Pričujoča zgodba je še ena v vrsti neverjetnih, nehumanih zgodb, ki jih je ustvarilo slovensko sodišče. Sin je od očeta, ki si je ustvaril novo družino, zahteval plačilo preživnine. Ljubljansko okrajno sodišče je dovolilo izvršbo z rubežem denarnih sredstev.  Oče B. B. je na sklep podal ugovor. Trdil je, da so nekatere preživninske obveznosti in zamudne obresti že zastarale, preživnino pa da je do dopolnjene sinove polnoletnosti redno nakazoval na transakcijski račun preživninskega sklada. A sin je od očeta zahteval višji znesek, kot ga je ta plačeval. Sodni mlini so mleli počasi. Skoraj devet mesecev je trajalo, da je sodišče izdalo sklep, s katerim je očetu delno ugodilo. Sodišče je namreč odločilo, da so mesečni obroki preživnine za nekaj manj kot desetletje zastarali. Je pa sinu priznalo nekatere kasnejše terjatve v obsegu približno pet tisoč evrov brez zamudnih obresti. A za očeta, ki je v vmesnem času že vračal dolg – tako z nakazili z osebnega računa kot z deležem rubljene plače –, je bila to slaba tolažba: »Tako jaz kot žena prejemava minimalno plačo. Imava dve šoloobvezni hčeri. Z veliko težavo smo se prebijali iz meseca v mesec.« Zakon o izvršbi in zavarovanju določa, da se lahko zarubi največ do dveh tretjin prejemkov dolžnika, ostati pa mu mora, ko gre za izvršbe preživnine, najmanj polovica zneska bruto minimalne plače.