Devet let je bila ugledna profesorica z mednarodnim priznanjem in vidna političarka stranke SD Metka Tekavčič tarča kritik, diskreditacij, sramotenj, blatenja in obtožb o naklepnem prejemanju ter razdeljevanju dodatkov profesorjem in drugim zaposlenim na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Zdaj je dočakala sodbo: oproščena vseh obtožb! Zadeva zoper njenega sodelavca, zaslužnega profesorja, nekdanjega dekana in finančnega ministra Dušana Mramorja pa je konec lanskega leta zastarala, s čimer ni mogel dokazati svoje nedolžnosti. Afera dodatki pa je leta 2016 končala njegovo politično kariero in resno načela njegovo zdravje. V nenavadnem, če ne tudi zmontiranem političnem procesu sta prominenta ekonomista doživljala ne samo sodni in medijski linč, ampak tudi razčlovečenje. Že takrat je kazalo, da gre za dobro zrežiran in premišljen proces diskreditacije tedanjega ministra za finance, z oprostilno sodbo pa se je samo še potrdilo. Vladajoči politiki ne izbirajo sredstev za ohranitev svojega položaja tudi na račun uničenja karierne poti strokovnjakom mednarodnega formata.

Nočna mora. Poniževanje. Grožnje. Blatenje. S temi besedami Metka Tekavčič, dolgoletna dekanica in ugledna profesorica ter političarka, zaobjame zadnjih devet let očitno zmontiranega sodnega procesa, ki je potekal proti njej in drugim vidnim intelektualcem iz Ekonomske fakultete v Ljubljani. Devet let groženj, podtikanj, zastraševanj in nepravičnosti v sodnem procesu je močno načelo tudi zdravje njenega predhodnika na fakulteti in finančnega ministra v Cerarjevi vladi Dušana Mramorja, ki se je po aferi izplačevanja dodatkov povsem umaknil iz javnosti.
Devetletni proces, ki je obsegal vse od inšpekcijskih nadzorov, policijske in sodne preiskave ter obravnave na sodišču, je potrošil tudi veliko našega, davkoplačevalskega denarja z enim samim ciljem, ki se iz časovne distance zdi vse bolj verjeten: uničiti političnega nesomišljenika!

Gledano iz današnje perspektive in po oprostilni sodbi Metke Tekavčič lahko z veliko verjetnostjo zapišemo, da je afera izplačevanje dodatkov izbruhnila z enim samim namenom, kako rokohitrsko obračunati s politikom in mu z inscenirano afero, ki so jo mediji zaradi sodnega pregona uglednih intelektualcev hlastno pograbili, javno omadeževati njegovo dobro ime, ga stigmatizirati in onemogočiti njegovo nadaljnjo politično in profesorsko delo.

Metka Tekavčič in Dušan Mramor sta kljub nespornim intelektualnim in strokovnim dosežkom leta – medtem ko je fakulteta dosegala mednarodne preboje – sedela na zatožni klopi in bila označena kot kriminalca, goljufa in lopova. Naklepneža, ju je stigmatiziral tožilec Matija Hostnik iz specializiranega državnega tožilstva. Očital jima je, da sta omogočila izplačilo dodatkov za stalno pripravljenost določenim zaposlenim, ne da bi za to obstajala kakršnokoli vsebinska ali pravna podlaga. Doživela sta vse, pripoveduje Tekavčič, od psihičnega terorja na sodišču, do podtikanja, laži in medijskega linča. Dr. Tekavčič se spominja, kako je nek medij na naslovnici objavil fotomontažo nje in Dušana Mramorja za rešetkami. Ali pa ko je iz okna svojega službenega kabineta celo zimo opazovala z mastnimi črkami popisano fasado sosednje fakultete za upravo, kjer je celo zimo obtičal zapis: Tekavčič, Mramor - lopova!

