Novinarstvo je poklic, ki v življenju posameznika hoče nočeš neti eksplozijo čustev. So zgodbe, ob katerih bi na glas jokal ali preklinjal, pa tudi svetle, pozitivne, take, kjer izpostavljeni posamezniki ob pomoči medija, morda njihovega edinega svetilnika v življenju, zaplujejo na novo, srečnejšo, svetlejšo pot.

Novinarstvo je tudi poklic, kjer smo njegovi ustvarjalci in predstavniki četrte veje oblasti vajeni žalitev, groženj, tudi izsiljevanj. Pod desnimi je težje, kot levimi, smo še pred kratkim vili roke, vendar pa se je v zadnjem letu spoznanje in dojemanje svobodnejše ideologije in obljubljene politike ne-izključevanja korenito spremenilo.

Na preiskovalno.si sva si s kolegico mag. Barbaro Pance 19. oktobra letos zadali, da bova zgodbe, ki bodo našle prostor v najinem mediju, peljali do konca. Da bova pritisnili piko šele takrat, ko bova naredili vse, kar bi osrednjim akterjem pomagalo pri njihovem statusu v družbi in pri porabnikih javnega, torej našega denarja dosegli sistemske spremembe in izboljšave, ki bi neposredno vplivale na državljane.

To pomeni, da če nakažemo na problem in vlada obljubi, da ga bo reševala, bomo poročali o njegovem razpletu. To pomeni, da bo denimo odvoz strupenega blata s Koroške ves čas pod našim drobnogledom. Dokler ga ne odpeljejo in dokler Korošci ne bodo varni pred strupenimi okoljskimi vplivi. To je najina zaveza, ki sva jo postavili na začetku skupne poti. Zaveza, da bova spremljali zgodbe ljudi. Da jih bova preiskali, o njih poročali in terjali odgovore pri odločevalcih. Predvsem pa budno spremljali njihov vpliv in moč nad tokovi javnega denarja. Seveda pa velikanom v javnih službah ni povšeči, ko jih obsije medijski fokus, ko meč in moč medija dregneta pod navidezni plašč blišča in dovršenosti. Ko padejo maske, direktorji, vodje, politiki in drugi nosilci javnih funkcij izgubijo nadzor nad informacijami, ki jih kontrolirano predajajo javnosti, in začne se pogrom. Napad. Plaz neresnic.

pred komisijo za nadzor javnih financ v državnem zboru ste izrekli kar nekaj neresničnih in v osnovi žaljivih stavkov o tem mediju. Eden takih je bil: »Medij je začel objavljati, ko so trije dobili odpoved … Zanimiva koincidenca stanja … Medij dela po naročilu.«

Izrečeno iz vaših ust seveda ne drži, o odpovedih so pisali drugi, mi smo o vas pisali že pred tem.

Žal mi je, da kot akademsko izobražen človek na ugledni javni funkciji spodkopavate novinarstvo, mu s svojimi neresnicami škodite in tako zlonamerno predstavljate svoj pogled na določenega novinarja. Novinarji služimo javnemu interesu in državljanom, ne politikom in politiki. Ali celo parcialnim gospodarskim interesom.  To je naš postulat, knjiga zapovedi, če želite. S temi aksiomi se novinarstvo začne in konča. Nad preiskovalno.si ni politike, ni človeka, ki bi zjutraj vkorakal in rekel: »Danes pa pišemo o Jugu!« Sva svobodni in neodvisni. V trenutku, ko to ne bova več, bova poiskali nov način za pisanje in raziskovanje. Najino delovanje je povsem transparentno. Pa vaše? Vas je imenovala politika, kajne? Med nami je razlika. Novinarji pač sledimo potem javnega denarja in zato nas upravičeno zanima, kako obvladujete vodenje naše največje bolnišnice.

Sicer pa imate z mediji veliko izkušenj. Na dan ko je prišla ven zgodba o dolgu UKC Ljubljana do medicinske fakultete, sem prejela informacije o tem, kako naj bi zdravniki, ki delajo v UKC, nalagali veliko in še več (tudi neupravičenih) preiskav medicinski fakulteti, kjer tudi učijo in zraven prejemajo še avtorske honorarje ali honorarje preko podjemih pogodb. Kot novinarko me vedno zanima vir in zdelo se mi je dobesedno perverzno, če bi to dal v javnost dolžnik, da očrni nasprotno stran, kateri dolguje denar. Si predstavljate, da vam nekdo dolguje denar, namesto plačila pa o vas v javnosti sproži anonimko. To so etično sporne prakse, se strinjava?

