Ustanoviteljica in nekdanji zaposleni v kočevskem zavodu Jutro, ki izvaja pomoč in nego na domu, direktorja Gregorja Leviča obtožujeta odtegnitve pomoči slabotnemu sokrajanu, za katerega jim občina plačuje izvajanje storitev. Opustitev pomoči pa je povod za kazenski pregon Zavoda Jutro in odvzem koncesije.

Objavljamo izjavo nekdanjega zaposlenega na zavodu Jutro, ki uporabnikom na Kočevskem in v Žužemberku zagotavlja postrežbo s hrano in jim na domu nudi tudi celovito podporo in oskrbo, da je direktor zavoda Gregor Levič svojim zaposlenim naročil, »da se k onemoglemu Andreju ne gre!«

https://youtube.com/shorts/-2eoHrocooM?feature=share

To izjavo nam je potrdila tudi ena od ustanoviteljic zavoda Jutro, ki direktorja Leviča pri njegovem vodenju te socialne ustanove ne podpira! Še več, v primeru, da bo občina zavodu prekinila koncesijsko pogodbo, tako odločitev lokalne oblasti podpira.

Socialni delavci Andreja prvič obiskali šele 11 dni po klicu na pomoč!

Ker se v javnosti porajajo tudi pomisleki in enostransko prikazani postopki pomoči Andreju, prvič objavljamo celotno kronologijo obiskov CSD. Medtem ko vsi javni zavodi, ki so na primeru Andreja doživeli debakel, še danes pred televizijskimi kamerami družno ponavljajo, da so naredili vse in še več za njegovo rešitev. Zato, pozor, prvič so se odzvali 11 dni po klicu na pomoč! Halo? Kje je osnovni čut za sočloveka?! Državni CSD je potreboval skoraj dva tedna, da se je odzval na klic. Kakšne izgovore bodo predočili inšpektorjem, ki jih je v kočevsko ustanovo poslal pristojni minister Luka Mesec? Bodo popravili številke ali se izgovarjali na klasično pomanjkanje kadra in preobilico dela? Špekuliramo. Vendar, da nekdo 11 dni čaka po klicu na pomoč, je nesprejemljivo in nedopustno. Zato brez kančka slabe vesti pozivamo vodstvo CSD in vodstvo zavoda Jutro, da nemudoma odstopi!

Takole je svoje delo opravil kočevski CSD:

13. novembra 2023: Soseda Slavi obvesti CSD o nujnem primeru Andreja.

15. novembra: Iz CSD po telefonu pokličejo Andreja, o njegovem primeru obvestijo zavod Jutro.

Pripis: Nikogar iz CSD ali zavoda Jutro ni osebno k Andreju. Andrej od avgusta leži nemočen, neumit, lačen, v umazanem in hladnem prostoru poleg svojih iztrebkov.

22. novembra: Zavod Jutro sporoči, da so z gospodom opravili telefonski pogovor!

24. novembra: Celih 11 dni po klicu sosede Slavi delavka CSD prvič obišče Andreja.

Andrej leži nemočen, neumit, lačen,  v umazanem in hladnem prostoru poleg lastnih iztrebkov. 

30. novembra: Teče že 17. dan  po prvem klicu sosede Slavi, Andreja obiščeta zaposlena iz CSD Kočevje in zaposlena iz zavoda Jutro, ki opravita telefonski pogovor z urgenco ZD Kočevje! 

Andrej leži nemočen, neumit, lačen,  v umazanem in hladnem prostoru poleg iztrebkov.

11. decembra: Soseda Slavica kliče na CSD,  da Andrej grozi, da bo naredil samomor.

Ne zdrži več. Noge ga bolijo, poskuša se postaviti nanje, a ne gre. Pomaga mu soseda Slavi, ki ni vešča oskrbe bolnika, ki je že tri mesece priklenjen na posteljo in mu zaradi poskusa vstajanja grozi tudi najhujše. 

11. decembra: CSD obvesti ZD Kočevje , da je gospod Andrej samomorilen. Informacijo posreduje center za duševno zdravje.

Andrej še kar leži nemočen, neumit, lačen, v umazanem in hladnem prostoru poleg iztrebkov.

15. decembra: Prvič pride patronažna služba CSD. To je en mesec in dva dni po prvem klicu sosede!

Andrej še naprej leži nemočen, neumit, lačen, v umazanem in hladnem prostoru poleg iztrebkov.

21. decembra: Strokovna delavka CSD in strokovna delavka Jutra obiščeta Andreja skupaj s psihiatrinjo Centra za duševno zdravje Kočevje.

