Zvoni telefon. Na drugi strani prestrašen glas meni znane starejše ženske, ki me sprašuje, kaj naj naredi, ker ji bodo moža po kapi iz ljubljanskega kliničnega centra pripeljali domov.

 Piše: Nataša Markovič

Ali imam morda zveze v kakšnem domu, me sprašuje. Kap je moža tako prizadela, da je odvisen od tuje pomoči. Obupana pripoveduje, kako ga imajo vse dni zdravljenja na nevrologiji v naši največji bolnišnici kar v kopalnici.  Kopalnica je dovolj dobra za 83-letnega slovenskega upokojenca, ki so ga praktično odpisali.

Nič terapij, nič zdravljenja. Kar bo, pa bo. Nedostojno človeka. Zdravnica pa zadirčna, nesramna, na vprašanje upokojenke, kako naj ga ima doma, ko je sama nemočna in šibka, ji navrže: »Kaj mislite, da ga bom jaz domov vzela?«

Drobna ženska, tako na oko bi rekla, da ima manj kot 60 kilogramov, bo v nekaj urah domov dobila negibnega mož, ki ne komunicira, ima plenico in se ne prehranjuje samostojno. Niti žveči ne. Nihče ji v tej državi ni omenil, kako naj mu pomaga, ga rehabilitira, kako naj ga uči govoriti, nihče ji ni povedal, kako naj mu dozira hrano, tablete. Kako naj ga obrne, kaj bo naredila, ko bo dobil preležanine? »Po pošti pridejo navodila,« so ji sporočili v ljubljanskem UKC. In nihče je ni vprašal, ali bo zmogla. Je ženska blizu osemdesetih brez ene zdravniške veščine sposobna skrbeti za tako hud zdravstveni primer?! Je to sploh sprejemljivo?!

Oba sta celo življenje plačevala za slovensko zdravstvo. In nista ga potrebovala. Zdaj, ko ga potrebujeta, pa starejši upokojenki grozijo, da ga bodo pustili na cesti. Kako je mogoče, da za take ljudi ne obstajajo terapevtski centri, centri, kjer bi človeku pomagali do nekega dostojnega povratka, do fizioterapije, do logopeda. Ne. Na jesen življenja, ko je prišla diagnoza njenega moža, upokojenka z obupom strmi v nevrologinjo, ki ji odrezavo zagrozi, da bodo njenega moža še danes pustili na cesti, če ga ne vzame domov. To je julij 2024.

Prav tako julija sem prvič obiskala Majo Zajec, ki mi je povedala o strašnih bolečinah po operaciji, ki naj bi v UKC Ljubljana uspela. Nevrokirurg je bil neomajen pri oceni, kako zelo uspela je. Maja pa mu je mesece dopovedovala, da jo boli, da ni dobro. Ni je slišal. Za ponovno operacijo, če sploh pride v poštev, so jo postavili na rep triletne čakalne vrste. Redno zaposlena Maja, na minimalni plači, si je dobesedno z zadnjimi evri plačala dodatne preglede in izvide, da je dokazala, da nekaj po operaciji s hrbtenico ni v redu. V obupu se je obrnila na vse večje medije. Napisala je zgodbo o svoji bolečini, zgodbo o zdravnikih, ki ji ne verjamejo, in zgodbo o tem, kako z bolečino ne zmore več. Odgovora od večine ni dobila. Sta pa dva ortopeda, ki ju je obiskala samoplačniško, napisala, da operacija ni uspela in da mora biti ponovno operirana, da bi bila bolečina zmanjšana. Morda ne bo nikoli povsem minila, a zmanjšati jo je mogoče. To je bil žarek upanja za Majo, da bo lahko prepričala nevrokirurga, da jo še enkrat operira. A naletela je na zid. Šele po medijski objavi in ko se je zanjo zavzel pravnik ministrstva za zdravje, je prišla odločitev, da morajo ortopedi, če nočejo nevrokirurgi, najti datum in čas za Majino operacijo. Kako nepravična odločitev do ortopedov, pa vendar - v ospredju je pacient.  Kdaj bo operirana, še ni jasno. A vemo, da kmalu. Maja zato ni izgubila upanja. Zaradi ljudi, ki jo obkrožajo in ki ji nudijo pomoč.  

Berem X. Pod objavo o dodatkih Levice med dopusti piše, da je Portal Preiskovalno desničarsko trobilo. Spomnim se gneva in zapisov Janeza Janše v času njegovega vladanja, ko smo v Tarči pisali članke in objavljali prispevke o njihovih ministrih. Enako kot danes. Kako kratek je spomin gledalca/volivca, ko novinarja označi pod desnimi za levega in pod levimi za desnega. Je tako težko razumeti, da si nikogaršnji, apolitičen in da ne verjameš politikom? Kaj ni to predpogoj za novinarja?