»Ni bilo enostavno zaradi družine, znancev, prijateljev in sodelavcev. Zame je pomenilo ogromno stresa, na trenutke pa pravo razčlovečenje, predvsem v predkazenskem postopku. Toliko ponižanj, groženj, kolikor sem jih doživela, si je težko predstavljati,« pripoveduje po nedavni oprostilni sodbi, ki pa je zaradi stigmatizacije in vnaprejšnje obsodbe v medijskem prostoru ne more užiti v polnosti. Madeži so ostali. Ranjeno je srce. Ne samo zaradi nje same in njenih bližnjih, tudi zaradi kolegov, profesorjev in ostalih zaposlenih na fakulteti, ki so bili zaradi vseh obtožb prizadeti in za katere pravi, da so »s srcem delali za naše akreditacije, bili ponosni na to, kar smo dosegli, bili so pripravljeni delati vse dni, se ponoči odzivati na klice vodstva, zdelo se mi je, da sem dolžna vse to potrpeti za vse te ljudi! Bila sem res prizadeta, vendar pa tega nisem smela pokazati, ker sem vodila fakulteto.«

Med postopkom se je srečevala tudi s študenti. Opazovala njihove sumljive poglede, posmehe, dreganja. Zaradi izbruha afere se je takrat zamajala tudi trdnost fakultete, saj so se srečevali z osipom in manjšim vpisom na študij. »Smo se pa skozi leta mednarodno še bolj uveljavili, fakulteta je danes prepoznana po kakovosti. In če danes pogledate naše rezultate, smo od leta 2015 izpolnjevali strategijo kakovosti v visokem šolstvu in na to sem ponosna.«

Metka Tekavčič si je oddahnila, da se je saga končala. Vendar pa si ne zatiska oči pred skrivnimi motivi propadlega procesa: »Upam, da smo se iz te zgodbe marsikaj naučili na različnih ravneh. Predvsem to bi želela poudariti, da kazensko pravo ne more biti sredstvo za reševanje sistemskih nesoglasij in nejasnosti, še manj pa biti sredstvo za politično obračunavanje. To je predrago in prizadene preveč ljudi.«

Tožilstvo se je v obtožbi sklicevalno na časopisne članke?!

Da tožilstvo ni zbralo nobenih dokazov o naklepu in krivdi obdolžene, je pojasnila odvetnica Tea Mlinar Kovačič, zagovornica Metke Tekavčič. Poudarila je, da zakonodaja na področju stalne pripravljenosti ni bila jasna, pravzaprav gre za pravno praznino. »Razlaga, ki jo je tožilstvo uporabljalo za potrebe vodenja predmetnega kazenskega postopka, pa je pravno napačna in predstavlja kršenje temeljnih pravil in načel kazenskega prava.«

Absurdi, o katerih nadalje pripoveduje Tekavčič, da so se dogajali od začetka afere, v predkazenskem postopku in v sodnem procesu, so najbolj škodovali dr. Dušanu Mramorju, o katerem njegova kolegica in naslednica v dekanatu Metka Tekavčič spregovori v superlativih. Pa čeprav ni »nobena skrivnost, da me ob mojem nastopu profesor Mramor ni podprl, ampak je bil za drugega kandidata. Kljub temu nisem nikoli pomislila da bi ravnala drugače, kot sem, ker vem, kakšen je bil njegov prispevek k razvoju fakultete in sem želela njegovo pot nadaljevati. Morda sva imela različne načine vodenja, vem pa, da tudi profesor Mramor ni ravnal z namenom oškodovanja. Daleč od tega. Še manj, da bi komu pridobil protipravno premoženjsko korist, ker je bil znan po tem, da zelo varčuje. Ne samo v fakulteti, ampak tudi v državi, kar je marsikoga motilo in je bil to verjetno tudi eden od razlogov, da se je začela ta kalvarija.«

»To ni bil spor proti profesorju Mramorju, to je bil spor z ministrom Mramorjem!«

Dušan Mramor je bil leta 2014 imenovan za finančnega ministra v vladi Mira Cerarja. Odstopil je julija 2016. Kot razlog je navajal osebne razloge. A v ozadju naj bi bilo mnogo več. »To ni bil spor proti profesorju Mramorju, to je bil spor z ministrom Mramorjem,« danes pravi dr. Metka Tekavčič, univerza pa da je bila pri tem kolateralna škoda. »Kot trmast karakter se je odločil, kot se je, čeprav je bila politična volja v SMC lahko čisto drugačna.«

Afera o dodatkih za stalno pripravljenost je posledica političnega obračuna med nekdanjima ministroma Mramorjem in Koprivnikarjem, je leta 2018 zatrjeval rektor Univerze v Ljubljani Igor Papič. »Šlo je za obračun med Mramorjem in Koprivnikarjem. Mramor je bil kot minister očitno premočan,« je dodal brez okolišanj v intervjuju za Dnevnikov Objektiv in aferi pripisal politično ozadje. To je podkrepil z argumentom, da okoli 8000 ljudi, zaposlenih v javni upravi, na univerzah, občinah in drugih javnih institucijah »še vedno prejema dodatke za stalno priptavljenost, pa se ob to nihče ne spotakne.«

