»Pišem vam, ker smo že večkrat trepetali za življenje našega rudarja v rudniku Velenje. Večkrat je govoril, da ne delajo v varnih razmerah. Opozarjali so na pomanjkanje varnosti, pa so jih silili delati v teh nevarnih razmerah, čeprav so bili pomanjkljivi zaščitni ukrepi. Pišem, ker ste vi kot medij tu, da pomagate, da bodo na podlagi pritiskov uradni organi ugotovili pravo stanje, ker več mesecev poslušamo zgodbe, kako niso poslušali opozoril rudarjev, ki so do pasu v vodi in mulju delali brez varovalnih ukrepov. Enkrat nam je rekel, ne se čudit' če me ne bo iz jame. Prevečkrat se je zasledovalo cilje dela, ne pa varnosti.«

Pretresljivo pismo, ki sva ga z Barbaro Pance dobili na Preiskovalno.si v teh dneh, ko se je zgodilo najhujše. Zdrave, pogumne očete so iztrgali družinam, ki bodo zaznamovane za celo življenje. Danes so pokopali še zadnjega od treh nesrečnih rudarjev, ki bi morali živeti.

Prehitro po nesreči, zdelo se mi je kot komunikacijski zdrs, so začeli govoriti o tem, kako bodo finančno poskrbeli za te družine. Kot bi se počutili zares krive. Družine bodo potrebovale varnost, a očeta, partnerja, sina jim nihče ne bo mogel vrniti. Ne bo jih za poljub, objem, ne bo jih za rojstni dan, valeto, maturo. Ne bo jih, ker morajo sprejeti dejstvo, da je to pač nevaren poklic?! Vlaganje v varnost rudnika, s katerim niso imeli več dolgoročnih načrtov, bi bila ključna. Bodo naredili neodvisno raziskavo nesreče ali bodo pod preprogo pospravili prave vzroke in okoliščine, se sprašujem? Bo sindikat kaj rekel, bodo inšpektorji zaščitili direktorje, ker bo ob ugotovitvah pač minilo že nekaj mesecev od nesreče? Bodo rudarje, ki so vsako jutro odhajali 450 metrov pod zemljo, temeljito izprašali, če so bili res varni? Ker nekdo bi moral odgovarjati za smrti. Je res najlažje reči, da je to nevaren poklic in da obstajajo tveganja? Vedno obstajajo tudi rešitve in varnost. Tudi pretirana varnost, če hočete. Bi rudarji nasprotovali pretirani varnosti? Nikoli, noben. Ko sem spremljala dogodke, me je pretreslo, da je direktor rekel, kako so »v rudniku skrbeli za varnost«, a hkrati, »da nekaterih stvari ne moreš predvideti«. Stavek, ki ga nikoli ne bi bilo treba izreči. Direktor je tam zato, da poskrbi za varnost teh fantov. Na prvem mestu med nesrečami v rudnikih je prav »podor stropa ali sten zaradi zrušitve«, ali, če hočete, zalitje. Ker če rudnik ni pravilno zaščiten, pride do takih nesreč. Samo dobra infrastruktura in dodatna vlaganja zmanjšajo tveganja. A s tem rudnikom so načrti bili. Za zaprtje. Je bila torej varnost še vedno na prvem mestu? Šele preiskava rudarskega inšpektorata bo pokazala, ali so bili vsi varnostni ukrepi zares spoštovani. Se bo upal zavoljo svojih preminulih kolegov spregovoriti kak rudar, ali nam bodo v anonimnosti pisale žene, mame, ki trepetajo sleherni dan za njihova življenja?

Kako malo so pomembna življenja ljudi, ko je v ospredju skrb za kapital, je bilo vidno v primeru odločitve SDH. Slednji je predlagal likvidacijo invalidskega podjetja, ker jim prinaša minoren minus. Vodstvo SDH, ki bi vrglo invalide na cesto, si je maja povišalo plače. Debeljaku se je mesečno plača povečala za 430 evrov - na 13.230 evrov bruto, Tomšiču pa za 386 evrov - na 11.886 evrov bruto. POP je poročal, da ju je čakala še enkratna nagrada v višini ene bruto plače, regres pa da je bil v višini 2000 evrov.

