Vrhunski ginekolog, porodničar in direktor postojnske porodnišnice Aleksander Merlo, ki zaradi svoje strokovnosti uživa ugled v svetu in doma, bo junija po 45 letih, kot nam je razkril, odložil belo haljo. Kot upokojenec se bo na listi Svobode bo potegoval za poslanski sedež v Bruslju, a bo, kot prizna, še prej moral poravnati račune doma. V politiki sicer ni novinec. Glede na izkušnje z vodenjem ene večjih porodnišnic bi njegovo znanje za rešitev zdravstva lahko unovčili tudi doma, a ga oblast »ne sliši«. Kot prvim nam je javno zaupal ime svoje naslednice, ki »je njegov podmladek«. In kdo je še v igri za dobro plačano službo v Evropi? Za stolček v evropskem parlamentu se potegujeta še dva ginekologa pa celo štirje novinarji.

»Samo trenutek, rojevamo,« je dr. Aleksander Merlo med klicem, ko smo ga prosili za intervju, skrbno bdel nad porodom in pomagal pri rojstvu deklice. Postojnčan je »drugi oče« več kot 15.000 otrokom. Sam ne ve natanko, kolikim je pomagal na svet, a številka je več kot impozantna. Pri svojih 72 je poln energije, podnevi in ponoči v akciji. K njemu prihajajo porodnice s tveganjem, zato ga tudi sredi noči kolegi pokličejo domov, da s svojo izkušenostjo pripomore k srečnemu razpletu. Podnevi je razpet med kirurško dvorano in ambulanto, v kateri skrbi za 5000 pacientk. Po 45 letih dela kot porodničar in ginekolog ohranja žar v očeh in stremi za inovativnimi metodami, ki jih uvaja v zdravljenju neplodnosti, drugačnimi oblikami porodov in lajšanja bolečin. Glas o porodnišnici v Postojni je razširil tudi izven meja Slovenije, zato na hodnikih odmeva vse vrste narečij, jezikov, nanj se tako pri težavah med nosečnostjo in pri odločanju za porode obračajo tudi številne žene diplomatov. Prav med našim obiskom po veliki noči je s polno paro začel delovati center za oploditve z biomedicinsko pomočjo, »drugi teden bomo opravili prve punkcije«, kar je krona njegovega prizadevanja, pove, s čimer je izpolnil tudi svoj cilj v poklicu. »Rekel sem si, ko oddelek za neplodnost spravimo pod streho, bom odšel. In zdaj se moram počasi odpraviti in se držati izrečenega. Srečujem pa že tudi odrasle otroke svojih porodnic in dostikrat mi rečejo, veste, moja mama je rekla, da ste pa vi mene porodili. Zato pravim, daje zadnji čas, da grem v penzijo.« Po upokojitvi bo v bolnišnico hodil samo še na kavo, zaupa.

Ne potrebuje jahte in noče biti minister

Upokojitev bo sovpadla z volitvami in številni znanci, ki jih pozna še iz časa stranke LDS, ko je bil poslanec, so ga nagovorili h kandidaturi na listi Gibanja Svoboda. »Ne rabim ne jahte, finančno nimam problemov, sem dosti skromen, skratka eden iz starih časov. Tudi okolje mi je dosti blizu, kar se tiče svetovljanstva in znanja jezikov. Bil sem po svetu, vem, kako se gibljejo zdravstveni sistemi, kako se giblje politika. Nimam kaj izgubiti. Čeprav si bom kdaj verjetno mislil, kako sem opustil medicino na vrhu kariere, saj se še zmeraj hitro obračam, pride čas, ko se je treba umakniti. Mislim, da tudi mladi to potihoma pričakujejo.« In če kaj, potem je v skoraj polstoletni karieri ustvaril strokovni podmladek, o katerem govori v presežkih. Zato je skrbno pretehtal tudi odločitev o nasledniku, razmišlja celo o dvojnem vodstvu. »Vsaj 30 let se trudim, da bi se postavila piramida. Ne uravnilovka, kot se zdaj teži s Fidesom. Kompetentne ljudi je treba postaviti na odgovorna mesta, ne pa take, ki bi iz povprečja prišli na vrh, pa jih bodo sesuli že naslednji dan.«