Mramorjev ne drugemu tiru in puč v Luki Koper

Močne in usodne politične posledice naj bi za ministra Mramorja imeli tudi zapleti pri upravljanju državnega premoženja v SDH in zgodbi v Luki Koper. V visoki politiki ni naključij, vejo poznavalci politične scene. Ključna so dogajanja v zakulisju. Pritiski lobijev in skritih igralcev iz ozadja so močnejši od ministrske figure. Mramor je ostro nasprotoval zadolževanju države pri gradnji 1,4 milijarde evrov vrednega projekta drugi tir, ki so ga zahtevali v Luki Koper. Bil je tudi velik zagovornik privatizacije, a je pri sprejemanju strategije upravljanja naložb države moral popustiti vladi; nastopal pa je tudi kot branik interesov državne družbe SDH pred političnimi plenilci.

Lik Mramorja kot profesorske avtoritete se ni skladal z likom Mramorja kot ministra. Profesor ne bi nikoli odšel na sredini svojega dela, minister pa je zapustil vlado v času, ko je bil SDH brez direktorja, prav tako slaba banka, v enem najpomembnejših strateških državnih podjetij, Luki Koper, pa so delavci vodili punt proti upravi družbe in vladi. Za tedanjo poslanko Alenko Bratušek razlog za odstop ministra Dušana Mramorja, 13. julija 2016, ni bila Luka Koper, »pač pa nekaj bistveno večjega,« kot je dejala za STA. Več ni hotela pojasniti.  Ob svojem odstopu je Mramor sicer navajal osebne razloge a brez dodatnih pojasnil.

Je pa profesor z ljubljanske ekonomske fakultete Igor Masten takrat za Delo pomenljivo komentiral: »To bo zdaj za tuje analitike signal, da država deluje na način, v katerem interesne skupine lahko vlado toliko destabilizirajo, da odstopi finančni minister.« Enako meni tudi dr. Tekavčič. »Kriminalist mi je rekel, politika je to začela in politika lahko to zaustavi.« Po njenem mnenju je šlo za dobro zrežiran in premišljen proces diskreditacije tedanjega ministra za finance Mramorja. 

Takrat se je začela tudi njegova bolezen, ki jo je izzval politični in medijski linč. »Mramor je bil takrat izčrpan, zbolel je. Na koncu je plačal veliko previsoko ceno z zdravjem.«

Dvojna merila državnega tožilca in molk generala

A ne samo moč politike, v tej zgodbi se kaže tudi sprega s sodno vejo oblasti. Zakaj potemtakem tožilstvo ni nikoli preganjalo profesorjev s Fakultete za šport, čeprav so si tudi tam izplačevali dodatke za stalno pripravljenost?! »Tožilstvo je tam zadeve umaknilo,« nam razkrije dr. Tekavčič, »to pa je bilo politično zlobirano,« je prepričana.

Kot dokaz navajamo dokument, ki je bil pridobljena po ZDIJZ (Zakon o dostopu do informacij javnega značaja), in sicer, da je oče tožilca Matija Hostnika, ki je vodil pregon zoper Metko Tekavčič in Dušana Mramorja, kot zaposleni na fakulteti za šport tudi sam prejemal dodatke.

Tekavčič je o dvojnih merilih obravnave posameznih vodih fakultete obvestila tudi tedanjega državnega tožilca Draga Šketo, a pri tem je tudi ostalo. Iz njegovega urada so jo odpravili, »da so to neumnosti in da so tožilci samostojni!«

Kako umazana in brezkompromisna mora biti politika, za katero se skrivajo konkretni obrazi in imena, da se za ceno lastnih plenilskih poželenj, opita od oblasti in nadmoči, igra z življenji uglednih, mednarodno cenjenih strokovnjakov tudi za ceno njunega zdravja, renomeja v javnostmi in stroki. Dr. Mramor ni samo zaslužni profesor, v času njegovega delovanja je fakulteta pomembno razširila področje raziskovanja, sodelovanja z gospodarstvom ter možnosti izmenjav študentov in profesorjev. Pod njegovim vodstvom je fakulteta pridobila več novih akreditacij, dve je obramba dostavila tudi sodišču. »Iz njih se jasno vidi obseg in kompleksnost opravljenega dela. Akreditacijske komisije so zahtevale takojšnje odgovore. Šlo je za mednarodno sodelovanje, ki se je odvijalo v različnih časovnih pasovih, v sam proces pa je bilo vpetih veliko ljudi, ki so med seboj sodelovali, pogosto tudi v nočnih urah in izven rednega delovnega časa,« je izpostavila zagovornica Tea Mlinar Kovačič.

