Kočevec Andrej svoji zlati sosedi že skuha kavico. Vztrajnost se je obrestovala. Tako so tudi steklenice in posode za izločke preteklost. Redno uporablja toaletne prostore. Njegova zgodba nas je navdihnila.

Najbolj srčna soseda ta hip, Slavica, nam je poslala video, v katerem ji Kočevec Andrej skuha kavico. Po več kot štirih mesecih ležanja je na nogah. Ni skrivnost, da Andrej pridno telovadi, pred dnevi je prvič prehodil že dve nastropji stopnic, ki ga ločijo do svobode. Čeprav ima še vedno bolečine v nogah, upa, da bo lahko ponovno sedel za volan in zaslužil kak evro. Večkrat pokliče v naše uredništvo in pripoveduje o svojem napredku. Njegova zgodba je preprosto navdihujoča.

To je zgodba o upanju, srčnosti, prijateljstvu, pomoči ljudem z roba. Med ljudmi, ki nimajo nič, pa si pomagajo brez pomislekov in osebnih računic. Nič ne zahtevajo ali pričakujejo v zameno. Gre za golo dobroto sprejemanja in dajanja. Andrejeva zgodba je zgodba o dobrih ljudeh. O skupnosti v Kočevju. Tudi zgodba o integraciji, če si upamo priznati ali ne. Zgodba o ženski, ki v popačeni slovenščini z balkanskim naglasom vse nas spomni, kaj je srčnost. Kaj so dobrota, odločenost, jeza, vera. Mešanica čustev, ki brbota v telesu upokojenke, ki se je odločila, da bo varuhinja Andrejevih pravic.

Nenazadnje pa tudi zgodba o moči nad sistemom, ki je nemočnega in onemoglega posameznika pustil umiranju na obroke. Brezbrižnost togih in okorelih uradnikov na eni strani in toplina ter ponotranjen čut za dobro na drugi strani. Upanje, ki tli med ljudmi, je močnejše od aparata in aparatčikov, ki ne zmorejo videti dlje od udobja svojih pisarn. Življenja, kot smo videli in dokazali, pa se ne rešujejo v zatočišču direktorskih foteljev in do smrti varnih javnih služb. Kljub izmikanju odgovornosti in sprenevedanju pristojnih socialnih ustanov, ki so utanovaljene in utemeljene na postulatu socialne pomoči državljankam in državljanom, pa se nam je prav v dotičnem primeru pokazalo, da je njihova primarna vloga vedno bolj v ozadju. Je nujna prevetritev - na to vprašanje še vedno čakamo odziv pristojnega ministrstva Luke Mesca!

V državi, ki ima v svoji Ustavi zapisano pravico njenih prebivalcev do socialne varnosti, bi pričakovali, da bi posamezniku zagotavljala vsaj minimum pravic, ne pa, da še vedno pojavljajo primeri, ko življenja v prvi vrsti rešujejo srčni posamezniki. Tudi taki, ki so sami na robu preživetja. 

Ne samo zgodba o srčnosti, ampak tudi odgovornosti

In to je tudi malo, zelo malo tudi zgodba o odgovornosti novinarstva. O pomembnosti tega, da zgodbo peljemo do konca. Da nimamo samo poročevalske vloge, ker nam je tako naročil urednik, pač pa, da se k zgodbi vračamo in preverjamo njen napredek.

Novinarji imamo moč nosilca četrte veje oblasti ali sedme sile. Kritična in nadzorna funkcija novinarske dejavnosti ohranja temelje zdrave družbe. In prav je da razkrivamo deviantna dejanja, anomalije nosilcev oblasti ali predstavnikov ključnih institucij v družbi. Zgodba o Andreju je tudi zgodba naših bralcev. Vi ste jo z več tisoč delitvami ponesli v svet. Zaradi vas so se stvari spremenile. Hvala.