Prebivalci Strug, ki so v katastrofalni avgustovski povodnji ostali brez domov, izgubljajo upanje in vero v aktualno oblast. V Trbižu bi zidali sami, če bi jim država dala zeleno luč.

Jutri, natanko 77 dni po biblijski ujmi, ki je Slovenkam in Slovencem ne samo prizadejala eno najbolj bolečih gospodarskih ran, pač pa tudi odčitala lekcijo vsem, ki so v preteklosti malomarno upravljali in brezvestno trošili proračunski denar za pripravo dvomljivih prostorksih načrtov, denar za čiščenje vodotokov pa je namesto v rečnih strugah poniknil v lastniških apetitih pogoltnih menedžerjev, bo državni sekretar Boštjan Šefic, vodja Službe Vlade Republike Slovenije za obnovo po poplavah in plazovih, obiskal Struge. 
Zaselku Struge narava ni prizanesla, prebivalci so bili odrezani od sveta potem, ko so se pred smrtonosno in rušilno močjo vode reševali z begom na strehe hiš, ki jih je neusmiljena sila prepolavljala na pol in v hipu zabrisala vse, kar so si ustvarili s trdim delom.

Čudeži na strehah

Čudeži se dogajajo, so ugotavljali reševalci, ki so prestrašene ljudi reševali s helikopterjem, saj so prav vsi odnesli celo kožo. Ostali so živi, a mnogi brez slehernega beliča, obleke, avtomobile, dokumente - vse je odplavilo. Do danes so moledovali in prosili predstavnike oblasti, naj jim pošljejo strokovnjake, ekipo, ki bi si ogledala razdejanje in potrdila, ali so domovi, ki so še ostali količkaj celi, sploh še varni za življenje. Kje bodo prebili zimo? Kam se bodo vračali njihovi otroci, vnuki? Zaman so prosili ponižno, šele ko so povzdignili glas in zagrozili z zaprtjem glavne ceste, so jih v Ljubljani zaslišali. Pa so resnično začutili njihovo sitsko? Najbrž ne. Predsednik vlade in peščica ministrov si je razdejanje sicer ogledala iz zraka in stopila na nekaj izbranih območij, a kako je živeti v blatu, vlagi in plesni, si lahko predstavljajo samo prebivalci prizadetih območij. Naselje Struge je sicer mogoče zavarovati s protipoplavnimi ukrepi, vendar pa veliko nevarnost predstavlja plaz, ki ne miruje. Državna tehnična pisarna je angažirala dodatne strokovnjake geološke stroke, ki so pregledali plaz in predlagali nekatere dodatne ukrepe oziroma raziskave. In s tem naj bi oblast, ki je brezdomcem obljubila nove hiše in spregled nekaterih plačilnih obveznosti, pomirila ljudi. Vedoč, da jih lahko pokoplje v vsakem trenutku "Čez zimo ne bo nihče brez strehe nad glavo," je poplavljencem zagotovil predsednik vlade Robert Golob. Tudi predsednica države Nataša Pirc Musar je krajanom brez domov obljubila, da jih ne bo pozabila in bo pritisnila na odločevalce, da čimprej poskrbijo za varno življenje na ogroženih območij, ter poskrbijo za stehe nad njihovimi glavami. A do zime ni več daleč. Hiša pa tudi ne zraste čez noč. Jesensko deževje, ki ga za danes obilneje napoveduje Arso, pa stanje le še poslabšuje.

Uničena otroštva

Tap,  tap, tap … so zamolklo zveneli udarci deških ročic, ki so s palico udrihali po kupu kamenja. Lica otroka, še ne najstnika, so bila obarvana rdeče, žareča, kot je pričakovati med razposajeno in brezskrbno otroško igro. Izkrivljena resnica. Mali pob je v resnici vihtel motiko in iz kupa gramoza z majhnimi zamahi kopal drobiž kamenja, pomagal očetu, ki odstranjuje naplavino, mami, sosedom; čez noč je iz drobnega fantiča postal mož. Ni edini, malček je prispodoba otroka iz Luč, Strmeca, Komende, Kamnika, s Črne, Ljubnega …, krajev, ki so utrpeli nadzemeljski udarec narave. Imel je in v hipu izgubil vse: otroštvo, prihodnost. To so bili prvi utrinki iz krajev, ki so v nekaj minutah spremenili podobo. 
Impresionistična podoba dobršne polovice Slovenije je v stihijskih pljuskih vode, skal in zemlje postala biblična alegorija divjanja narave. Zaselki, ki so jih obiskali le redki ali zanje prvič slišali po epski povodnji, so se nam po vrsti, kot so jih srčni prostovoljci in vojaki po več dneh uspeli osvobajati iz primeža narave, začeli prikazovali prek teve ekranov - pekel na zemlji, kataklizma, pustinja. Voda je zabrisala sledi pokrajine in naselij. Kot bi z radirko nasilno podrgnil po umetelni slikariji in jo spremenil v tihožitje blata in lepljivega mulja. Kupi uničene opreme pred na pol podrtimi ali z muljem zasičenimi hišami, ljudje v natikačih in tankih pižamicah so do kolen brodili v blatu.

Zidal bi, če bi mu država dovolila

Mama, ki je v poplavljeni hiši, do pasu v vodi, zbrala vse svoje otroke in vnuke. »Čakali smo, da nas Savinja odnese. Skupaj, do zadnjega,« je zbrano pripovedovala domačinka z Ljubnega. Iz sosednje hiše so rešili nepokretnega strica, bil je že v vodi do vratu. Sosed z ženo je iz poplavljenega doma zbežal ob pomoči lestve. »Sedemletno vnučko so z vrvjo potegnili v helikopter, tik zatem je odneslo hišo,« so nizali pretresljve izpovedi. V Trbižu so skale in pesek zasule hišo mladega prevzemnika kmetije. Komaj so se dobro namestili s petmesečnim dojenčkom in dvema otrokoma, že so si reševali življenje z nočnim tekom v breg. Sam od črnega petka še ni zapustil domačije, na roke je ob pomoči prijateljev in sorodnikov odmetal petmetrski nanos, pod katerim sta se skrivala hlev in kozolec. Brez spanja in hrane. Roke, vajene dela, so avtomatično odmetavale navlako, čustva je mladi kmetovalec potlačil globoko vase, a oči so izdajale nemoč, negotovost, strah. Družinica na začetku skupne poti je ostala brez vsega, za povrh jih je pokopal še droben tisk zavarovalne pogodbe. Trinajst tisočakov je vse, kar si lahko obeta, ker doma ni zavaroval proti plazu. Gradil bi. Na svoji zemlji. Sam, brez države, le naj mu dajo tisti košček papirja, kjer bo nepreklicno zapisano, da si lahko postavi nov dom. Ne rabi Golobovih obljub, še manj bliskavic kamer in fotoaparatov, ko se ob njem slikajo in tekmujejo za politične točke.

Kleni in trdoživi, kot so, niso obupali nad življenjem, čeravno negotovost veje iz slehernega pogleda. »Obupali smo nad državo,« poplavljenci brez domov pripovedujejo pred mrazom, ki je že pokazal prve zobe. Obljube, pravijo, se v praksi razlivajo kot voda mimo ostalin njihovih domov. A na tej neusmiljeni zemlji, na kateri so vztrajali že njihovi dedje in pradedje, bodo spet vstali, živeli, pestovali svoje otroke in vnuke. Samoohranitveni nagon je močnejši od obupa. »Da nas le ne bi vsi pozabili.« Mi smo jim obljubili, da jih ne bomo!