Kočevec Andrej je že štiri mesece priklenjen na posteljo. Pri 59 letih trpi hude bolečine, noge ga ne držijo. Niti toliko ne more vstati, da bi opravil potrebo na stranišču. Lula kar v plastenko, urin nabira v izpraznjene plastenke pralnega praška, ki jih odlaga poleg postelje. Veliko potrebo pa opravi v kuhinjsko posodo. Je iznajdljiv, podela se v vrečko, lonec pa uporabi kot kahlico.Vrečke hrani v plastični posodi tik ob vzglavniku. Izteg roke je ves njegov domet in svet. Izločki se kopičijo in čakajo, dokler ne pride kakšen od redkih prišlekov in mu izprazni posode. Odvisen je zgolj in samo od dobrote posameznikov. Peščice. Leta 2024, ko so v Sloveniji vse moči uperjene v solarizacijo in digitalizacijo, je na Kočevskem, v hiši, ki se seseda sama vase, osamljen, bolan in zapuščen človek. Dobesedno zapostavljen od vseh. Čeprav imamo v Sloveniji kot socialni državi, s katero se naši oblastniki radi ponašajo v svetu, zanemarjenega in zapuščenega človeka, katerega stisko dobro poznajo tako na centru za socialno delo kot v zdravstvenem domu. Pa se kaj premakne? Andrej, kot bi bil vdan v usodo skomigne, prav nič.

Štiri mesece že traja njegova agonija. Priklenjen je na posteljo. Noč in dan prebije leže, zraven pa ga mučijo še hude bolečine. Noge ga peklijo, večkrat je poskušal vstati, pa se je sesedel nazaj na vzmetnico. Ta je njegovo edino pribežališče v skromni in hladni sobici, kjer mu na glavo pada omet, skozi okna, zalepljena kar z lepilnim trakom, pa vdira mraz. Veter veje skozi špranje, izbe ne ogrejejo niti sončni žarki, ki so se zadnje dni prebili skozi oblake. Sam je. 24 ur na dan bolšči v televizor, edino okno v svet.

»Želim si umreti,« je Andrej večkrat potožil sosedi Slavi, ki skozi razbite špranje v oknih posluša njegove krike. Kriči od bolečin. Če bi mogel, pove tudi sam, bi skočil skozi okno. A se ne more postaviti na noge. Slavi je že poklicala rešilca, ki ga je prepeljal v Ljubljano. Zdravniki na urgenci so ga pregledali, mu predpisali nove in nove tablete in ga vrnili domov. Reševalci so ga položili v posteljo, okolje, v katerem biva, in dejstvo, da sam ni zmožen hoditi, ni nikogar zdramilo. Ničkolikokrat so ga, čeprav so vedeli za stanje, poslali med iztrebke in smeti. Obiskal ga je tudi zdravnik iz domačega zdravstvenega doma. Do njega se je moral prebiti mimo kupa oblačil, ki je pade iz omare, pa prestopiti gomile praznih plastenk vode. Zavohati zrak, ki ni zdrav, saj človek spi, je in izloča v isti sobi, na istem mestu. Pa tudi zdravnika, ki bi po svoji vesti in profesiji moral biti prvi, ki bi ukrepal, razmere niso ganile. Direktor ZD Kočevje še opravlja svojo službo. Se bo kdo zganil?!

Človeku, ki še ni za odpis, ima voljo in bi lahko okreval, mu nihče ni ponudil rehabilitacije, da bi ga postavili na noge, pristojni mu niso ponudili nobenega predloga za nego, patronažo, dom, karkoli. Vsakič je nekdo zaprl vrata in ga pustil samega.

Obrnili smo se tudi na center za socialno delo, kamor je Slavi večkrat klicala. V petek ob treh popoldne, ko smo tudi sami želeli potrkati na njegova vrata, so bila za že zaklenjena. Kot da s koncem tedna problemi in potrebe prebivalcev ugasnejo. Direktorica Katarina Hiti nam je napisala, da so za njegovo stanje izvedeli 13. novembra, 15. novembra pa, da so ga obiskali in od takrat ga spremljajo?! Spremljajo človeka, ki se ne more premakniti in ima meter od sebe hrano brez vilic, žlice in krožnika.

Pilatovsko umivanje rok ali kdo je tu nor

Direktorica CSD Kočevje Katarina Hiti je nadalje navedla še, »da so ob prvem obisku obvestili urgentno službo zdravstvenega doma,« ampak da Andrej po pregledu ni bil hospitaliziran. Da pa so mu »uredili patronažno službo.«

Torej, ne koncesionarju, ne zdravniku, ne patronažni in ne CSD – nobenemu se ni zdelo vsaj nenavadno, če že ne neprimerno in nečloveško, da negiben človek, pozabljen od vseh, sam leži v plesnivi, vlažni in podirajoči se hiši z razbitimi okni, zraven njega pa se kopičijo njegovi lastni iztrebki. Mirno so vsi akterji, sicer polnih ust socialnega čuta, zapustili Andrejevo sobo, njega pa negibnega in pozabljenega pustili tam.Na CSD so si oprali roke, češ, da so uredili hrano z Zavodom Jutro, čeprav grejo zasluge srčni sosedi Slavi, ki je neumorno klicala in prosila za pomoč. »Gospodu so predstavili, kakšne storitve pri pomoči in gospodinjskih opravilih ter zagotavljanju higiene lahko uveljavlja, vendar se zanje ni odločil,« so še zapisali na CSD, kjer so ugotovili »težke zdravstvene in bivanjske razmere.« CSD torej želi krivdo prevaliti na Andreja s stavkom: »Zavrnil je pomoč!«

Podžupan: Nezaslišane, katastrofalne razmere, pristojne bomo poklicali na odgovornost

Na preiskovalno.si smo že ob našem obisku pri Andreju poklicali župana Vladimirja Prebiliča, ki je bil ta dan odsoten, vendar pa je takoj stopil v akcijo. V slabih dveh minutah je na kraj nesrečnega imena že prispel podžupan Andrej Mladenovič, ki se ni obotavljal in se je nemudoma povzpel k svojemu tragičnemu soimenjaku. »Sem šokiran, da se kaj takega v današnjem času lahko dogaja.