Danes praznujemo kulturni in državni praznik. Slovenci so danes v naravi, na smučiščih, trgovskih centrih v tujini, peščica pa se ta dan posveča kulturi. Vprašala bi vas, kakšen je naš odnos do tega praznika?

Mislim, da je zelo lep in dober, je potrditev naše samobitnosti, jezikovne in kulturne, in to vsi vedo, tudi tisti, ki so šli v šoping, pa tudi tisti, ki so v Kronplazu. Kljub vsemu mislim, da vemo in smo vsi bivajoči istočasno v tem prazniku, ne glede na to, kaj nam domovina pomeni, ali pa nacionalnost, pa vse te romantične kategorije. Dokler bo deloval in dokler bo dejansko prav v funkciji, se nam ni ničesar bati, če pa prelagamo državniške skrbi na druge, smo si pa sami krivi.

Kako pa v tej luči recimo vidite rezultate mednarodne raziskave PIAAC iz leta 2016, po kateri Slovenci nismo sposobni prebrati in razumeti preprostih besedil. Kdo je kriv, šolski sistem ali starši?

Predvsem šola, šola je namreč prenašalec vrednot cele družbe, to ni samo šola znati-ne znati, ampak je bistvo, kaj v tej šoli prevladuje in kaj ne. Slovenska šola je popustila na mnogo področjih, pri nekaterih predmetih je preveč obremenilna, pri slovenščini pa preveč posplošena in slabotna, slabokrvna, kljub temu da je v osnovni šoli okoli 1.050 ur pouka slovenščine, otroci prihajajo iz nje skoraj nepismeni. In to zato, ker se ne ustvarja, za te otroke so pravzaprav samo normativni pravopis, slovnica, te neke znanosti, ki jih niti učiteljice ne razumejo, psiholingvistika, sociolingvistika in te zmešnjave. Tudi za vzgojo je kriva šola, poleg primarne vzgoje v družini. Ampak če smo naredili nepozorne, neustvarjalne, nekritične otroke in če pomislimo še na starše, ki imajo permisivno vzgojo, potem se ta veja žal suši in je zelo šibka. Če pa pomislimo še na vse reforme v šolstvu, ki zdaj prihajajo, jih lahko mirno v smeti vržemo, skupaj s temi reformatorji, ki pišejo ta pravila, ki ne ustrezajo resnici. Mi bomo imeli vedno več težav zato, ker je šola vedno težja in manj prilagojena otrokom, pač pa je prilagojena sindikatu in tistim, ki mislijo, da bodo to šolo reformirali. Ti imajo v glavi neko, bi rekel, permanentno revolucijo osnovne šole. To bi morali ustaviti in narediti klasično šolo, pravo šolo s podaljšanim bivanjem.

Kaj bi bila rešitev za sodobno šolo? Na novo napisati načrte, kurikulume, kaj?

To ni možno, to je ogromen sistem, ki tega ne prenese. Zadaj je problem sindikata, zadaj je problem trajnih zaposlitev, zadaj je problem tudi recimo pojmovanja človeka, otroka. Mi smo izgubili temeljni odnos do otroka in do samega sebe. Človek je po naravi raznovrstno, intelektualno bitje. Razlike so majhne ali pa velike; in te razlike moramo sprejeti in tudi otroci jih sprejmejo. Ampak to dopovedati tem, ki hočejo permanentno spreminjati osnovno šolo v nekaj drugega, kar je sama po sebi, to pač ne razumejo, ne bodo nikoli razumeli.

Ampak šole ta hip imajo veliko problemov, imajo kadrovski problem, obsežna gradiva, Velik problem je vdor staršev s svojimi mnenji in odvetniki ...

