Izpovedi 

Slavica:

»Stara, zakaj pa stanuješ tu?!« Prosimo, naj nehajo kričati. Pa se derejo na nas, nas zmerjajo, naj izginemo iz soseke, zakaj smo sploh prišli sem in naj gremo tja, od koder smo prišli! Zapiramo se v stanovanja, s spuščenimi roletami, da sploh preživimo. Sem na antidepresivih, da se umirim in sploh lahko zaspim. Srce nas boli, kam nas je Stanovanjski sklad naselil, okrog so nas prinesli. 

Alenka:

»Prišla sem v norišnico. Pomešali so nas z milijonom otrok številnih narodnosti. Je kot v džungli. Postavljeni smo v center vsega dogajanja. Dirkanje z avti. Vlomi, kraje. V garažo ne upam več, ker tam sumljive osebe preprodajajo avtomobile.«

Tone:

»Bojimo se za našo varnost in življenje. Ne upam si niti na sprehod. Zadnjič sem pred otrokom na skiroju komaj odskočil. Ko ga okrcaš, pa zabrusi: 'Stari, kaj pa ti iščeš tukaj, to je vse naše!' Po magisteriju in 40 letih delovne dobe, me tisti, ki živijo na račun naše države sprašujejo, kako sem jaz dobil stanovanje!«

Ana:

»Ne zmorem več. Že zjutraj vstanem z glavobolom. Kričanje, dretje, cviljenje - to poslušamo cele dneve in ponoči. Otroci v kovinska igrala mečejo pesek, počitka ni. Odrasli posedajo na njih in jih lomijo. Vse to plačujemo mi, upokojenci. Polomili so grmičke ob bloku, kar tako za hec. Mi pa bomo plačali novo nasaditev.«

Slavko:

»Po ulici divjajo z avtomobili, tiščijo, kdo bo prej do 100. Cvilijo z gumami. Kot bi živeli na avtocesti. Mladina od vsepovsod se šopiri z avtomobili za 100 ali 150 tisočakov. Zasedajo nam parkirišča pred blokom. Motorji rohnijo po deseti, enajsti zvečer.«

Fotografija, ki smo jo pridobili, prikazuje, da zasedajo tudi prostore invalidom ali parkirajo pred vhodom. Blokirali so pot reševalnemu vozilu, ki je prišel po dializno bolnico. Gospo so morali nesti več metrov do vozila sredi ceste. To nam je med obiskom v Mariboru tudi sama potrdila.

Policija: Obravnavamo sume storitve kaznivih dejanj in kršitve javnega reda in miru

Je soseska postala epicenter preprodajalcev, mafijskih poslov, se sprašujejo upokojenci, ki so lani jeseni najeli oskrbovana stanovanja Stanovanjskega sklada RS. Policija nam je potrdila, da je na tem območju pogosto prisotna. Nazadnje so posredovali dvakrat v enem dnevu. Zaradi vpitja in zaradi vzbujanja nestrpnosti po 20. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru zoper eno osebo uvedli prekrškovni postopek. Potem so bili poklicani še zaradi vloma v stanovanje in kraje sefa z vsebino, katere vrednost je ocenjena na 1500 evrov.

Od avgusta lani so v petih primerih obravnavali sume storitev kaznivih dejanj in v petih kršitev javnega reda in miru. Bodo pa po naših obvestilih odslej okrepili prisotnost in aktivnosti usmerili še na dogajanje v podzemni garaži.

Foto in video: Matej Krže

Od raja do pekla pod Pohorjem

Upokojencem so na Skladu obljubljali raj pod Pohorjem, po manj kot letu dni bivanja v soseski pa so obupani. Počutijo se kot poskusni zajčki v socialnem eksperimentu stanovanjskega sklada, ki je v soseski ustvaril medgeneracijske stičišče starih in mladih. 60 najemnikov oskrbovanih stanovanj so pomešali med mlade družine z več otroki. Tudi po 7-8 jih je v dvosobnem stanovanju, pripovedujejo. Gre za praviloma narodnostno mešano populacijo, prebivalce nekdanjih republik skupne države in Rome, ki imajo svoje navade in običaje ter povsem drugačne življenjske nazore. Bojijo se, da se bodo aktualni dogodki iz jugovzhoda Slovenije, povezani z romsko populacijo, preselili k njim v Maribor. 

