3,042 €. To je povprečna cena osnovnošolskega kosila od lani. Organizatorji šolske prehrane morajo za ta denar otrokom in mladostnikom zagotoviti polnovreden obrok, kar je, sploh v času prehranske draginje, poseben izziv. Še posebej odslej, ko mora šolska prehrana pretežno temeljiti na živilih rastlinskega izvora. Soje, čičerike, leče in boba v Sloveniji ne pridelamo dovolj ali pa sploh ne. Uvažamo jih iz tretjih držav, kjer so vprašljivi tako standardi pridelave kot varnost transporta. Bo kdo preverjal standarde kakovosti?

Več rastlinske hrane v prehrani otrok in mladostnikov je pohvalna poteza, ki pa pušča odprta vprašanja tudi glede zavrženja šolskih kosil, ki se že zdaj, ko so otrokom nudili pizze in hrenovke, meri v tonah.

To je jedilnik prvega tedna novega šolskega leta ene izmed osnovnih šol v osrednji Sloveniji.

Za razliko od prejšnjih let otrokom ne bodo več ponudili paštet, pic, hrenovk ali rogljičkov … torej visoko procesirane hrane, ki se v skladu z novimi smernicami za prehranjevanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih umika živilom rastlinskega izvora, pustim vrstam mesa, ribam, stročnicam, polnovrednim žitom in žitnim izdelkom ter kakovostnim maščobam.

Jedilnik kosil odslej vpeljuje živila, ki so bila do sedaj na šolskih ali vrtčevskih jedilnikih redko ali nikoli; denimo bob, sojo, lečo in čičeriko ter iz njih pripravljena živila. Teh vrst stročnic v Sloveniji praktično ne pridelujemo, nekaterih v zadostnih količinah tudi v Evropi ne. Vsa ta živila torej prihajajo iz uvoza, iz tretjih držav. »To so netradicionalna živila, z njimi nahraniti desettisoče otrok ni majhna malica,« pravi agrarni ekonomist in dober poznavalec ureditve sistema šolske prehrane dr. Aleš Kuhar, ki izpostavlja, da bo, ker bomo denimo lečo ali čičeriko primorani uvažati, to vplivalo tudi na končno ceno živila. Že zdaj je v šolah prisoten velik pritisk staršev, češ da je šolska prehrana predraga: »To je popolna neumnost! Pripraviti obrok za dva evra, ki ga bo mladina pojedla, ne pa vrgla v smeti, je na meji razumnega.« Da »ščarajo« obroke, kot pripravi jedilnika sami rečejo organizatorji šolske prehrane, je potrebne veliko znanja, iznajdljivosti, pa tudi motivacije. Temu pritrjuje tudi vodja prehrane na Osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani, Erika Barbo: »Spremljanje stroškov je ves čas naša prioriteta.«

Na Preiskovalno.si smo preverili, koliko staneta rdeča leča in čičerika pri nekaterih slovenskih ponudnikih v prosti prodaji, ki k nam prihajata iz tretjih držav.

Cena za pol kilograma biološko pridelane rdeče leče znaša med 2,6 € do 4,15 €, cena za biološko pridelano čičeriko pa 3,90 € oz. med 6 € in 8,50 € za ekološko pridelano čičeriko.

V vseh primerah je poreklo živila, razen kjer ni navedeno, izven Evropske unije. Največja proizvajalka rdeče leče na svetu je sicer Kanada, čičerike pa Indija. Slednja je ena najbolj onesnaženih držav sveta. Čist zrak pa je tudi eden ključnih dejavnikov, ki vpliva na varnost hrane. Prav tako je pomembno, kakšne prijeme v tej državi uporabljajo v kmetijstvu. Evropa ima strožjo zakonodajo glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev.

Kdo pa bo nadziral kakovost uvoženih stročnic? Šole hrano praviloma naročajo vsaka zase, ni centralnega naročanja. Po navedbah nevladne organizacije Pesticide Action Network Europe (PAN Europe) je med uvoženim sadjem in zelenjavo iz Indije kar 38 odstotkov proizvodov vsebovalo pesticide. Indija je poleg Kostarike in Južne Afrike ena od največjih uvoznic hrane v Evropo, ki je »zastrupljena« s pesticidi. Indija se je že večkrat znašla na črni listi kontaminiranih živil. Jeseni 2020 so v Evropski uniji ugotovili, da nekatera sezamova semena, uvožena iz Indije, potencialno predstavljajo tveganje za zdravje potrošnika, čemur je leta 2021 sledil eden največjih odpoklicev živil s trga.