V mandatu Metke Tekavčič, ki je leta 2013 na čelu fakultete nasledila profesorja Dušana Mramorja, mandat pa zaključila lani, se je Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani prebila med najboljše poslovne šole, Tekavčič pa je za svoj strokovni prispevek pri uveljavitvi in razvoju področja poslovnega izobraževanja v mednarodnem izobraževalnem prejela Priznanje za življenjsko delo ameriškega Združenja AACSB, ki vključuje 1600 pretežno izobraževalnih institucij v več kot 90 državah.

Tožilstvo je za zlorabo položaja med letoma 2008 in 2015, ko naj bi omogočili izplačilo dodatkov za pripravljenost vnaprej določenim zaposlenim, preganjalo 9 od 11 članic ljubljanske Univerze. Med vsemi najbolj intenzivno prav Ekonomsko fakulteto, ki je dodatke izplačevala, kot je v sodbi potrdilo tudi sodišče, na podlagi dejanskih obremenitev zaposlenih, denar za plačilo pa ni bil porabljen iz proračunskih virov, temveč ga je fakulteta zaslužila sama.

Na ekonomski fakulteti so leta 2013, ko jo je še vodil Mramor, Tekavčič pa je bila profesorica, med 60 zaposlene razdelili 150.000 evrov bruto dodatka. V ožji ekipi je bila tudi ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič, danes Zalaznik, ki pa zaradi afere ni odstopila. Poleg Tekavčič in Mramorja so bili obtoženi še nekdanji prodekanji Polona Domadenik in Mojca Indihar Štemberger, tudi zoper njiju je zadeva zastarala. So pa vsi vrnili dodatke.

Pravnomočno pa so leta 2022 obsodili nekdanjo dekanko fakultete za socialno delo Gabi Čačinovič Vogrinčič, in sicer na pogojno kazen šest mesecev zapora in dva tisoč evrov globe.

Odzvali so se tudi iz tožilstva, kjer so napisali:

»Državni tožilec Matija Hostnik v zadevi glede dodatkov za stalno pripravljenost ni usmerjal policije v predkazenskem postopku, niti ni vložil obtožnice zoper Metko Tekavčič in Dušana Mramorja. Na Specializiranem državnem tožilstvu RS se je namreč zaposlil šele septembra 2018, ko sta bili obtožnica glede dodatkov na Ekonomski fakulteti in državnotožilska odločitev v drugi zadevi glede Fakultete za šport s strani druge državne tožilke že sprejeti. Prav tako nikoli ni obravnaval dodatkov za stalno pripravljenost na Fakulteti za šport. Ko se je zaposlil na Specializiranem državnem tožilstvu RS, so mu bile v delo dodeljene le nekatere zadeve glede dodatkov za stalno pripravljenost, preostale pa so bile takrat že zaključene. Obtožnica zoper vodstvo Ekonomske fakultete je bila tako pred njegovim prihodom že vložena.

Za to obtožnico je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani odločil, da je podan utemeljen sum in da ima opisano dejanje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, kar pomeni, da tožilska odločitev ni bila ne arbitrarna ne politična. To potrjuje tudi odločitve ostalih zunajobravnavnih senatov, saj je bilo pravnomočnih vseh sedem obtožnic. Poleg tega so bili na prvi stopnji obsojeni trije obtoženi, od tega je bila ena obsodilna sodba potrjena tako na višjem kot na Vrhovnem sodišču RS, kar prav tako potrjuje, da tožilske odločitve niso bile arbitrarne ali nestrokovne. Tudi glede treh oproščenih na drugi fakulteti je tožilstvo uspelo s pritožbo na višjem sodišču, ki je oprostilno sodbo v celoti razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje.

S tem, da navedeni tožilec nikoli ni odločal ne glede Fakultete za šport, niti ni usmerjal policije ali vložil obtožnice glede Ekonomske fakultete, je bila na obravnavi seznanjena tudi Metka Tekavčič.«