V anonimki, ki smo jo prejeli, je pisalo, da je slovenski slikar Ištvan Išt Huzjan član stranke Levica, v času, ko ministrstvo za kulturo vodi njegova strankarska kolegica Asta Vrečko, imenovan v strokovno komisijo, ki podeljuje umetniške štipendije, katero je prejel tudi sam.

Obrnili smo se na ministrstvo za kulturo:» Kot izhaja iz zapisnika seje strokovne komisije in izločitvene izjave Ištvana Išta Huzjana, se je slednji izločil iz presoje vseh vlog, torej iz celotnega postopka, in ne le iz tiste, ki je obravnavalo njegove vloge, « so napisali. Enako nam je razložil tudi slikar, ki je bil uspešen na razpisu, dobil je 10 tisoč evrov štipendije.

Komisija za vizualne umetnosti, kjer je sicer član Ištvan Išt Huzjan, je sestavljena iz 7 članov:

• Miha Colner
• dr. Petja Grafenauer
• Ištvan Išt Huzjan
• Jure Kirbiš
• dr. Kaja Kraner
• Vladimir Vidmar
• Simon Žlahtič

Po izločitvi Huzjana je torej šest članov presojalo prispele vloge. Kot so nam napisali z ministrstva za kulturo, je »na področje vizualnih umetnosti prispelo skupaj 80 popolnih vlog, od tega 17 popolnih vlog na podpodročje »Delovne štipendije za spodbujanje poklicnega razvoja profesionalnih ustvarjalcev v kulturi« in 63 popolnih vlog na podpodročje »Delovne štipendije za spodbujanje razvoja umetniškega področja«. Na področju vizualnih umetnosti je bilo podeljenih, kot je bilo opredeljeno tudi v besedilu razpisa, 5 delovnih štipendij na podpodročju »Delovne štipendije za spodbujanje poklicnega razvoja profesionalnih ustvarjalcev v kulturi« in 20 na podpodročju »Delovne štipendije za spodbujanje razvoja umetniškega področja«. Veliko prijav in malo dodeljenih štipendij.

Je bil slikar, član stranke Levica, favoriziran?

Edino vprašanje, ki si ga lahko zastavimo je, ali je bila komisija do vloge njihovega kolega pristranska in nadalje, ali je slikar štipendijo dobil samo v času, ko ministrstvo vodi njegova strankarska kolegica? Po preverjanju vseh dejstev ugotavljamo takole: Člani komisije za vizualno umetnost se med seboj seveda dobro poznajo. Kot so napisali z ministrstva za kulturo, se je na »podlagi končnega poročila komisija lani med januarjem in novembrom sestala na 18 sejah«, kar pomeni, da se člani komisije gotovo dobro poznajo. Bi to lahko vplivalo na odločitev, da štipendijo dodelijo prav njemu, ne pa ostalim?

Huzjan priznava, da pozna vse člane komisije, a zagotavlja, da z njimi nikoli ni sodeloval pri skupnih projektih, z izjemo Petje Grafenauer, s katero sta sodelovala še pred njegovim imenovanjem v komisijo.

Prejemnik štipendij v različnih vladah

Sporno bi bilo, če bi slikar, ki je član stranke Levica, sredstva pridobil le v času, ko ministrstvo vodi Levica, katere član je, ali če bi bil na razpisih zaradi članstva v stranki favoriziran. Ištvan Išt Huzjan sicer ni novinec pri prijavah na razpise ministrstva za kulturo. Med letoma 2006 in 2012 se je redno prijavljal na razpise, a je bil večkrat zavrnjen. Leta 2013 je prvič prejel pozitivno odločbo pod ministrovanjem dr. Uroša Grilca. Ponovno je bil uspešen na razpisu za enomesečno bivanje in ustvarjanje na umetniški rezidenci leta 2015. Takrat je bila ministrica Julijana Bizjak Mlakar. V času vlade Janeza Janše pod ministrovanjem dr. Vaska Simonitija je bil leta 2022 drugič uspešen in prejel delovno štipendijo v višini 10.000 evrov. Leta 2023, torej pod aktualno ministrico, je zaprosil še za interventna sredstva v višini 7000 evrov in jih prejel. V času Vrečkove je lani kandidiral še kot kurator za mednarodni projekt v Bruslju, pa ni bil izbran, prav tako se je potegoval za bivanje in ustvarjanje na umetniški rezidenci na Dunaju, kjer je bil tudi neuspešen oz. je prišel na rezervno listo.

Poznanstva v komisiji

Vprašanje poznanstev v strokovnih komisijah je v slovenski kulturni sceni vedno aktualno. Poznavalci umetniške scene, s katerimi smo govorili, opozarjajo, da v majhnem umetniškem prostoru ni mogoče popolnoma izključiti osebnih poznanstev, kar lahko vodi do potencialnih konfliktov interesov. Huzjan priznava, da se srečuje s člani komisije na kulturnih dogodkih, vendar zatrjuje, da se z njimi ne druži zasebno. »Vsi, ki delujemo v slovenski umetniški sceni, se poznamo. To je neizogibno, saj gre za relativno majhen prostor. A pomembno je, da pri ocenjevanju prevladajo strokovni kriteriji,« pravi Huzjan in odkrito pove: »Z nekaterimi člani komisije bi v prihodnosti rad sodeloval, a to ne pomeni, da so mi kakorkoli pomagali pri pridobitvi štipendije.«

Primer Ištvana Išta Huzjana odpira vprašanja o tem, ali bi morali člani komisij imeti popolno prepoved prijavljanja na razpise v obdobju svojega mandata? Bi morala biti odločitev komisije popolnoma anonimna, brez razkrivanja imen prijaviteljev?

Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da trenutni sistem omogoča preveliko subjektivnost pri odločanju. Po drugi strani pa kulturna politika zagovarja stališče, da so strokovne komisije sestavljene iz kompetentnih posameznikov, ki so hkrati tudi aktivni umetniki, kar pomeni, da ne morejo biti izključeni iz financiranja. Huzjan nam je napisal, da je sistem financiranja umetnikov oz. slikarjev v Sloveniji nujen, saj slikarji nimajo možnosti zaposlitve v javnih zavodih, kot jih imajo denimo igralci, glasbeniki ali plesalci. Večina jih je prekarnih delavcev, ki so v celoti odvisni od razpisov ministrstva, ker od svojega dela pač ne morejo dostojno živeti. »Ne gre za to, da bi sistem favoriziral določene umetnike, temveč za dejstvo, da so razpisi edina možnost za preživetje vizualnih umetnikov. Brez teh sredstev bi bila ustvarjalnost v Sloveniji močno okrnjena,« zaključuje.

Komentar uredništva

Zagotovo je prav, da posamezniki opozorijo na sume vprašljivih razpisov, vendar pa bi v luči širše slike ta primer lahko prenesli na gospodarstvo. Dejstvo je namreč, da se v državi, ki je tako majhna, poznajo tudi podjetniki in tisti, ki odločajo o njihovih vlogah ali, če hočete, nagradah, spodbudah. Pa na njihovih razpisih govorimo o milijonih in ne nekaj tisoč evrih! Slikar je namreč pod črto prejel manj kot 1.000 evrov na mesec, gre tudi za poklic, ki je povsem nezaposljiv in nima nikakršne socialne varnosti, ima pa lahko velik pomen za kulturno prosvetljenost naroda.