Na tisoče kilometrov poti, živila obdelana s strupenim koktajlom

Živila, ki prepotujejo na tisoče kilometrov do Slovenije, so tudi med dolgotrajnim prevozom ustrezno obdelana s koktajlom sredstev proti plesni ipd. Dolgotrajne poti tudi vplivajo na izgubo hranilne vrednosti. Čeprav je ogljične odtise med živili težko neposredno primerjati, se tudi ta z uvozom povečuje. Kar je v nasprotju z eno izmed novih prehranskih smernic, ki izpostavlja prednostno oskrbo z živil z manjšim ogljičnim odtisom, kamor štejemo denimo lokalno pridelana in predelana živila ter živila z manjšimi okoljskimi obremenitvami zaradi transporta. Zaradi pomanjkanja lokalnih proizvodov in višje cene domače ekološke pridelave zato obstaja bojazen, da bi šole zaradi stroškovnih omejitev verjetno posegale po cenejših različicah iz uvoza, kar odpira tudi vprašanje o sami varnosti živil, ki pa ga nove smernice ne obsegajo.

Zato smo se na Inšpektorat za varno hrano obrnili z vprašanjem, ali ocenjujejo, da bi lahko prišlo do uvoza v skladu s standardi neustreznih izdelkov in kako bi v tem primeru ukrepali. Odgovorili so nam splošno, in sicer da nadzor vršijo inšpekcijski organi, ki preverjajo, ali nosilci živilske dejavnosti spoštujejo in izvajajo zahteve zakonodaje. »Uradni nadzor poteka v obliki inšpekcijskih pregledov ali vzorčenj v notranjem prometu ali ob uvozu.« Če pri inšpektoratu ugotovijo neskladnost, se izvedejo ustrezni inšpekcijski postopki »glede na naravo kršitve«, sprožijo pa se tudi postopki dodatnega nadzora.

Vendar pa poročilo Inšpekcijskega sveta za 2023 razkriva, da Inšpekcija za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin »že več let čuti kadrovski primanjkljaj inšpektorjev za hrano in fitosanitarnih inšpektorjev«, obseg rednih nalog pa se povečuje, upokojevanje pa botruje velikemu izpadu usposobljenega kadra.

Visoke nabavne cene in pomankanje ponudnikov ekoloških živil

Do podobnega paradoksa – da se črki zakona zadosti z uvozom – pridemo tudi pri zelenem javnem naročanju; istoimenska uredba namreč določa, bi mora biti v javnih zavodih najmanj 12 odstotkov vseh živil ekoloških, 20 odstotkov živil pa mora ustrezati shemi kakovosti. Pa se javni zavodi držijo zahtev zelenega javnega naročanja?

Z Inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo so nam odgovorili, da je večina javnih zavodov seznanjena z dolžnostjo zagotavljanja deležev ekoloških živil in živil iz shem kakovosti. A podatki kažejo, da seznanjenost samodejno še ne pomeni upoštevanja določb; inšpektorat je lani v zvezi z doseganjem deleža ekoloških živil izvedel nadzor v 87 javnih zavodih. Skupno je devet javnih ustanov v obdobju nadzora dosegalo delež ekoloških živil 12 odstotkov ali več, 15 ustanov pa je dosegalo delež med 5 in 11 odstotki. Pri kar 57 javnih ustanovah pa je delež znašal manj kot 5 odstotkov. Obenem pri šestih javnih ustanovah podatkov o deležu ekoloških živil sploh ni bilo mogoče preveriti. Torej zastavljen delež ekoloških živil do sedaj dosegala le desetina nadziranih javnih ustanov, pri čemer pa je treba omeniti, da do konca leta še velja prehodno obdobje z mejo pri 12 odstotkih.