Andrej leži nemočen, neumit, lačen,  v umazanem in hladnem prostoru poleg iztrebkov.

29. decembra: CSD pošlje prošnjo za donacijo za pridobitev finančnih sredstev za urejanje prostorov na radio.

15. januarja 2024: Strokovna delavka CSD obišče Andreja na njegovem domu.

Andrej leži nemočen, neumit, lačen,  v umazanem in hladnem prostoru poleg iztrebkov.

22. januarja: Obisk strokovne delavke na domu.

27. januarja: Medijska objava na preiskovalno.si!

Potem se zgodi preobrat. V enem dnevu vsi zavodi uspejo storiti tisto, o čemer so cagali debele štiri mesece! Andrej dobi bolniško posteljo in ga čez dva dni končno umijejo! 

Direktorica CSD Katarina Hiti in direktor Jutra Gregor Levič tudi po bliskoviti akciji ostajata neomajna: Naredila sta vse. Pa ju izzovemo, ali menita, da še uživata zaupanje ljudi v Kočevju. Po fiasku, ki sta si ga privoščila na vodilnih delovnih mestih, kjer bi morala tenkočutno pristopiti k vsakemu pomoči potrebnemu posamezniku. Menita, da nista storila ničesar narobe.Še enkrat poudarimo, 11 dni je trajalo od prvega klica, da je zaposlena na CSD, prvič obiskala onemoglega Andreja. Potem je trajalo še sedem dni do naslednjega obiska, on pa je ležal neumit in v lastnih iztrebkih. Direktor Gregor Levič, ki je včeraj za naš portal odkrito povedal, da Andreju niso pomagali, ker so bile pravice njegovih zaposlenih nad pravico uporabnika do pomoči, saj, da »niso bili izpolnjeni pogoji varnega dela za zaposlene«, sklicujoč se na nečistočo in prenizko posteljo, zaradi česar so opustili pomoč onemogli osebi! Na Preiskovalno.si sta se oglasila dva nekdanja zaposlena iz zavoda Jutro in povedala enako, ne vedoč drug za drugega. Prvi, da je bilo na sestanku jasno povedano, da Andreju ne bodo pomagali, »ker je tam umazano«. Drugi pa nam je povedal, da je o katastrofalnem stanju pri Andreju poročal koordinatorici, pa da ta ni ukrepala!

Ustanoviteljica zavoda Jutro: Nedopustno, da so Andreja pustili ležati samega, nebogljenega in v iztrebkih

Soustanoviteljica zavoda Jutro Vida Erjavec ni vzela v bran svojega direktorja, nasprotno, je ogorčena nad stanjem, v katerega je kljub prevzemu oskrbe s strani zavoda Jutro, ostal njihov sokrajan Andrej. Zdi se ji »nedopustno, da so Andreja pustili ležati samega, nebogljenega in v iztrebkih.« Potrdila je naše informacije, ki smo jih slišali iz ust nekdanje zaposlene, da je direktor zavoda Jutro na sestanku vsem zaposlenim resnično dejal, »da Andreju ne bodo pomagali«. Drugi dve soustanoviteljici, ki smo ju poskusili priklicati in povprašati, ali ima direktor Levič še njuno podporo in zaupanje, pa telefona do naše objave nista dvignili.

Gregorju Leviču mandat direktorja poteče 31. marca letos. Do tega datuma bi moral opraviti strokovni izpit za direktorski položaj, saj nima primerne izobrazbe. A ga še ni opravil. Kljub temu ga je upravni odbor zavoda potrdil za direktorja! Soustanoviteljica Vida Erjavec javno pove, da Leviča ni podprla in še, da se nikoli prej »ni tako ravnalo s starejšimi«. Leviča po njenih besedah tudi nikoli ni v službi. Na terenu pa sploh, kar je potrdil tudi za naš medij, še nikoli ni bil. Še manj si je, kljub opozorilom njegovih zaposlenih, kot so nam zaupali, osebno seznanil z razmerami pri Andreju. Kot izkazujejo javno dostopni podatki, ima vodilne funkcije še v nekaterih drugih podjetjih.

