Prof. dr. Marko Milosavljević je strnil misli o predlogu Zakona o medijih, ki ga je pripravila ta vlada.

Predlog Zakona o medijih, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo, na nekaterih področjih predstavlja korak naprej. Toda če želimo v Sloveniji uveljaviti ustrezno »vladavino prava«, kot standard vsakega zakona, potem moramo tudi na področju medijev pripraviti in sprejeti zakon, ki:

- ima ustrezne varovalke za preprečevanje zlorab,

- ima ustrezne in natančne definicije temeljnih pojmov,

- odpravlja vse stare napake in zlorabe.

Na žalost predlog Zakona o medijih teh kriterijev ne izpolnjuje. Začnimo pri koncu.Predlog zakona ne odpravlja temeljnih pomanjkljivosti obstoječega zakona, ko gre za preširoko definirano pravico do odgovora in popravka. Dosedanji zakon dobesedno sili urednike, da morajo kot »popravke« objavljati dopise, ki so (lahko) polni laži – lahko preverljivih laži, a uredniki v ta dopis in v te laži ne smejo posegati, temveč morajo »popravek« objaviti. V času, ko vsa Evropa in svet govori o boju proti dezinformacijam in manipulacijam, jih pri nas omogoča in zahteva Zakon o medijih. In novi predlog tega v praktično ničemer ne odpravlja. Zakaj je tako, je vprašanje za ministrstvo, a zdi se, da jim je zmanjkalo odločnosti in poguma ter da je prevladal pragmatizem in strah pred drugimi političnimi strankami.

Za dobro delovanje kateregakoli zakona so ključna reč ustrezne in izredno natančne definicije. Ta naloga je v predlogu zakona zelo slabo izvedena. Ministrstvo je ves čas priprave in kasnejše (borne) razprave trdilo, da bo zakon relativno kratek ter da bo nato vse 'podrobnosti' dodalo v podzakonskih aktih. To velja tudi recimo glede kriterijev za razne razpise za medije pa recimo za kriterije presojanja v različnih postopkih glede koncentracije, kjer zdaj v zakonu ni praktično nobenih meril, po katerih se bo moral regulator odločati.

Takšna logika – češ, zakon bo kratek, vse ostalo bomo napisali v podzakonskih aktih – je povsem napačna. Slovenija je relativno nova demokracija, ki še vedno doživlja tranzicijo, hkrati pa smo pred samo nekaj leti doživeli nevaren zasuk v napol avtoritarno smer po zgledu Viktorja Orbana ali Aleksandra Vučića. Tudi zato bi morali vedeti, da je – posebej na tako občutljive področju, kot so mediji – pomembno pravila natančno napisati v sam zakon. Podzakonske akte namreč sprejema vlada kot izvršna veja oblasti. Zakone sprejema državni zbor kot zakonodajna veja oblasti. In ta državni zbor (ter nato državni svet) predstavlja vendarle neko obliko varovalke pred avtoritarnimi obnašanji vlade. Poglejte primer iz leta 2020, ko je tedanja vlada pripravila tri osnutke medijskih zakonov: zakon o medijih, zakon o RTVS in zakon o STA.

Če bi obveljala sedanja logika sedanjega ministrstva za kulturo, bi tedanja vlada enostavno spremenila podzakonske akte in vse bi bilo spremenjeno – na slabše seveda. Tako pa je zadeva morala čez parlament in še preden so osnutki odšli v parlament, se je pokazalo, da je pritisk javnosti pomagal tudi pri koalicijskih partnerjih, da teh zakonov niso želeli podpreti. Osnutki zakonov so romali v predale in tam ostali do konca mandata prejšnje vlade – edino zasluženo. Če bomo sprejeli sedanji predlog zakona, ki kopice področij ne pokriva in ne vzpostavlja jasnih standardov ter ne premore praktično nobenih varovalk, takšnega načina preprečevanja zlorab in sprejemanja nedemokratičnih odločitev ali zlorab pri npr. dodeljevanju državnih pomoči ali odločanju o prevzemih, ne bo. Rezultat bo lahko katastrofalen za svobodo medijev in demokratičnost Slovenije.