Med razlogi za to so javni zavodi inšpektoratu navedli visoke nabavne cene in pomankanje ponudnikov ekoloških živil. Na osnovni šoli Danile Kumar sicer zadostujejo zahtevam zelenega javnega naročanja, a vodja prehrane Erika Barbo potrjuje, da doseganje tega cilja ni enostavno: »Prav tako je treba izpostaviti, da je samooskrba Slovenije s hrano pogojena z vremenskimi in kmetijskimi neprilikami.« Od tega je potemtakem odvisno tudi, pri kom šole naročajo živila. Da gre za svojevrstno protislovje med zakonsko črko na papirju in njenim udejanjanjem v praksi, se strinja tudi stroka. »Velik škandal je, da imamo v Sloveniji predpisane deleže ekološke hrane v šolskih obrokih, a teh ekoloških živil oziroma surovin za pripravo ekoloških obrokov ne proizvedemo in jih v delu celo uvažamo!« pravi Kuhar, ki odločevalcem vrže kost za glodanje – ali je bolje, da v šolskih kuhinjah ponujamo lokalne neekološke živilske izdelke, na primer jabolka, sir ali meso, ali pa iz Italije, Izraela, Egipta uvažamo ekološki krompir, ki ga v Sloveniji ni, ali pa je predrag, ker je v tem segmentu kmetijstvo stroškovno neučinkovito.

Če zeleno javno naročanje ne deluje, ali pa ne deluje z(a) idejo, zaradi katere je bilo osnovano, da torej na krožnike slovenskih otrok pride ekološka hrana lokalnega izvora, bi ga bilo torej treba prevetriti.

Šole zavržejo na tone hrane vsako leto

»Otroci potrebujejo res raznovrstno prehrano, ker v obdobju šolanja potekata rast in razvoj. Pomanjkanje hranil, ki jih s specifičnim načinom prehranjevanja sploh ne bi zaužili, ali pa zaužili v premajhnih vrednostih, se namreč lahko pokaže takoj, lahko pa šele čez čas, v odrasli dobi,« pojasnjuje predsednik Sekcije za primarno pediatrijo Denis Baš.

Za otroka živila, kot so mleko, mlečni izdelki, jajca, tudi meso in ribe v določenih količinah, predstavljajo najboljši izkoristek beljakovin in ostalih mikrohranil. Predvsem pa je pomembno, da otroci hrano, ki jo dobijo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah tudi pojedo. Na Osnovi šoli Danile Kumar se bodo zato, kot razlaga vodja šolske prehrane Erika Barbo, poskrbeli za »nežen« prehod na določena živila, ki doslej niso bila tako pogosta ali priljubljena pri učencih: »Pomembno je, da imajo učenci živila, ki jim jih ponudimo, radi.« Temu pritrjuje tudi Kuhar, ki izpostavlja, da moramo učencem in dijakom zagotoviti široko dostopnost kakovostne mešane prehrane, ki je zanje tudi najprimernejša. Po Kuharjevem mnenju je treba pred zasledovanjem »absolutno legitimnega cilja« cilj zmanjševanja porabe slabo kakovostne hrane, tudi mesa, napore sprva vložiti v okrepitev sistema javne prehrane, šele nato pa razmišljati o vključevanju veganskih jedi, ki so v osnovi za otroke manj sprejemljive: »Najbolj neumno bi bilo, da posodobimo jedilnike na način, da jih otroci ne bi sprejemali, hrana pa bi končala v smeteh.«

Računsko sodišče je pred leti preverjalo ravnanje s hrano v osnovnih šolah. V poročilu so zajeli podatke Agencije Republike Slovenije za okolje, ki jim je različno število šol poročalo o količini biorazgradljivih kuhinjskih odpadkov med letoma 2013 in 2017. Podatki o zavrženju hrane so alarmantni, kljub temu da vse šole niso posredovale podatkov o količini zavržene hrane ali pa so tudi poročale napačno:

• v letu 2013 je 382 osnovnih šol oddalo 2.483.380 kilogramov,

• v letu 2014 je 362 osnovnih šol oddalo 2.373.922 kilogramov,

• v letu 2015 so 403 osnovne šole oddale 2.794.598 kilogramov,

• v letu 2016 je 421 osnovnih šol oddalo 2.916.252 kilogramov in

• v letu 2017 je 430 osnovnih šol oddalo 3.069.163 kilogramov.

Po podatkih SURSA za leto 2022 je vsak prebivalec Slovenije sicer povprečno zavrgel 72 kilogramov hrane.