»Večina nas je na zadnji postaji. Stanovanja ali hiše smo podarili otrokom, ker jih ne moremo več vzdrževati ali smo ovdoveli. Sem smo bili zvabljeni pod pretvezo, da bomo uživali mir v stanovanjih, parkih, zelenju, na pešpoteh. Bili smo zavedeni,« pripovedujejo med našim obiskom, medtem ko iz blokov skačejo otroci in se kriče podijo po ulici. Za štirimi stenami, namignejo, se dogaja še kaj hujšega.

Zaradi dvomljivega zaračunavanja stroškov najeli odvetnika

»Če se obrnemo na sklad, nam pa zažugajo, naj se lepo obnašamo in bomo srečni, da lahko živimo tukaj za tak denar,« so nemočni. »Najemnino plačujem s svojim denarjem in to ne malo. V Mariboru stane dvosobno stanovanje 400 evrov plus stroški, ki so manjši od tukajšnjih,« je ogorčena Alenka, ki plačuje 405 evrov za 52 kvadratnih metrov stanovanja, zraven pa še 120 evrov obratovalnih stroškov. Posebej prihajajo še računi za elektriko, kurjavo, RTV prispevek. Računskih postavk je na položnici, ki nam jo pokažejo, za dva lista A4, marsikakšna jim ni jasna, pravi Slavica, ki je po poklicu sicer ekonomistka. Stroški, nadaljuje, se jim obračunavajo po drugačni, višji kvadraturi, kot je zapisana v pogodbi, kar je vidno tudi iz priloženih fotografij.

Računajo jim tudi popravilo dvigal, ki se kvarijo, ker jih otroci uporabljajo za igro. Plačajo tudi, ko v dvigalu kdo za hec pritisne alarm. Nosijo stroške za skupni družabni prostor, v katerem je še pred časom imelo pisarno Stanovanjsko podjetje Ravne. Plačujejo tudi za televizije v prostorih za druženje v prvem in drugem nadstropju, čeprav jih nihče ne uporablja. Prav tako so, ker so del skupnosti, prejeli račun za popravilo igral. Medtem kot za upokojence v okolici ni niti klopic v mirnem okolju, pešpoti, mizic za šah ali fitnes naprav.

»Nimam niti avta in ne uporabljam garaže, a moram jo plačevati po 27 evrov na mesec. Garaže pa se ne smem znebiti,« nadaljuje Slavica. Vsak mesec nam obračunajo tudi menjavo filtrov v prezračevalnih sistemih, ki pa jih zamenjajo samo občasno. Zrak v stanovanju pa je po ugotovitvah NIJZ onesnažen.

Ker so prepričani, da jim stroške nepravilno obračunavajo, so najeli odvetnika.

Tožilstvo obravnava sum zlorabe direktorja Stanovanjskega sklada

Upokojenci plačujejo najemnino brez subvencij in pomoči države. S 1. aprilom se je ta zvišala, povišico pa so jim obračunali na julijski položnici za tri mesece skupaj. Za marsikoga je to nepremostljiv znesek. »45 evrov že pomeni odtegljaj pri hrani, saj večino pokojnine porabimo za najemnino in stroške. Počasi še za jesti ne bomo imeli,« je odkrita upokojenka Marija.
Vodstvo Stanovanjskega sklada je bilo že tarča obtožb, povezanih z zaračunavanjem najemnine. Direktor Sklada Črtomir Remec pa je od marca letos pod lupo vrhovnih državnih tožilcev zaradi suma zlorabe uradnega položaja oziroma zaračunavanja stroškovne namesto neprofitne najemnine, s čimer naj bi se Sklad okoristil z osmimi milijoni evrov protipravne premoženjske koristi. Zadeva je »v delu pri državnem tožilcu«, so nam odgovorili s ptujskega tožilstva. Tudi sicer Sklad oddaja stanovanja kot oskrbovana, s čimer zavedejo marsikaterega upokojenca, ki misli, da bo oskrbo tudi v resnici prejel. Tudi naši sogovorniki so verjeli, da se bodo vselili v oskrbovana stanovanja z ustrezno oskrbo. A si jo morajo organizirati in plačati individualno.

V stanovanjih Stanovanjskega sklada SOS vrvice niso v uporabi?!