Strokovna socialna delavka na nasprotnem bregu z direktorico CSD

Na Občini Kočevje, kjer so seznanjeni z ravnanjem zavoda, čezenj so prejeli tudi že vrsto pritožb, celo razmišljajo, da bi zavodu za pomoč na domu odvzeli koncesijo. Zavodu, ki ga Občina plačuje za izvajanje storitev in pomoči svojim nemočnim občanom, in za katerega se je izkazalo, da lahko direktor samovoljno odloča o tem, komu bodo pomagali in komu bodo pomoč odrekli. Ne da bi se premaknil s svojega direktorskega fotelja in se na kraju samem prepričal o zmožnosti in potrebah svojih uporabnikov. Še enkrat, vsako leto od občine prejmejo okoli 300 tisoč evrov. Kot smo še izvedeli, nekateri zaposleni niso pogledali stran ob nemočnem sokrajanu. Kljub omejenem času, ki ga lahko namenijo posameznemu uporabniku, so Andreju namenili toplo besedo ali mu pomagali pri iskanju rešitev za njegovo zdravstveno in bivanjsko situacijo. Nekateri zaposleni, ki niso robotizirani izvajalci paragrafov, ampak ljudje z empatijo in sočutjem, so mu podali roko, medtem ko je direktor sledil črki zakona. Ne dvomimo v njegove menedžerske sposobnosti, ampak, ali je res vsakdo primeren in za opravljanje vodstvene funkcije v socialni ustavni, kjer pričakovano vsaj nekaj promilov socialne čuječnosti in topline, predvsem pa razumevanja do oseb, ki so drugačne, v osebni stiski in na robu preživetja neupravičeno razumljene, nikakor pa ne zlonamerne.

Ne samo direktor Levič, tudi direktorica CSD Kočevje Katarina Hiti je pozabila na osnovno prvino človečnosti. Že večkrat se je v naši socialni državi, kot je zapisano v Ustavi, pokazalo, da so direktorji socialnih ustanov tisti, ki se igrajo s človeškimi usodami. A uporabniki niso lutke v njihovem peskovniku, so ljudje kot mi vsi, s potrebami, željami, pravicami in seveda dolžnostmi. Tudi ko rabijo pomoč s strani države, pa to ne pomeni, da so morajo odreči vsem svojim pravicam in željam. A prav to se je v primeru Andreja zgodilo. Ker se ni uklonil nameram kočevskega CSD, se je košarica njegovih pravic praznila. V smislu: vzemi ali pusti. Na vse pretege so ga poskušali strpati v zavetišče za brezdomce, kjer občasno prebivajo tudi narkomani. Na našem portalu smo posneli tudi bivališče, ki mu ga je ponudilo vodstvo CSD. Prvič lahko vidite prostor, kamor je CSD večkrat poskusil namestiti Andreja. Ne gre za prostor, ki bi ustrezal potrebam bolnika, ki malo in veliko potrebo opravlja kar v postelji. Med dvema ležiščema je manj kot meter prostora.

CSD odobril izredno pomoč in mu jo tudi vzel

Poglejmo zdaj še konkretno pomoč CSD, ki jo je prejel Andrej. V medijih se namreč pojavljajo tudi očitki, da je na grbi socialne države. Andrej prejema socialno pomoč v višini 447 evrov. Ko soseda Slavi, zgolj iz lastne dobre volje in srčnosti plača tri položnice za elektriko, zavarovanje in internet, kar skupaj znese 216 evrov, mu za hrano ostane 231 evrov, za cel mesec, torej 7 evrov na dan! 

Pod črto: ni naš namen, da bi obračunavali ali bili sveto vojno z direktorji javnih zavodov. Ne pristajamo pa na, tudi lažne, izgovore in izmikanja ter sprevračanja odgovornosti na uporabnika ali celo na občino. Nikogar v tej zgodbi ne favoriziramo, a dejstva govorijo sama zase. Župan in podžupan sta se odzvala ob našem prvem klicu in s svoje pozicije v enem dnevu uspela urediti tisto, na kar je Andrej čakal štiri mesece. To ni zgodba samo o Kočevcu Andreju, to je zgodba slehernega človeka, ki pade v kolesje socialnega sistema. Ta zgodba nam je lahko vsem v poduk, kaj vse je šlo narobe. Obenem pa smo dokazali, da se da se rešiti človeško življenje, samo če je volja. Ne pa bolščati v črne črke na papirju in se prepuščati zbirokratiziranim postopkom, čemur smo v naši državi priča na vsakem koraku. Le nekaj osnovne človečnosti je potrebno, da se nebogljeni človek počuti spet opolnomočenega. Da nekdo, ki še ima voljo do življenja in dela, ni odpisan pri 50-ih, 60-ih ali več letih, ampak da v vsakem obdobju življenja v vsakem posamezniku vidimo človeka.