomni profesor Milosavljević. Vsebina oglasa je zrela namreč za prijavo na oglaševalsko zbornico, Milosavljević pa dodaja: »Odzvati bi se morali tudi na inšpektoratu za varstvo potrošnikov. Oglaševalci so namreč nenehno podvrženi temu, da plačujejo oglase in jih potem  umikajo, če so v njih navedeni neresnični ali potvorjeni podatki.«

A mnogi mediji se prav zaradi neurejenega financiranja ne spuščajo v vsebino oglasov, pač pa sprejemajo oglas, da preživijo. Pop tv živi od oglaševanja in tega je vsako leto manj, v času desnih vlad pa financiranja s strani državnih podjetij praktično ni. Morda so mediji tudi zato prizaneslivejši do levih vlad? Morda tudi zato zamižijo na eno oko in objavijo zavajajočo, celo neresnično vsebino.  Če ne drugače, jo morajo tako ali tako v popravku! Roza slon mora biti namreč zakonsko objavljen! Takšna je pač sodna praksa. Boste zakon torej spremenili, ministrica? 

Zadnja razkritja

18. 7. 2024

jure leben bobo 1

Najprej na vlado Jure Leben, potem še Futura

10. junija je bil nekdanji minister Jure Leben imenovan za državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade dr. Roberta Goloba, nekaj dni kasneje je Urad vlade za komuniciranje (UKOM) povabilo k oddaji posla za komunikacijske storitve oddal agenciji Futura, zaradi katere je Leben enkrat že moral odstopiti. Takrat so se namreč vnaprej dogovarjali za posel.

Preberi več

14. 7. 2024

katja

Inšpekcija v DSO Bokalce: ugotovili napake, a ukrepali ne bodo!

V Domu starejših občanov Ljubljana Vič Rudnik - Enoti Bokalce je socialna inšpekcija, ki je prva pristojna za nadzor v domovih, zaključila inšpekcijski nadzor v zvezi z očitki o neustrezni negi in oskrbi tamkajšnjih oskrbovancev. In kakšen je rezime osem mesecev trajajoče preiskave, za katero smo na našem portalu tedensko terjali odgovore. Z eno besedo: porazen. Je komu sploh mar za stisko in trpljenje starejših?! Je torej dopustno starejše polagati v krop, jim menjati zdravila in jih daviti s tujo protezo v ustih?! Napak ni odkrila niti Zdravniška zbornica. Se odgovorne institucije pokrivajo med sabo? So pa zato prijavo bolj resno obravnavali na Policiji in podali kazensko ovadbo zaradi utemeljenih sumov kaznivega dejanja nasilništva.

Preberi več

12. 7. 2024

IMG_9758

»Imam hrbtenico, načela in vrednote«

Tako o sebi kot političarki pravi Urška Klakočar Zupančič, s katero smo se pogovarjali pred skorajšnjim začetkom parlamentarnih počitnic. V intervjuju je predsednica državnega zbora, ki s svojimi ekscentričnimi nastopi pogosto razburka domači politični prostor, zaradi česar ji kritiki očitajo svojeglavost, spregovorila o dosedanjem delu državnega zbora ter sodelovanju z vlado in njenim predsednikom. Ni skrivnost, da je v preteklosti med Urško Klakočar Zupančič in premierom Robertom Golobom prihajalo do trenj, a se je prva med poslankami vprašanju o njunem političnem razhajanju diplomatsko izognila – je pa med vrsticami potrdila, da je do poziva k njenemu odstopu s funkcije predsednice državnega zbora lani vendarle prišlo. Bolj neposredno je Urška Klakočar Zupančič okrcala neuresničevanje odločb ustavnega sodišča, k čemur so se stranke vladne koalicije zavezale v koalicijski pogodbi, počasnost vlade pri pripravi in izvedbi reform ter premierov odnos do državnega zbora.

Preberi več

Naroči se na naše e‑novice

Zahvaljujemo se vam za prijavo.

Na vaš e-naslov boste prejeli potrditveno sporočilo.

Prišlo je do napake. Preverite podatke v obrazcu in poskusite ponovno.

Teme