Samo veganskih obrokov ne bo, vegani pa v zrak

V novih smernicah za prehranjevanja v šolah in vrtcih pa niso v celoti upoštevali ideje veganov, ki jih je Robert Golob povabil v strateški svet za pripravo prehranskih priporočil, o čemer smo na našem portalu že poročali. Tako javni izobraževalni zavodi ne vpeljujejo dveh jedilnikov, od katerih bi eden temeljil na rastlinskih živilih, kar so v času priprave smernic, marca lani, v svojih recenzije predlagali člani Strateškega sveta za prehrano, ki jih je Robert Golob izbral za spreminjanje prehranskih navad Slovencev. Gre za zagovornike in promotorje veganskega načina prehranjevanja. Dr. Samo Kreft je nosilec veganskega portala in farmacevt, specializiran za področje fito-dopolnil, dr. Boštjan Jakše je profesor športne vzgoje in zagovornik veganske prehrane ter dolgoletni promotor veganskih prehranskih dopolnil, ki se prodajajo po piramidnem sistemu, Herbalife, pravnica dr. Veronika Cukrov je predstavnica slovenskega veganskega društva. Njihove usmeritve so naletele na oster odziv med pediatri in zdravniki, ki so v javni izjavi poudarili, da je veganski način prehranjevanja malčkov, otrok in mladostnikov glede na veljavne pediatrične smernice odsvetovan. Vegani so ob tem nastopili sektaško in so na strokovnjake pošiljali puščice groženj in obtoževanj.

Veliko vlogo pri vpeljevanju veganskih obrokov v vrtcih in šolah so pripisovali tudi Golobovi spremljevalki Tini Gaber, ki je glasna zagovornica veganstva, kar je dokazala tudi s svojim prvim podkastom, v katerem je gostila prav dr. Jakšeta. Ta se je na svojem facebook profilu javno obregnil ob nove smernice prehranjevanja z besedami: »Kdo je do sedaj odgovarjal za ‘nočno moro’ prehranskega in zdravstvenega statusa otroške populacije ali kdo bo odgovarjal v bodoče za dodatno poslabšanje (sicer ne vem, kako je lahko še slabše)?«

Tudi Gabrova oporeka stroki, svoj dvom je jasno izrazila v svojem magistrskem delu v povezavi z vegansko prehrano, ko je zapisala: »Noben zdravnik ni prehranski strokovnjak, ampak izključno zdravnik.« Nazadnje pa se spomnimo njenih očitkov iz podkasta o raku, ko je izpostavila, po njenem, pomanjkljivo ozaveščanje o bolezni, kar kaže bodisi na populizem in na popolno neznanje glede poznavanja tematike.

Veganski način prehranjevanja malčkov, otrok in mladostnikov je glede na veljavne pediatrične smernice odsvetovan. »Seveda je lahko rastlinska hrana oziroma veganski način prehrane ob ustreznem dodajanju določenih elementov tudi primeren, ampak kvalitetnih podatkov, da bi bilo to za otroke dobro, ali celo najboljše, pa nimamo,« nestrinjanje pediatrične stroke z morebitnim vključevanjem veganske prehrane v vzgojno-izobraževalne zavode utemeljuje Denis Baš. Bodo pa otroci, imajo zaradi alergij ali drugih s prehrano povezanih obolenj medicinsko indicirane diete, še naprej dobivali prehrano, ki jo potrebujejo.

Tudi sicer bi masovna priprava petsto ali več veganskih obrokov v sedanjih pogojih, upoštevajoč že omenjene cenovne pritiske, pripravljavce v javnih kuhinjah silila v izbiro hiperprocesiranih živil. Kar pa je v neposrednem nasprotju z novimi prehranskimi smernicami. Baš nam je pojasnil, da otroci v času, ko rastejo in se razvijajo, potrebujejo raznovrstno prehrano. Pomankanje določenih hranil, ki jih s specifičnim načinom prehranjevanja sploh ne bi zaužili, ali pa bi jih zaužili v premajhnih vrednostih, se namreč lahko pokaže takoj – lahko pa šele čez čas, v odrasli dobi. »Seveda je lahko rastlinska hrana oziroma veganski način prehrane ob ustreznem dodajanju določenih elementov tudi primeren, ampak kvalitetnih podatkov, da bi bilo to za otroke dobro, ali celo najboljše, pa nimamo,« je pri utemeljitvi, zakaj veganska prehrana ne sodi v vzgojno-izobraževalne zavode, jasen Baš. Bodo pa otroci, ki imajo zaradi alergij ali drugih s prehrano povezanih obolenj medicinsko indicirane diete, še naprej dobivali prehrano, ki jo potrebujejo.