Elitizem in plutokracija (ko imajo glavno moč in vpliv najbogatejši člani družbe, ti pa oblikujejo zakone in politike v svojo korist), sta se pokazala tudi pri predlogu zakona o vrednotenju nepremičnin, ki je bil pripravljen tako, da bi bili petični v boljšem položaju od ostalih. Minister Boštjančič, ki je bil v Adrii, ko je ta drvela v stečaj, je poskrbel, da so njegovi spisali nepremičninski pamflet, ki so ga raztrgali strokovnjaki. Ne politika. Strokovnjaki. Kar se tiče izhodišč zakona o vrednotenju nepremičnin, je zagotovo aktualen primer nepremičnin ministra za obrambo Boruta Sajovica, ki je, kot smo pisali, večino svojega premoženja s pogodbami fiktivno prepisal na hčer in sina. Njegove nepremičnine ne odražajo dejanskega stanja, ki ga je ocenila geodetska uprava, to pa pomeni, da če bi novi zakon obveljal, bi Sajovčevi plačali manjši davek od dejanskega, saj so Gursove ocene vrednotenja prenizke. Na drugi strani pa bi seveda najemodajalci zvalili davek na najemnike. Kot je povedal davčni strokovnjak Ivan Simič, se boji vsakega zakona, ki ga sprejeme ta vlada. Če se spomnimo samo zadnjih: predloga, ki bi prepovedal uporabo bojlerjev, pa davka na pse, pa omrežnine, ki naj bi bila pravična, pa zdaj nepremičninskega davka. So sploh opravilno sposobni, se sprašujem? In ne pozabimo ključnega: Medijskega zakona. Gre za predlog zakona, ki so ga prav tako raztrgali strokovnjaki. Vlada in njeni aktivisti pa želijo prikazati, da zakone trgajo »desni.« Tako tudi neodvisne strokovnjake in medije etiketirajo in diskreditirajo. Ministrica Asta Vrečko je populistična, ko kar na javni televiziji pripoveduje, da gre za politično zaroto pri novem medijskem predlogu in da zakon sesuvajo desni. Ne, zakon je slab. Zakon uvaja cenzuro skozi ekonomske pritiske. Gre za ustrahovanje (tudi) neodvisnih medijev, omejevanje pluralnosti ter demokratični deficit. Z zakonom bi financirali svoje medije, kritične glasove pa bi ustrahovali in utišali. Pravzaprav bi prav nek medij, kot je Preiskovalno.si, ostal brez financiranja. Ker smo problematični. Ker delamo. Ker pač opravljamo svojo funkcijo čuvaja. Če bo zakon sprejet, pa bodo (kar bomo seveda lahko spremljali) nagradili svoje. Ti bodo še naprej pod levimi povzemali tiskovne konference, ukinili komentar kot novinarsko zvrst, politiko dajali na 22. minuto poročil in se tako samocenzurirali, pred interpelacijami pa s članki disciplinirali koalicijske partnerje. In da ne pozabimo. Kot doslej bomo brali hvalospeve predstavljeni zakonodaji, blatili pa bodo politične nasprotnike in kritične novinarje. Saj to je smisel medija in novinarstva, kajne?

Slovenija je v kritičnih dneh, mesecih in letu. Poleg popolnega nadzora, ki ga želijo nad mediji, ena politična stranka obvladuje vse represivne organe v državi, slišali smo tožilko, da nadzirajo posameznike, o njih zbirajo informacije, v SDH pa krepijo nadzor in »varnost« nad tokovi denarja. Gre za nesprejemljivo centralizacijo moči ter možno zlorabo institucij. Kar so v SDS počeli s političnimi nasprotniki, ti delajo z vsemi, ki so kritični. Mediji, profesorji, strokovnjaki, zdravniki. Če nisi z nami, si proti nam. To je modus operandi. Nekoč je nekdanji minister za zdravje že pripovedoval o tem, da so mu rekli, da imajo veliko zbranega o njem in naj odstopi, sicer ga bodo javno blatili skozi izbrane medije. Človek, ki mu je to izrekel,  je danes v tej vladi. In točno to se dogaja. Prosto po Vučiću si organizirajo državo po svoje. Denar, tokove, medije. Vse, kar jim manjka, je še kaka velika komunikacijska skupina, preko katere lahko izpeljejo financiranje politične stranke. Saj veste, najprej so agencije kategorično zavračali, zdaj pa že delajo za vlado. Krog bo tako sklenjen. Pripravljeni so za naslednja štiri leta. Če si z nami, si, sicer te bomo umaknili in javno diskreditirali. 

Sprašujem se, je kritične mase, ki ji je mar za demokracijo in bodoče rodove, že dovolj, da na volitvah zaustavi te mračnjaške poteze, ki spadajo v druge čase?

Bo pravica, o kateri so pisali Hugo, Cicero, Platon, Kant zmagala?

Levi mediji že živčno pišejo o tem, kako smo srečni, kako lepo živimo in kako fino nam je pod Alpami! Pišejo tudi o tem, kako smo tisti, ki smo kritični, rumeni, populistični morda celo desni? Diskreditacije posameznikov so se začele. Res živimo tako bolje, da se mediji spreminjajo v piar agencije te vlade? Položnice so višje, prispevki višji, čakalne dobe tako v sodstvu kot zdravstvu pa daljše. Učiteljev ni, dolgotrajne oskrbe ne. Napredujejo naši, ne pa boljši.  V prostem času pa svojim državljanom predlagajo davke na najbolj sveto stvar. Dom. Pri tem pa pozabijo na vse poslovne nepremičnine, saj od teh poslovnežev prihajajo donacije političnim strankam, kajne? Zaščitili so bogate podjetnike in petične posameznike, ki živijo v rezidencah. »Plebs pa naj je potico, če nima za kruh«. Poglabljanje socialnih razlik, meritokracijo, marginalizacijo invalidov, ki bi jih vrgli na cesto, ustvarja ta vlada. Vlada, ki jo vodijo posamezniki, ki dajejo posle prijateljem, vlada, kjer minister fiktivno prepiše nepremičnine na svoje družinske člane in javno v mikrofon pove, da nima nič. Vlada v kateri ena stranka podtika afere drugi. Vlada, ki omalovažuje nadzorne institucije, vlada, ki jo vodi nekdo, ki po poročanju Tarče plačuje 4500 evrov najemnine za stanovanje družbi, ki ima izrazito povečanje poslov prav pod to vlado?!

Čas je za odhod. Vaš, ne naš.