Nejc Zager, Albin Krebs, Rajko Kosmač. Trije možje, očetje, sinovi. Novo leto so s svojimi družinami bili primorani pričakati pod tujo streho. V avgustovskih poplavah so izgubili vse. Denarna pomoč še ni prišla do vseh, odmika se tudi začetek gradnje novih hiš.

Pet mesecev po strahoviti naravni ujmi, ki jim je v Trbižu na Ljubnem ob Savinji odnesla hiše, smo preverili, ali in kako se uresničujejo vladne obljube o novih domovih za brezdomce po poplavah. Ljudje izgubljajo vero v državo, saj se od začetnih obljub oblastnikov, kot pravijo najbolj prizadeti v naravni katastrofi, v praksi ni še nič premaknilo.

Mladi kmet Nejc Zager ne čaka na državo

»Prehitel sem državo, sicer bi zamudil ogromno priložnosti, da bomo čimprej na svojem. To mi daje motivacijo in zagon za naprej,« sredi vleke dreves z bližnjega gozda, ki ga je pred dnevi spet prizadelo neurje, prostodušno pove mladi kmet Nejc Zager, ki je streljaj od prvotnega doma začel zidati novo hišo. Ne more čakati na birokratske mline, čeprav sta mu tako predsednica države kot premier obljubila, da bodo premaknili njihovo kolesje. »Pomagala so nam številna podjetja, ljudje, podarili so nam gradbeni material. Ne morem čakati na državo. Od države ne jaz ne moji sosedje, ne izvemo ničesar. Na občini niso pristojni, klicni center in tehnične pisarne pa nam ne vedo povedati nič novega. Konkretnih rešitev ne občutimo.«
Tri družine brezdomcev. Skupaj 19 ljudi, ki so pred petimi meseci ostali brez vsega - brez domov, imetja in spominov.  Nekoč poln življenja je zaselek Trbiž v Zgornje Savinjski dolini danes vasica duhov. »Ko smo prišli sem, je bila kmetija slaba. Od 17. leta se ukvarjam z gozdarstvom in sem vse, kar sem zaslužil, dal v hišo, kmetijo. Ni me je bilo sram pokazati. Potem pa je šla v eni noči!« Domačijo je Nejc obnovil le nekaj tednov pred katastrofo.

Snemalec: Matej Krže

Od poplav je Zagerjevo kmetijo še dvakrat zalilo. Struga Savinj, ki je zdaj celo višja od domačije, se prelije ob prvem večjem nalivu. Nejčeva starša sproti čistita ostanke novih naplavin. Gradbinci, ki jih je infrastrukturna ministrica še pred mesecem hvalisavo opevala, da so jih polne struge, so se v Trbižu vanjo zakopali šele pred dnevi. Tudi mladi gospodar Nejc ima polne roke dela. Kjer so se še pred nekaj meseci bočili metrski kupi naplavljenega kamna, peska in zemlje, je danes čist svet. Na nekoč novo hišo, ki jo je zasulo vse do drugega nadstropja, spominja samo še gora zemlje. Uničilo je vse, šli so tudi osebni dokumenti, prihranki. Uspel je rešiti le del pohištva iz ene od nepoškodovanih sob v zgornjem nadstropju. Spodnje, kjer so živeli mama, oče in brat, je bilo prerešetano s kamenjem. Hišo so morali porušiti. Z zasute kmetije pa je uspel odkopati stroje. Na domačiji, ki še ni varna pred vodo in plazovi, ki pretijo z roba zaselka, bi želel obuditi ekološko kmetijstvo. Živino je takoj po poplavah prodal, še dobro, saj bi še dvakrat stala v vodi. »Dokler se hudournik ne sanira, bomo imeli ob vsakem dežju poplavljeno,« potoži. Bagri na kmetiji so ob našem obisku na kmetiji mirovali.

»Čakamo. Gospod Boštjan Šefic je obljubil, da bo do novega leta rešeno, pa nič ni. Parcele so nam pokazali, a se je ustavilo pri spremembi iz kmetijskega v stavbno zemljišče. Da bi začeli vsaj kopati. Ne moremo biti večno nastanjeni v tujem stanovanju, kjer ni nič mojega,« toži Rajko Kosmač, ki je s petčlansko družino, v kateri je tudi nekajmesečna vnukinja, komaj odnesel celo kožo. »Sem bil celo obveščen, da bi parcelo za naš dom plačala občina, potem pa bi jo morali sami odkupiti ali zamenjati z zemljiščem. Pa kdo bi kupil to zemljo, ki je ničvredna,« zmajuje ob ruševinah nekdanjega doma v spominih na noč, ki bi jo najraje pozabil. Del hiše se je že podiral, ko je le uspel zadnji zbežati skozi okno.

