»Ob rojstvu demokratične Slovenije so kampanje delali najboljši kreativni umi, govore in slogane pisali najboljši slovenski pisci, danes pa vse to počnejo le še sestrične in bratranci iz garaže. Volivci si ne zaslužimo več niti korektnosti, kaj šele genialnost. Gre za poneumljanje političnega prostora in ne po naključju se za mnoge kandidate sprašujemo o njihovih intelektualnih zmožnostih.« Tako je do sloganov političnih strank kritičen Dejan Verčič, strokovnjak za strateško komuniciranje in odnose z javnostmi ter profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, sicer pa tudi partner v družbi Herman & partnerji.

»V Evropi s svojo glavo« (Svoboda), »prEUdarno« (SDS), »Močna Evropa, močna Slovenija« (SD), »EU, poženi!« (NSi), »Varnost sta blaginja in mir« (Levica), »Pogum za Evropo« (Vesna) … so nekateri izmed sloganov, s katerimi stranke na letakih, obcestnih plakatih, družbenih omrežjih in drugod nagovarjajo volivce, da prav njim namenijo svoj glas. Verčič meni, da ti slogani ne sporočajo ničesar, ampak v svoji izpraznjenosti izražajo intelektualno lenobo, ki se je naselila v slovenski politični prostor.

Da nobena izmed strank pri oblikovanju sloganov ni bila posebej kreativna, se strinja tudi Andraž Zorko, sicer partner v agenciji Valicon. Slogan naj bi povzel ključne vrednote stranke, s katerimi se lahko volivke in volivci identificirajo. »Pri tokratnih sloganih umanjka možnost identifikacije. Ne znam si povsem predstavljati, kaj pravzaprav pomeni 'EU, poženi',« Zorko komentira politično geslo NSi.

Verčič: »Nimamo junaka za v Evropski parlament«

Medtem, ko kandidatke in kandidati na volitvah v Evropski parlament poskušajo še z zadnjimi nastopi prepričati volivce, da naj prav njim namenijo svoj preferenčni glas, smo analizirali volilno kampanjo, za katero se zdi, da od uvodnih predstavitev stališč ni ponudila ničesar posebno izvirnega. Kvečjemu le ponavljanje že slišanega in videnega. Prevladovale so teme migracij, oboroženih konfliktov v svetu in s tem povezane varnosti, zelenega prehoda in energetske neodvisnosti. Čeprav naj bi bile v odnosu do omenjenih dilem v ospredju evropske politike, smo bili pogosto priča debatam, ki so zavile na aktualne notranjepolitične teme, kot so odstranjevanje žičnate ograje na meji s Hrvaško, vprašanje priznanja Palestine in gradnja drugega bloka jedrske elektrarne Krško.

»Preveč smo se ogledovali po Evropi, premalo po sebi. Nismo se smatrali za člane Evrope, ki morajo iti vzporedno z evropskimi gibanji svojo lastno pot, ampak smo iz evropskih volitev naredili lokalni referendum,« s parafrazo verzov Srečka Kosovela iz zbirke #Človek: Milijoni umirajo, a Evropa laže meni Verčič.

Prav v sočasni izvedbi treh posvetovalnih referendumov – o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o uvedbi preferenčnega glasu za volitve v Državni zbor in o konoplji – z evropskimi volitvami pa Zorko posebnost izbire devetih evropskih poslancev vidi v primerjavi s prejšnjimi volitvami v Evropski parlament. Takrat je Sloveniji pripadalo osem evroposlanskih mandatov. »Ker volimo poslanko oziroma poslanca več, so večje tudi ambicije strank.«

Pomembno vlogo pri zasledovanju teh ambicij predstavljajo soočenja in intervjuji. Verčiča smo vprašali, ali je v poplavi javnih nastopov, v katerih kandidatke in kandidati predstavljajo politike, ki jih zagovarjajo, in soočajo poglede na Evropsko unijo, pomembno, kdo je retorično močnejši z replikami, ali zadostuje že prepričljivo utrjevanje lastnih stališč. »Če lahko nadaljujem s Kosovelom: 'Evropa je norišnica civilizacije in hiperintelektualizma. Njena kriza je ena sama: kriza človečanstva.' V našem času bi bilo izjemno pomembno, da bi v Evropski parlament lahko poslali koga, ki bi vedel, kaj mora zagovarjati zaradi nas, Evrope in človeštva, ampak takšnega junaka nimamo na ekranu. Ni pa niti retoričnih domislic, eno samo miselno cijazenje z vlakom, kot da vsi sedijo v kupeju z Luko Mescem in jedo svoj sendvič na poti proti Bruslju.«