Oskrbovana stanovanja morajo praviloma imeti svojega oskrbnika, ki je običajno bližnji dom starejših občanov. Osnovna oskrba obsega osnovno čiščenje stanovanja, organizirano prehrano, pomoč pri gospodinjskih opravilih. Socialna oskrba je mišljena kot pomoč pri hranjenju, oblačenju, vzdrževanju osebne higiene. Oskrba zajema tudi ohranjanje socialnih stikov, saj je osamljenost eden glavnih zrokov za poslabšanje zdravstvenega stanja pri starejših od 65 let, izvajanje zdravstvenega varstva in zdravstvene nege. Omogočena bi morala biti tudi uporaba klica v sili – rdeči gumb, s katerim stanovalec ob nesreči ali življenjski ogroženosti vzpostavi stik s klicnim centrom, ki organizira ustrezno pomoč. Tega v Mariboru ni. V kopalnici sicer imajo SOS vrvice v kopalnici, a so brez gumba za klic.

»Imajo nas za norca. To storitev bi morali dodatno plačati.« Prejeli so celo dopis, da te tipke »niso v nobenem stanovanju SSRS v uporabi.« Kaj sploh je potem smisel oddajanja oskrbovanih stanovanj? Na isto težavo so nas že opozorili tudi najemniki stanovanj v Trbovljah.

Na Skladu so nam odgovorili, da so stanovanja zgrajena v skladu s Pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev oskrbovanih stanovanj, klic v sili, dodajajo, lahko najemniki sklenejo individualno s ponudnikom storitev. Ministrstvo za solidarno prihodnost še vedno ni uredilo tega področja, čeprav po sedaj veljavni zakonodaji ni določenega minimalnega obsega oskrbe. Zato lastniki oziroma prodajalci/najemodajalci stanovanj niso zakonsko obvezani do ureditve institucionaliziranega varstva, temveč le zadostiti prostorskim standardom za potrebe starejših (držala v stranišču, držala pod tušem, širši hodniki, dosegljiva okna ipd.). Mnogi tega ne vedo in so prepričani, da bodo v oskrbovanih stanovanjih dobili tudi zdravstveno oskrbo.

»Tu živijo lepo samo tisti, ki imajo štiri ali pet otrok, ki jim vse plačuje država«

Večino oskrbovanih stanovanj sicer oddajajo skladi, ki so v 100-odstotni lasti države. Vendar pa ministrstvo še nima urejene enotne evidence javnih stanovanj, s čimer so najemniki lahko izpostavljeni zavajajočim oglasom - na Maljevčevem ministrstvu sicer pravijo, da bodo bazo uredili v prihodnjem letu. Glede na staranje prebivalstva bi bilo nujno urediti področje oskrbovanih stanovanj, saj so upokojenci lahko lahka tarča na trgu nepremičnin. Hiše so dali otrokom, sami pa najeli stanovanja misleč, da bo zanje poskrbljeno, kot je v domskem varstvu. Že ob plačevanju najemnin marsikomu ne ostane veliko v denarnici, da bi si lahko naročili dodatno zdravstveno oskrbo. V Mariboru te možnosti nimajo. »Tu živijo lepo samo tisti, ki imajo štiri ali pet otrok, ki jim vse plačuje država, mi, upokojenci, ki smo delali 40 let, se ob mizernih pokojninah komaj preživljamo skozi mesec,« so se nemočni v pismu obrnili tudi na ministra Luko Mesca in Simona Maljevca ter predsednika vlade.

Trideset let se že vleče agonija oskrbovanih stanovanj, ki to niso. V družbi, ki jo ženejo gospodarstvo in koristi, pa so starejši največkrat breme skupnosti in finančno tveganje za program socialnega in zdravstvenega varstva. Na prostem trgu pa lahke tarče ponudnikov stanovanj. Po podatkih zadnjega popisa prebivalstva iz leta 2021, je samih v gospodinjstvu živelo 114.887 prebivalcev starih 65 let ali več. To je četrtina starejših 65 let in več!

V družbi, kjer je že vsak četrti prebivalce starejši od 65 let, si pristojne institucije in odločevalci težko še zatiskajo oči pred problemi dolgožive družbe. Ta v ospredje prinaša skrb za vse več starejših, obenem pa terja prilagoditev družbenega dogovora in odpravo sistemskih anomalij pri njihovi obravnavi. Pohvalno je, da je vlada končno zagotovila denar (2,1 mil. €) za informacijsko povezanost sistemov, s čimer bo poskrbljeno učinkovito beleženje, shranjevanje, uporaba in izmenjava podatkov pri izvajalcih storitev dolgotrajne oskrbe in socialnega varstva. Ob pričakovani dolgotrajni oskrbi pa bi bilo nujno prevetriti tudi sistem oskrbovanih stanovanj, saj bi le na ta način lahko uresničili cilje dolgožive družbe, da bi ljudje čimdlje ostali samostojni in na svojem.