Porodnišnica bo, kot nam je prvim razkril, po njem dobila naslednico – Petro Bavčar, dr. med., spec. gin. in por. V rokavu ima še enega asa, mladega specializanta, v katerem je odkril velik potencial. »Mladi me tolerirajo, ker so pri meni zrasli. Včasih malo šefa špilam - mora se vedeti, kdo je glavni v hiši, pove, a je eden redkih direktorjev, ki nima težav z odhodom zdravstvenega oseba. Prej nasprotno, številne, ki trkajo na vrata porodnišnice in se specializirati pod njegovim patronatom, mora odsloviti, ker je »državna malha prazna«. A prizna, da je kot zdravnik stare šole, ki izhaja iz etične filozofije Hipokrata, moral napenjati sile za motivacijo in angažiranje svojih naslednikov. »Razen entuziazma ni nobene stimulacije, ni ekonomskega nagrajevanja, ničesar, kar je problem. Zmotivirati enega, da bo dosti več delal, odgovarjal za nič dodatka oziroma za isto plačo, kot jo imajo vsi ostali zdravniki, to je težko speljati. Pri tem sem bil neuspešen, čeprav to govorim že toliko desetletij.«Politika ni slišala glasu strokovnjaka, čeprav so mu že ponujali ministrsko mesto, pa se je funkciji odrekel zaradi zavezanih rok. Državni zbor ga več ne mika. »Če nimam občutka, da lahko vsaj nekaj premaknem, me ne boste prepričali.« Zdaj prihaja v največjo koalicijsko stranko, ki se ji daje na razpolago tudi strokovno. »Če me boste vprašali za mnenje, vam bom povedal, silil se sigurno ne bom, ker potem je slabo sprejeto in pač vedno dregneš v osir ali interesne skupine. Prej ali slej pa se bodo v tej državi morali vse parlamentarne stranke dogovoriti za interes državljanov in to speljati. Ne bo pa enostavno. Pred kratkim sem bil v Italiji, pa so v enem večjih prodajnih centrov zbirali podpise zaradi čakalnih vrst. S tem problem se spopadajo skoraj povsod po svetu. To, da nas bodo stisnili z uvažanjem tujih zdravnikov, menim, da ni rešitev. Tudi drugod je bazen prazen. To bo zelo težka zgodba.«

Video in montaža: Matej Krže

Zakaj ne podpira stavke in Fidesa? Ker zdravnika ne vidi štiri mesece in pol!

Zdravniške stavke ne podpira. Ko je po tednu dni smučanja v bolnišnici naletel na dva zdravnika, ki sta nosila majici z napisom Dovolj je, je upor hitro zatrl, rekoč. »Bomo pa bolnico zaprli.« Niti ni pristaš Fidesa. »Poglejte, kje je problem. Recimo, da ima vsak zdravnik v naši ustanovi štiri dežurstva, sedem dni ima prostih, se pravi, to je na leto 48 prostih dni, starejši imajo čez 40 dni dopusta, plus izobraževanja. Jaz zdravnika ne vidim štiri mesece in pol! Ali je to interes države, da vrhunskega strokovnjaka ni štiri mesece in pol v službi?! Človek mora pridno delati, biti v službi zadovoljen in adekvatno plačan. Se strinjam, da so dohodki nizki. Pa niti ni toliko problem finančna plat, saj vemo za nemške primerjave (o tem smo pisali tudi v članku Objavljamo plače nemških zdravnikov, op. p.), oni imajo red, disciplino. Mi bi morali človeka čim bolj angažirati. Osebno nimam nič proti zasebništvu, ampak vse, kar ne bo prinašalo profita, se v zasebnem sektorju ne bo delalo! Vse kar bo komplikacij, ne bodo delali, ker bodo imeli strošek, probleme, pa odvetnike - pa bo padel javni sektor. Če bomo osiromašili javni sektor, kam bomo pa potem pošiljali rizične paciente?! Veriga je kompleksna in jo bo treba začeti graditi od spodaj navzgor in najprej ojačati osnovno javno zdravstvo, ki je vezano na družinske zdravnike.«