Bruseljska pot Luke Mesca se je, kot smo razkrili v rubriki Populizmi, v kateri analiziramo všečne izjave in dejanja za ceneno pridobivanje političnih točk, izkazala za predstavo za javnost. Mesec se je namreč, kljub velikim besedam o zeleni politiki Levice, v Slovenijo vrnil z letalom.

Izpraznjeni slogani in naveličani kandidati

Na letošnjih soočenjih javne in največje komercialne televizije so skoraj izključno nastopali nosilci kandidatnih list. Med njimi je, vsaj sodeč po rezultatih javnomnenjskih raziskav, vsaj pet takih, katerih izvolitev je zagotovljena ali skoraj zagotovljena (Romana Tomc/SDS, Irena Joveva/Gibanje Svoboda, Vladimir Prebilič/Vesna, Matjaž Nemec/SD, Matej Tonin/NSi). Morda se je tudi zaradi tega ustvaril občutek zasičenosti, kjer noben izmed kandidatov ni pretirano izstopal. »Kampanje kot kampanje so slabe in šibke, med kandidati pa največ energije kažeta Peter Gregorčič s SLS in Vladimir Prebilič z Vesno.

V Sloveniji je sicer najbolj urejena politična stranka SDS, vendar njeni kandidati tokrat dajejo vtis, da niso uigrani, da se prvakinji ne da, ker bo ona tako ali tako izvoljena, ostali pa naj se stepejo med seboj in prav to pred našimi očmi tudi počno,« meni Verčič. Zorko pa izpostavlja, da so evropske volitve zaradi preferenčnega glasu precej podobne predsedniškim: »To je personaliziran politični boj. A če je bila kampanja sprva precej umirjena, je zadnji teden pokazal, da se pri določenih strankah kažejo znaki nervoze in da so maske padle.«

Boj za preferenčne glasove na listi SDS, ki se ji obeta več mandatov (po projekcijah štiri), je razumljiv tudi v kontekstu zadnjih evropskih volitev, ko je bilo prav vseh osem evroposlancev izvoljenih s preferenčnimi glasovi. »Evropske volitve leta 2019 so pokazale, kako lahko preferenčni glas 'zareže' v tkivo stranke,« je slikovit Zorko. Spomnimo: Franc Bogovič in Milan Brglez sta se v Evropski parlament s preferenčnimi glasovi prebila s 4. mesta; prvi s skupne liste SDS in SLS, drugi z liste SD, ko je prehitel zdajšnjega nosilca Matjaža Nemca. Po Zorkovem mnenju je bilo prav zato letos več prerivanja, kdo bo na katerem mestu liste.

In kako boj za preferenčne glasove vpliva na kampanje posameznih kandidatov in kandidatk? »Zelo različno: v SDS imamo na vrhu liste Romano Tomc, ki bo skoraj zagotovo izvoljena, za njo pa lahko gledamo ne boj, ampak mesarsko klanje.

Na listi Svobode se nikomur nič ne da, tako da bo verjetno po predprogramu evroparlamentarni sedež pripadel, če komu, prvi na listi in potem morda še komu naprej.

V SD varčujejo, zato se mora vsak kandidat znajti, kakor ve in zna,« odgovarja Verčič, ki poudarja, da kandidatke in kandidati »malih strank« – SLS, Vesne, Resni.ce, DeSUS in Dobre Države – kažejo zgledno strankarsko disciplino in podpirajo podpirajo vodilnega nosilca, ker razumejo, da lahko uspe njemu ali nikomur.