Snemalec: Matej Krže

Prebivalci zaselka si niso mislili, da jim bo narava udarila izza hrbta. Gledali so vodo, ki je iz minute v minuto krepila svoj tok, misleč, da je to edina preteča nevarnost. Umikali so se v višja nadstropja hiš, ko je nepričakovano zabobnelo nad njimi. Opozorilo. Zaslišali so kričanje od zunaj. Sosedov fant je dramil stanovalce in jih bezal iz hiš. Z nadčloveško močjo so se pognali v dir, za njihovimi nogami se je že prašilo od silnega stampeda zemlje in kamenja. Rajko pa je z nečakom Robijem pomagal še reševati soseda, ki ga je zakopalo do pasu, nanj pa je padla tudi masivna hrastova miza. Tik pred usodnim zdrsom sta ga uspela spraviti iz primeža zemlje. Družine so z nasprotnega brega, do katerega so prebrodile prelivajoči se potok, nemočno opazovale bes narave. Naenkrat je vse potihnilo. Tudi prašne meglice so se polegle. »Vsi spomini so šli. Z ženo sva v hišo vložila ves denar najinih 40 let dela, da bova na stara leta srečno živela. Zdaj pa še poročne slike nimava nobene, ne od otrok,« je neutolažen Rajko. »Zdaj izgleda, kot da celo življenje nisi nič naredil. Vse, kar sem naredil, je šlo po vodi. Nimam ničesar, ničesar. Najbolje, da gremo vsi v dom,« je razočaran nad državniki, ki so marsikaj obljubljali, a besedam dejanja še niso sledila. »Jaz imam 700 evrov pokojnine, žena 500 evrov, ne vem, če bova s tem lahko bajto spravila pod streho. Nimam odgovorov,« ostaja v negotovosti. Njegova hiša je bila zavarovana samo proti vodni ujmi.

Sveže upokojeni Albin Krebs spet dela za golo preživetje

Najmlajši sin Albina Krebsa vsak dan rije, koplje po kupih zemlje in neumorno išče. Išče nahrbtnik, ki ga je bil v naglici pozabil na mizi, ko si je družina po celonočnem bedenju in poslušanju srhljivih zvokov narave ob prvem jutranjem svitu z begom rešila življenja. V nahrbtniku je hranil prihranke za nakup avtomobila. Dvanajst tisočakov je šlo po zlu. Pogoltnil jih je jezik zemlje, ki se je iznenada utrgal z brega nad domom. Dragocenega nahrbtnika še kar ni našel, a upanja še ni izgubil. »Kar še upa,« oče Albin med drhtečimi ustnicami lovi solze, ki vse od usodnega 4. avgusta lani še niso usahnile. Vsakič, ko se vrne na zaplato zemlje, kjer je bil nekoč njegov dom, ga boli. »Skoraj vsak dan sem tukaj. Vse je tam notri,« s težkim zamahom roke, s katero si je 47 let trudoma utiral pot do zaslužene upokojitve, objame prostor, ugreznjen med plazovito območje na severu in nasprotni breg nad lahkotnim potočkom, ki je usodne noči vzkipel v razsežnosti hudournika. Z ženo sta pred kratkim prenovila celo nadstropje hiše, samo še spalnico bi morala. Pa je udarilo iz obeh smeri. Plaz in voda. Albinovo soprogo je na dan tragedije izdalo srce. Končala je v bolnišnici, a k sreči lepo okrevala, se nasmeh razlije čez Albinov obraz. »Da bi le bili enkrat na svojem. V nedogled ne moremo ostati podnajemniki. Lahko nam jutri rečejo, naj gremo ven. Ampak, kam pa naj gremo? Nič nam ni ostalo, samo radiator,« z roko nakaže smer proti brezoblični gomili ruševin. »Država je počasna. Nič se ne premika.« Trem družinam, ki so svoje domove ravno dobro obnovile in ozaljšale s svetlimi barvami, sta neusmiljeni prvini narave vzeli vse. Kljub letom dela, s katerim je družini ustvaril toplo ognjišče, tudi zdaj ne miruje. »Saj ne morem, vajen sem dela, da vstanem in grem. Pomagam sinu, ima obrt,« vsako jutro odrine na posel, da mu nekaj ostane tudi za življenje, pokojnina je borna, kakšen evro odmakne še za stroške elektrike, vode, skromno pove, »saj ne morem, da ne bi,« čeprav najemnino zanje krije občina. Ker je družina naravni moriji ubežala tako rekoč gola in bosa, se je razveselil dobrote domačinov, ki so jim prinesli svoja oblačila. Albin pogladi živo rumen športni jopič. »Kako naj vzamem bundo za 200 evrov, nisem vajen takega razkošja.« Iz kupa oblačil je zato potegnil tanek jopič, pod katerim drgeta njegovo telo - malo zaradi mraza, pa tudi od silnih čustev, ki ga preplavijo vsakič, ko obišče nekdanji dom.

Po strahoviti poletni ujmi so prebivalci Trbiža razseljeni po zgornjesavinjski dolini. Streho nad glavo so jim ponudili dobri ljudje, prav tako vsa oblačila, osnovne pripomočke, ki jih je skupaj s hišami odplaknila voda ali zmlel plaz. Edini spomin na čase pred poplavami so skromna oblačila, ki so jih nosili tistega usodnega jutra, ko sta voda in plaz njihove domove zradirala z obličja zemlje.