Bodo v Levici v ponedeljek zjutraj rekli: »Predaleč smo šli, izboljšajmo se.« Ali pa bodo morda z vsemi topovi ukrepali proti portalu, nad nas poslali inšpektorja za medije, bodo prijavljali naš profil na facebooku ali pa morda širili neresnice o njem? Ne vem. Bodo morda iskali ljudi, ki se domnevno z nami dobivajo na kavah in nam poročajo, kaj se dogaja na ministrstvu. Vse je mogoče, najmanj pa, da bodo ukrepali in se izboljšali.  Mi bomo svoje delo opravljali pod vsako vlado, enako. Kritično. Ker je to naša naloga. Biti kritičen. Vse ostalo pa je, kot ponavljamo že leta, piar. 

A Levico smo pravzaprav preverjali zato, ker so v ospredju našega portala starejši, za katere v dveh letih življenje ni nič boljše. Ostajajo sami na jesen življenja, minister Levice Simon Maljevac pa jim je zagotovljal, da jim bo olajšal življenja. Da bo poskrbel za dolgotrajno oskrbo. Pa ni. Nič ni naredil, da bi naš upokojenec, ki ga je zadela kap, prišel do doma za starejše občane. Ali pa da bi njegova žena, ki pri svojih skoraj 80 letih skrbi zanj, dobila dodatno pomoč. Da bi morda prišel fizioterapevt. Da bi lahko naredil korake do vozička, da bi lahko povedal stavek ali dva. Da bi se lahko odzval svetu.

Danes popoldne (nedelja) sem jo poklicala. Ne ve, kako dolgo bo zdržala, a pripoveduje o tem, da sta razvila komunikacijo, da ji pomaga z gibi, ko ga obrača, in da bo celo naredil kak korak. Da je izčrpana, izmučena in da to ni življenje. Pove mi, da še ne more govoriti. Da logopeda od julija še ni bilo. Fizioterapevt pride komaj enkrat na teden. Da pa upanja v lepši svet in njegovo okrevanje ni izgubila. Tudi zaradi ljudi, ki pridejo iz zavoda za pomoč na domu. Zaradi teh žensk, ki so za nekaj evrov na voljo in pomoč. Zaradi tistih, ki pokličejo in vprašajo, kako je. Tam kjer ni denarja, naredijo največ medčloveški odnosi.

Berem časopise, ki so me čakali na pisalni mizi v službi. Berem o tem, koliko zaupanja sta izgubila naš premier in njegova Svoboda v pičlih dveh letih. Zamislim se, kakšen peklenski načrt so naredili v dogovoru z izbranimi mediji, ki nič kritičnega ne dajo od sebe in le poročajo. Zamislim se o milijardni vojaški in okoljski agendi, ki jo peljejo. Je mogoče, da to preživijo?

Ne, ne more jim uspeti zaradi ene preprosti stvari, ki so jo prezrli.

To je občutek nemoči, ki ga ima vse več posameznikov v naši družbi. Nemoč, ki jo čutijo svojci tistih, ki so ostali pred vrati domov za starejše občane, nemoči, ki jo čutijo vsi, ki ne pridejo pravočasno do zdravljenja. Nemoči malih podjetnikov, ki se dušijo v prispevkih. Nemoči velikih podjetnikov, ki jim država vzame nesorazmerno preveč. Občutek nemoči tistih, ki jih je izneveril. Jim gledal v oči in govoril eno, naredil pa drugo. In prav ta občutek ujetosti je tisti, ki ljudi žene na volitve. Ko človek začuti moč elitizma na eni strani in jo primerja s svojo nemočjo, poti nazaj ni več.

Praznih besed, neizpolnjevanja reform, netransparentnosti s plačili v in iz Gen I je bilo preveč. Enako s podjetjem Star Solar in njegovo Tino. Sama megla, na katero ni nikoli odgovoril. Če bi z isto silo udaril po govorniškem pultu na vladi in zahteval boljše življenje za svoje ljudi, bi mu morda verjeli. Tako pa vemo, da mu teatralnosti od prvega plesa ne zmanjka. Vse, kar naredi Robert Golob, ima v ozadju agendo. Kako bi sicer lahko razumeli, da je namesto zdravstvene, pokojninske, davčne reforme edini uspeh, uspeh nemega (kot mu pravijo sindikalisti) ministra Propsa, ki je dosegel dogovor z javnim sektorjem glede povišanja plač?! To je veliko volivcev, kajne?

Nemi bodo ostali odgovori upokojencev, pa oseb, kot je Maja, ki ostajajo v bolečinah.  Nemi bodo na volitvah gospodarstveniki, ko bo treba reči kaj o Svobodi. Ker nemoč začne zbujati apatijo , ta pa bo volivce peljala k alternativi. Golob bo izvedel Janšo.

Sam bo postlal mesto nekomu drugemu.