Na NIJZ so predlog Strateškega sveta za prehrano sicer tolmačili »v smeri bolj trajnostne prehrane«, pri čemer so opozorili, da je poleg zagotavljanja zdrave in uravnotežene prehrane treba upoštevati tudi okoljski vpliv obrokov. »Na prvi pogled bi bila smiselna rešitev opustitev živil živalskega izvora. Vendar je potrebno upoštevati razmerje med okoljskimi vplivi in vplivom obroka na zdravje otrok. Oba cilja sta pomembna, vendar sta si glede na dosedanje izsledke nasprotujoča. Če bi podprli predlog, da se v šolah opcijsko ponuja jedilnik izključno iz rastlinskih živil, bi s tem prvič to omogočili le manjšini otrok, saj večini taka hrana ni kulturno sprejemljiva, tem obrokom bi se sicer teoretično zmanjšal negativni vpliv na okolje, po drugi strani pa bi se jim lahko občutno poslabšala njihova hranilna vrednost in s tem tveganje za zdravje, so zapisali pri NIJZ. Se pa lahko šola odloči, da bo poleg osnovnega jedilnika običajne mešane prehrane ponudi tudi dodaten jedilnik, ki bo brezmesni, vsebovati pa bo moral mlečne izdelke in jajca.

Kuharjev primanjkuje, v šolskih kuhinjah tudi slabše kvalificirani

Težavo pri zagotavljanju kakovostne šolske prehrane predstavlja tudi kadrovski primanjkljaj, ki je »rak rana« šolskih kuhinj. Ob začetku novega šolskega leta na OŠ Danile Kumar še vedno iščejo kuharja. A tisti, ki so na trgu, se veliko raje kot za delo v slabo plačanem javnem sektorju odločijo za zaposlitev v gostinstvu in hotelirstvu, kjer so potrebe delovni sili velike in kjer prav tako primanjkuje kadra. »Sistem šolske prehrane tako vključuje ljudi, ki so bodisi zelo predani poklicu bodisi so slabše kvalificirani. Kako bo tak kader lahko izvajal prehransko tranzicijo?« se sprašuje Kuhar, ki hkrati opozarja, da je v sistemu veliko srčnih in angažiranih zaposlenih, ki pa so že desetletja podvrednoteni. Skrb družbe, da šolarji dobro jedo, bi se morala kazati tudi v tem, da se vlaga v zaposlene – tako v njihovo izobraževanje kot plačilo.

Kuhar, ki je na terenu veliko v stiku z organizatorji šolske prehrane, pravi, da večina šolskih kuhinj sicer deluje odlično, a da so vse na robu kapacitet. Zavzema se za izvedbo investicijskega cikla, v sklopu katerega bi posodobili kuhinjsko opremo, priložnosti za napredek pa vidi tudi v tehnoloških spremembah pri načinu priprave in transportiranja živil. Tovrstni ukrepi bi se nato dopolnjevali z uvajanjem spremenjenih in prilagojenih jedilnikov; tudi veganskih, če bi jim prikimala pediatrična stroka.

Sistem javne šolske prehrane – »luksuz, ki ga je treba z vsemi kriplji ohranjati«

Zametki javne šolske prehrane, kot jo poznamo danes, sicer segajo v čas prejšnjega socialističnega sistema. Organizacijski model, ki je takrat nastajal, je poudarjal pomen izobraževanja, s skrbjo za prehranjenost pa tudi za socialni vidik prehranjevanja. Ta se subvencioniranjem šolske prehrane do danes ni povsem izgubil. V lanskem letu je bilo po podatkih Ministrstva za vzgojo in izobraževanje na šolsko kosilo prijavljenih skoraj 170 tisoč učencev; od tega je povprečno število učencev s subvencijo kosila znašalo nekaj več kot 60 tisoč.

Se je pa s pojavom zunanjih izvajalcev, ki so poleg drugih javnih zavodov tudi zasebna podjetja, začel izgubljati vzgojno-izobraževalni moment prehranjevanja.

»Prehranjevanje je kultura, vzgoja in pridobivanje hranil. In v tem kontekstu je pomen prehranjevanja v šolskih kuhinjah bistven,« pravi Kuhar, ki meni, da je sistem javne šolske prehrane »luksuz, ki ga je treba z vsemi kriplji ohranjati« in ne izpustiti iz rok javnega sektorja. Vzgojno-izobraževalni vidik prehrane izpostavlja tudi Baš, rekoč da je potrebno otrokom in mladostnikom privzgojiti zdrav način prehrane. Večji poudarek je tudi na tem, da imajo šolarji dovolj časa za prehrano in lahko svoj obrok pojedo v miru. In tudi – da ga dejansko pojedo in da se hrana ne zavrže.