Poplavljenci: »Zavezali so nam roke«

Poplavljencem je država nakazala nekaj tisočakov pomoči. Tisti, ki so jo v katastrofi odnesli najslabše, so ostali praznih rok. Brez vsega. Sprašujejo se, kako naj načrtujejo prihodnost. Naposlušali so se vznesenih obljub. Nagledali obrazov najvišjih političnih funkcionarjev, ki so jih obiskovali v soju medijske podpore. Govorili, obljubljali in bodrili, a z vrnitvijo v centre moči je moč njihovih besed splahnela. Vsak dan manj verjamejo, manj upajo. »Pozabili so nas,« so se uresničile misli dvoma, ki so ga izrekali že prve dni po poplavah. »Negotovi smo, ničesar ne izvemo, zavezali so nam roke,« sporočajo v prestolnico.

Več kot 1000 delovnih strojev izvaja sanacijo vodotokov, so se pred mesecem dni pohvalili na vladi. Ob dnevu našega obiska nismo srečali niti enega bagra, razen majhnega rovokopača, pa še ta je stal. Čeprav so temperature za ta letni čas visoke, zemlja pa ni pomrznjena in je primerna za gradbena dela. Savinja je vzdolž toka še vedno polna kamenja in nanosa vej, dreves in drugega plavja. Po reki vse do Luč še grozijo plazovi, v Strugah je plaz še vedno aktiven, spodjeda ga reka, material pa polzi vanjo in jo zasipa. Prebivalci pravijo, da se v strugi nič ne dogaja. Država naj bi odpovedala. Na plazu pa trenutno izvajajo golosek. Spomnimo se ob tem smrtonosnega drobirja, ki je novembra pred 23 leti prizadejal bolečino prebivalcem in spremenil podobo Loga pod Mangartom. Zasul je sedem ljudi. Poškodoval je 23 stanovanjskih in gospodarskih objektov, porušil dva mostova, uničil več cestnih odsekov in elektrarno.

»Izvajanje izrednih ukrepov po poplavah je zaključeno na 806 deloviščih po Sloveniji oziroma na več kot 500 kilometrih vodotokov. Izredni ukrepi se trenutno izvajajo na 254 deloviščih po Sloveniji,« so ob koncu lanskega leta sporočili z vlade.

Ponoči brezdomci, podnevi tujci v lastnih domovih

Pod plazom v Strugah so prebivalci, ki ponoči ne smejo v svoje hiše. Niso varne. Tam se lahko zadržujejo samo podnevi, noči pa prestajajo v bližnjih Lučah. »Kot begunci hodimo vsako noč drugam spat. Vse imamo uničeno. Nimamo ne tople vode ne ogrevanja. To je taka travma,« vidno pretresen zaupa mizar Božo Robnik, sicer polbrat brezdomca Rajka Kosmača. Robnikovi še po petih mesecih ne vejo, ali je njihova družina na spisku za selitev; enkrat da, drugič ne, pravi, v svojo hišo pa ne sme gradbeno posegati. Če bi kršili prepoved, jih zna to udariti po žepu. Vsako razpoko jim bodo obesili v škodo, pove Robnik. Imajo zavezane roke, v njih pa nobenega potrdila o izselitvi. Oče Ivan in mama Ida, ki ju še mučijo travme po mučnem reševanju iz poplavljenega doma s pomočjo jeklenice, nemirno postopata po dvorišču. Trepetajoče ustnice izdajajo njuno stisko, oči se ne posušijo od joka. Ne vesta, kaj bo z njima. Aprila, so že prejeli obvestilo najemodajalcev sob v Lučah, kjer nočujejo, bodo morali spakirati, saj lastniki potrebujejo proste apartmaje za turiste. Razen če bo občina pokrila razliko v najemnini. Toliko od slovenske dobrote in enotnosti!

Čas resnično briše meje spomina. Če je tedaj s poplavljenci čutila cela Slovenija, zanje organizirala brigadirske delovne akcije, zbirala denar in material, pa slabega pol leta po dnevu D ni več prave enotnosti in razumevanja. Še več, kot pove Robnik, na pol brezdomec, že opletajo zlobni jeziki, ki poplavljencem očitajo pogoltnost, pretiravanje, izigravanje. Besede jih režejo v srce. Slovenija je brez sramu in vesti. »Neprimerne govorice nas ganejo, saj smo še vedno zrevoltirani od poplav. Zato pozivam državo, da pohiti, časovnice, ki so se premaknile do aprila, so za nas pozne,« sporoča oblastnikom, v katere je izgubil zaupanje. »Verjel bom državi, da bo poskrbela za nas, takrat ko mi bo moj brat v svoji novi hiši skuhal kavo. Potem bom pa verjel, da bo ta država poskrbela zame.«