»Posebna zgodba pa je NSi, kjer evropske volitve uporabljajo za notranje merjenje moči in izbiro prihodnje smeri stranke.« Verčič sicer ne želi napovedovati, ali bodo preferenčni glasovi tudi tako pomembni, kot so bili leta 2019: »Letošnje evropske volitve so tako muhaste, da še javnomnenjske meritve spominjajo na vremenske napovedi. Volitve bodo dopoldne spremenljivo oblačne z rahlimi padavinami, čez dan bo nastala megla ali nizka oblačnost, proti večeru pa bo delno zjasnilo.«

Populistično kitenje s tujim perjem

Čestitke politikov ob uspehih slovenskih športnikov in njihovo izkoriščanje v politične namene niso nič novega. Po zaključku dirke po Italiji, na kateri je slavil Tadej Pogačar, sta njegovo podobo v objavah na družbenih omrežjih zlorabila kandidata SDS Franc Breznik in Aleš Hojs. Po posredovanju Pogačarjevega menedžerja sta Breznik in Hojs objavo umaknila, čeprav je slednji trdil, da v njej ne vidi nič spornega. »Odkar se morajo politiki prilizovati ljudstvu, počno vse, za kar sodijo, da bi jim pološčilo podobo: objemajo otroke, kupujejo in sprehajajo psičke, celo delajo otroke za to, da bi (p)ostali izvoljivi, objemajo športnike, navijajo zanje in jim čistijo kopačke. Vrhunski šport je posel in politika, politika je posel in šport, tako da lahko govorimo o vzajemnem izkoriščanju: eni potrebujejo druge in obratno. Koliko kdaj kdo od tega profitira, pa je stvar talenta,« na vprašanje, kako komentira manevre politikov, ki se ob športnih uspehih želijo kititi s tujim perjem, odgovarja Verčič.

Koliko so stranke odštele za kampanjo?

Največ finančnih sredstev bodo za kampanjo namenili v Gibanju Svobodi, in sicer med 200 in 250 tisoč evri. SDS in NSi stroške ocenjujeta na okoli 200 tisoč evrov. Sto tisoč evrov bodo porabili v Levici, pol manj v Vesni. Sledijo DeSUS in Dobra država (30 tisoč evrov), Zeleni Slovenije (20 tisoč evrov), Resni.ca (do 10 tisoč evrov) in Nič od tega (tisoč evrov). SD in SLS točne ocene stroškov kampanje še niso razkrili.

Od volilne udeležbe bo odvisno, kdo bo zadel bruseljski jackpot

Kdo bo zasedel dobro plačane stolčke v Bruslju in Strasbourgu bo znano v nedeljo, nekaj minut čez 23. uro, ko se bodo v državah članicah zaprla še zadnja volišča. Na uspeh stranki in razdelitev mandatov zna pomembno vplivati volilna udeležba, ki je v Sloveniji na evropskih volitvah sicer tradicionalno skromna in nikoli, od prvih volitev leta 2004, ni presegla 30 %. Tako je volilna udeležba krepko pod evropskim povprečjem: na ravni držav članic EU je to za volitve leta 2019 znašalo 50,66 %, v Sloveniji pa se je volitev udeležilo 28,89 % volilnih upravičencev.

Iz podatkov Državne volilne komisije glede udeležbe na predčasnem glasovanju je sicer moč sklepati, da bo volilna udeležba letos višja kot pred petimi leti. V dveh dneh se je predčasnega glasovanja skupaj udeležilo 2,5 % volilnih upravičencev, medtem ko se je leta 2019 vseh treh dni predčasnega glasovanja udeležilo 1,84 % volilnih upravičencev. Višja volilna udeležba bi utegnila koristiti zlasti liberalnim strankam, kar je, uradnim dikcijam navkljub, tudi razlog, da posvetovalni referendumi potekajo hkrati z evropskimi volitvami. Na volišča naj bi privabila več volivk in volivcev liberalnih strank. Vendar pa Zorko ne izključuje tudi mobilizacije konservativnega volilnega telesa, kar bi pomenilo, da na račun referendumov ne bi imela koristi nobena stran. Prav tako še opozarja, da vsi, ki želijo glasovati na referendumih, svojega glasu nujno ne bodo oddali na evropskih volitvah – in obratno.