Snemalec: Matej Krže

Ja, zato, ker so napačni normativi, zato ker so napačne zahteve do učiteljev, zahteve, da se vsaka stvar posebej plačuje. Treba je izdelati deontologijo. Sindikat je seveda naredil svoje in je vozil 35 let to šolo in danes govorijo, da ni učiteljev in da po 35 letih dopovedovanja javnosti, da ta poklic ni dovolj dober, da je stresen, da je premalo plačan, bla, bla. Seveda, da jih je premalo, če take stavke ponavljaš 35 let. Da ne govorim o tem, da je normativ napačen, normativ bi lahko bil od 23-26 otrok v razredu, ker tam je prava notranja diferenciacija. Med 26 vrstniki otrok dosti lažje najde sogovornika, igral bo nogomet med boljšimi, pel bo med boljšimi, tisti najbolj sposobni najdejo sogovornike v številčnejšem razredu. Če imaš samo 15 otrok v razredu, pa tisti, ki so zelo nadarjeni, nimajo s kom govoriti. Ne drži teza, če jih je malo bo pa …, figo, nič ne bo. Če učiteljica dela napake v razredu, je problem v tem, da otroka, ki ima težave, neprestano gnjavi. In ta otrok se ne more skriti. To so težke napake v pedagoškem odnosu do otroka. Ta intelektualizem v osnovni šoli je zgrešen, statistično ni tako, kot nam govorijo, da imamo neskončno število nadarjenih, ki to niso. Nekateri so. Gre za to, da pravi učitelj znotraj nevidnega spodbuja tiste, ki jim gre težko, in tiste, ki jim gre dobro. On ga prepozna, ne glede na to, kaj pravijo neke svetovalne službe. Zdaj pa nas bo teplo še to, da jim dodajamo drugi tuj jezik in eksterno preverjanje. To so katastrofalne napake, mi bomo imeli še več neuspešnih otrok. Ne samo, da je en jezik preveč in prekmalu, zdaj pa še drugi jezik. Vi veste, da imamo potem še otroke, ki imajo doma svoj družinski jezik, slovenščina pa je zanje tretji tuj jezik, ki se ga učijo. Kako se mi vedemo do otrok! Kot da so eni navadni, ne vem, vagončki, ki nanje nalagamo in upamo, da bo ta vlak peljal. Ne bo peljal, velike težave bodo in to dopovedati tem ministrom, ki se lahko menjajo, kakor hočejo. To so pedagoške zakonitosti, to so osebne zakonitosti, ki so nespremenjene, to so konstante.

Govorite o preobremenjenosti otrok?

Pravi način preobremenjenosti. Morajo biti obremenjeni, morajo biti v stiskah. Morajo imeti negativne izkušnje v procesu, pa saj brez tega ne moreš živeti. Ampak ti ljudje, ki to zdaj predpisujejo, to so bedaki.

Izrekli ste kritiko na NPZ-je, ne?

Veste, to ni pravi način, otroka bi morali individualno spremljati, zato da bi prišel do rezultata. Tista ena ura preverjanja na NPZ nič ne pomeni, lahko bi imel otrok slab dan. Tudi izpiti so posebej pri slovenščini tako napisani, da tega ne zmorejo. Marsikdo tega ne more rešiti. Jaz s fakulteto.

Zanima me, kako recimo gledate na to, da eni devetošolci pišejo predmet telesna vzgoja, drugi pa recimo angleščino?

To je pa še naslednja oslarija, zato ker pri športni vzgoji sprašujejo, koliko prstov dvigne sodnik pri trojki. To je za normalnega človeka popolna neumnost. Jaz imam tudi tukaj čisto drugo stališče, to je zato, ker gre za hierarhijo predmetov. Bom dal primer, recimo gospodinjstvo: Gospodinjstvo je eden temeljnih predmetov v osnovni šoli. Se pravi, zdrava prehrana, način prehrane, potem pa cel proces proizvodnje, se pravi, najprej moraš vedeti, kaj boš kuhal, potem moraš vedeti, kaj boš nabavil, potem skuhati in še pojesti oz. prodati. To je proces, ki živi za vsak izdelek. In to ni enostavno. Gre tudi za zdravstveni vidik, zelo pomembno je, kaj otroci jedo. Menim, da sta gospodinjstvo ali pa tehnična vzgoja dva najpomembnejša predmeta. Ampak ne. To so degradirali brez argumentov. Zaradi neke hierarhije. Intelekt malih otrok gre vendarle skozi roke!

Kakšna pa je vloga staršev v tej sodobni šoli?