V Bruslju ne pričakuje čudeža, a ne bo glasovalni stroj

Ker je trmoglav, kot pravi, se ne boji niti evropskega političnega valjarja, niti ne pristaja na avtomatično dvigovanje rok po nareku strankinega enoumja. »Že v mandatu 1996-2004 sem bil do kakšne zadeve zelo kritičen, če se spomnite, kako smo morali pod prisilo sosedov zapirati dutyje. Pristaneš, ko gre za višje interese, ko pa gre za neumnosti in zadeve, ki so proti moji volji, pa me boste težko prepričali, da dvignem roko.« Čeprav je »padel kot čisti padalec v parlament«, mu je osem let politike dalo novo dimenzijo. »Zdravniki živimo v ozkem krogu, znotraj operacijskih dvoran, imamo malo prostega časa. A vem, kako se dela z ljudmi, vem pa tudi, kako se v politiki služi. Evropski parlament bi si predstavljal kot kolektiv svetovljanov, ki bi se ne toliko politično ampak iz človeške plati pomenili. Sem absolutno za miroljubnost, moti me napenjanje mišic. Sam nisem imel nikoli konfliktnih situacij, nisem imel sovražnikov. Bolje si je narediti kakšnega prijatelja več,« pravi idealist po duši, ki v Evropi pogreša konstruktivnost. Ta bo potrebna tudi v novem mandatu, ko obstaja bojazen vplivanja ruske politike. »Konstruktivnosti nam manjka, pa realizma, mirovništva. Prepričan sem, da mora ekipa 9 Slovencev delati kot eden. Interes države je eden, Evrope eden in sveta eden. Ohraniti moramo planet, kolikor ga že nismo zavozili. Nekaj malega se da narediti. Čudeža proti velikim interesnim sistemom, kjer si lahko hitro obglavljen, pa ni pričakovati.«

Evropa mika tudi igralko, pisatelja, tri novinarke

Stranka Svoboda je edina med parlamentarnimi, ki je med svoje kandidate uvrstila znanega in širom Slovenije priljubljenega zdravnika. Sicer pa je njihova lista za zdaj še nepopolna in precej neatraktivna s sedanjo poslanko, novinarko Ireno Jovevo, - obramboslovec Klemen Grošelj je svoje soglasje h kandidaturi prav danes iznenada umaknil - ter poslanko in bivšo novinarko Tamaro Vonta. Ostali stavijo na bolj ali manj prepoznavne politične kadre. Imena onkraj sveta politike so bolj izpostavljena v neparlamentarnih strankah. Tako Resni.ca Zorana Stevanovića stavi kar na dva ginekologa. Stanko Pušenjak, prav tako vrhunski ginekolog, poleg prakse že več kot 20 let na spletnem zdravstvenem forumu odgovarja na vprašanja nosečnic in bodočih mamic. Sabina Senčar, kandidirala je že za predsednico države, pa je postala širše prepoznavna zaradi svojih upiranj nekaterim ukrepom proti covidu-19. Oba sta še v polnem delovnem zagonu. Na kandidatni listi jima družbo delajo še igralka Tanja Ribič, pisatelj Branko Gradišnik in novinarka Polona Frelih. Na Levici iz vrst družbene sfere prihaja kustosinja Zdenka Badovinac. Kot samostojni kandidat pa se bo za poslanski sedež potegoval še nekdanji novinar RTV Uroš Lipušček.