V nadaljevanju pa bi vam za razumevanje mojega novinarskega dela sporočila, kaj vse sem na področju zdravstva in UKC delala v preteklosti. Da ne boste mislili, da ste središče sveta, kakor radi predstavljate.

O Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana sem poročala pod direktorjem Simonom Vrhuncem, glavni argument takratnega direktorja Vrhunca pa je bil enak vašemu, in sicer, da »nekatere motijo protikorupcijski ukrepi.«

(https://www.rtvslo.si/zdravje/ukc-brani-direktorja-nekatere-motijo-protikorupcijski-ukrepi/328416)

Veliko sem poročala o vodenju bolnišnice pod direktorjem Simonom Vrhuncem, takrat ko se je  pojavil v reklamnem spotu enega od dobaviteljev. Pisala sem o žilnih opornicah, delala sem prispevke na to temo, iskala sem favorizirane dobavitelje, ki so v tistem času sklepali največje in najbolj donosne posle v naši bolnišnici. Pisali smo o njegovi plači, minusu, korupciji, dobaviteljih, njegovih domnevnih povezavah z njimi. Poročala sem o poslih, koncesijah, povezavah ministra Miklavčiča. Bila sem pred njegovim domom, iskala njegovo jahto, ki jo je imel v lastništvu z znanim koroškim Slovencem, snemala njegovo hišo z lepimi modrimi polkni na morju … Prav tako sem pisala o Alešu Šabedru, preverjala, ali je primeren za vodstveno funkcijo, prišel je iz Semenarne in Mercatorja itd. Spomnim se, da smo takrat poročali o izobraževanjih v UKC, o potovanjih v tople kraje.  Ko je bolnišnico vodil zdravnik Janez Poklukar se je zgodil covid, prvi smo takrat poročali o plačah, o reševanju ljudi, stanju, delu v UKC. In bili zelo kritični. Poklukar je bil ne glede na zdravstveno situacijo v državi zelo dostopen direktor in kasneje minister. Ko ga je nadomestil Jože Golobič, smo preverjali vse po vrsti.  Od razpisov, do posla z Remontom, kako so gradili DTS, pa vse do evidenčnih naročil, zaposlitev in pogodb. Se spomnite štempljanja v vlakcih na ortopediji. Se spomnite, da smo spremljali sodne postopke ortopedov.  Ni da ni, rečemo po domače. Gospod Golobič se je na tisto, čemur vi pravite »naročen članek«, odzval prav nasprotno kot vi: »Punce, pridite na kavo! Vse papirje bom dal, UKC mora biti transparentna ustanova.«

To so razlike v delovanju, miselnosti in razumevanju novinarskega dela.

Spoštovani gospod Jug. Če kaj od objavljenega do danes ne drži, imate na voljo več pravnih možnosti. Najprej pa zahtevo za popravek. Če sem ga kaj polomila,  bom seveda objavila popravek. Transparentno in odkrito. Sicer pa. Nikoli ne bi objavila nečesa, za kar nimam papirja, posnetega pogovora ali dokumenta. Res pa je, da se človek zmoti. Če sem se, potem se obrnite name. Imate telefon, večkrat sem vas povabila k intervjuju. Zaenkrat pa spodnje velja:

Drži, da ste kupili drag avto, da je bil en ponudnik, da nakup avta ni bil predviden vnaprej.

Drži, da vam pogodba o zaposlovanju ne daje pravic uporabe avtomobila za osebno uporabo. (odgovore smo pridobili po ZDIJZ)

Drži, da je avto registriran s tremi tablicami (niste povedali, zakaj).

Drži, da ste trdili, da potrebujete avto, da bo vodstvo z njim potovalo skupaj, pa do danes še niste nikoli! (podatke smo pridobili po ZDIJZ )

Drži, da ste si premislili glede barve.

Drži, da dajete odpovedi tudi takim, ki nimajo povezave s korupcijo.

Drži, da ljudje odhajajo iz UKC iz oddelka nabave, kot še nikoli doslej (pa ne zato, ker vi obračunavate s koruptivnimi).

Drži, da razpisi niso transparentni, da niste gospodarni, učinkoviti.

Drži, da si želite z novim razpisom na naše stroške plačati polico za vaše osebno zavarovanje (tudi tega niste pojasnili).

Drži da uvajate eksperimentalne oblike pogajanj.

Drži, da se zaradi eksperimentalnih oblik pogajanj neupravičeno višajo evidenčna naročila.

Nataša Markovič