Starši morajo otroka poriniti v šolo in ga tam pustiti, če je krivično ali ne, on mora v tem sistemu živeti, ne more biti zavarovan vnaprej. In tudi učiteljem ni treba odgovarjati v smislu, da se na vsakem svetu šole pogovarjajo samo o hrani. V šoli je treba otroka prepustiti šoli, četudi je nastal konflikt, seveda v mejah normale. Otrok bo našel način preživetja. Čim pa starši začnejo v to posegati, je konec.

Družine so se spremenile in tudi to vpliva na šolo. Vedno več je ločenih družin. Mnogi spori prihajajo do učiteljev. Se te spremembe občutijo?

Jaz nisem zagovornik tradicionalne družine, ampak temeljno razumevanje med očetom in materjo glede otroka pa mora obstajati. Zavarovati je treba otroka. Do začetka pubertete se starši ne smejo ločevati. Ko so otroci najbolj ranljivi, prevzemajo odgovornost za prepir nase, oni imajo namreč radi oba starša. Oni si želijo, da se imata rada. Najslabše pa je, ko se v te prepire vpletejo centri za socialno delo in določijo, da oče pride popoldne ali v petek, potem je pa očetu to odveč, pa otroka pusti pri stari mami. Otrok je popolnoma zmešan, ne sme biti delitve, ali je pri očetu ali je pri materi. Konec. Če pa delitev obstaja, pride otrok v ponedeljek popolnoma zblojen, popolnoma neumen. To, kar pridigajo te socialne delavke, veste, to lahko vse skupaj vržemo v koš za smeti. Enakopravnost v partnerskem odnosu se ne more prenašati na otroka. Se lahko prenaša ljubezen, nikakor pa ne pristanem na tezo: Jaz imam tudi pravico do otroka. Oprostite, nimaš. Te ideje, z očijem bo šel na dedka Mraza, z mamico pa na Božička, to lahko odločijo samo bedaki. Treba je prevzeti odgovornost za otroka in to lahko stori samo mati ali pa samo oče. Tudi jaz sem živel samo z mamo in kaj je to kaj takega? Naj ob tem parafraziram filozofa Sartra: »Hvala bogu, da nisem poznal svojega očeta in da se mi ni ulegel s celim telesom, na mojo dušo.« 

Če se vrneva k bralni pismenosti, ali ta manko ki ga imamo pri razumevanju besedil vpliva tudi na naše izbire recimo pri politiki?

Veste, mi moramo, ne glede na bralno pismenost, imeti pozitiven odnos do sveta. Če se vrneva k otrokom, že trileten otrok ve, kaj je krivično in kaj ne. In tako tudi mi, ne glede ne to, če beremo, saj v bistvu nimamo več kaj brati in gledati, ker na televiziji ni več prave slike, ampak mi vidimo resnico, notranje vemo, to je v naši biti. Mi gledamo tisti dve trapi ministrici, ki sta zapravili 13 milijonov (Emilija Stojmenova Duh in Dominika Švarc Pipan), in vemo, to je nonšalantnost, ko se razgrne.

Zanima me, ali je politika vdrla v kulturo?

Človek je politično bitje, tudi če rečeš, da se ne zanimaš za politiko, je to politično stališče. To je strukturno eno in isto. Kot šolstvo in politika. Kultura in politika sta povezani. Ne moreš sprejeti nobene odločitve brez politike, vendar pa je treba prisluhniti notranjemu jazu, imperativu po Kantu in potem nekako veš. Veste jaz sem tukaj predsednik društva. Mi se med sabo o direktnih ideologijah ne pogovarjamo, ker to je kot moda. Enkrat je razporek daljši, enkrat krajši.

Pred dnevi sem na družbenih omrežjih zasledila debato, da ni prostora za pesnike, da nihče ne kupuje pesniških zbirk, da govorimo o nekaj 50 izvodih, ki se prodajo. Ni prostora za predstavitve, v medijih. Kako vi vidite stisko pesnikov?

Kot predsednik društva ne smem tega komentirati. Mene so zelo kritizirali na dan poezije, ko sem par meglenih kritičnih izjav povedal. In takrat je bila groza, kaj sem povedal.