Težave pa so tudi pri (mnogih) novih ponujenih 'rešitvah'. Tipičen primer je neizmerno razširjanje pooblastil Agencije za komunikacijska omrežja (AKOS). Temu so pooblastila razširili že na Ministrstvu za digitalno preobrazbo, če bi bil sprejet tak Zakon o medijih, pa bi AKOS v tej državi odločal – brez praktično kakršnegakoli nadzora – o čisto vsem na medijskem področju. AKOS že sicer regulira pošto, železnice, telekomunikacije in splet (med drugim), zdaj pa bi na področju celotnega medijskega delovanja prevzel praktično vsa možna pooblastila in moči: od ugotavljanja primernosti vsebin prek različnih kvot do izredno problematičnih pogojev za prevzemanje drugih medijev, preverjanje koncentracije, odvzemanja različnih dovoljenj in seveda kaznovanj. AKOS je formalno gledano neodvisna agencija, a kot kažejo nekateri aktualni primeri npr. na Slovaškem, se Evropska komisija (več) ne oglaša in ne ukrepa, kadar neka vlada brez upravičenega razloga odstavi direktorja takšne agencije.

To bi pomenilo, da bi lahko kakšna bolj avtoritarna vlada ali vlada, ki bi imela nek svoj 'osebni' interes, odstavila direktorja, postavila svojega direktorja in prek tega vzpostavila popolno kontrolo in oblast nad vsemi mediji v državi. Tisti, ki bi bili všeč oblasti, bi dobivali državno pomoč in imeli razne privilegije. Tisti, ki bi bili kritični, bi bili sankcionirani, kaznovani, šikanirani, odvzeli bi jim lahko različna dovoljenja, izstavljali ogromne kazni, ki bi jih potisnile v propad (po zgledu ravnanja hrvaške HDZ v začetku 1990., ko so tako poskušali uničiti Feral Tribune).

Če k temu dodamo, da za cel kup situacij sploh niso vzpostavljena jasna pravila in kriteriji, je jasno, da gre za sanjski zakon za kateregakoli avtoritarnega politik – in Orban in Vučić bi tak zakon gotovo podprla.

In potem pridemo do novih (in hkrati starih) pomanjkljivosti zakona. Ta recimo v ničemer ne omejuje in ne regulira državnega lastništva medijev. Država (v različnih oblikah) ima v Sloveniji v lasti medije, kot so STA, RTVS, a tudi Siol. Za STA in RTVS imamo posebna zakona, ki naj bi ščitila ta medija pred neposrednim državnim vmešavanjem v uredniško avtonomijo. Pri Siolu tega ni in tudi nikoli ni bilo. Primerov vmešavanj in kadrovanj je zato ogromno. A ne gre zgolj za regulacijo obstoječega državnega lastništva medijev – izredno pomembno je regulirati in pravzaprav preprečiti nadaljnje državne ekskurzije v ustanavljanje (novih, dodatnih) medijev.

Poglejte primer Planeta TV. Prek državnega Telekoma Slovenije je politika leta 2011 ustanovila unikaten primer, ko je nastala državna komercialna televizija – ko je nastala tipična komercialna televizija z resničnostnimi šovi in telenovelami ter informativnim programom, a ki je bila v državni lasti in seveda pod državnim političnim nadzorom (in kadrovanjem). Takšno državno lastništvo medijev brez ustreznih varovalk, checks & balances, je leta 2024 nedopustno. In vendar v predlog Zakona o medijih ni državno lastništvo ali državno ustanavljanje novih medijev omenjeno praktično niti z besedo. Zakon torej ne preprečuje vladi oz. državi, da bi se morda čez leto ali čez tri leta arbitrarno spomnila in ustanovila še kakšen podoben državni televizijski (ali drug medijski projekt). Recimo Mars TV ali Saturn TV. Nad katerim bo imela popoln nadzor - in ki bo lahko spet popolnoma neuspešen ter bo zanj Telekom moral pokriti nekaj deset milijonov izgub. To je nedopustno in predstavlja še eno veliko luknjo zakona ter grožnjo za medijsko svobodo v prihodnosti.