Prvič v zgodovini smo dobili ministrstvo, ki naj bi bilo namenjeno starejšim, njihovi prihodnosti, ureditvi razmer za najranljivejšo skupino v državi. In prvič ga bomo po letu in pol izgubili. Tako grozijo.

Nikoli nisem prav dobro razumela tistih, ki se na dan mrtvih zgrinjajo na pokopališča. Sama grem namreč na pokopališče raje ob vseh ostalih dneh kot na dan, ki so mi ga predpisali. Res pa so pokopališča veliko lepša ob vrvežu prvega novembrskega dne kot med letom, ko je prazno, turobno in jih prevevata tišina in žalost. To leto sem bila na pokopališču večkrat, spomin na mojo mamo je bil tako živ, boleč, da sem šla z družino tudi včeraj.

Pred nami je na poti med cipresami nek starejši gospod potiskal invalidski voziček. Na njem je sedel še starejši gospod. Imel je slušni aparat, koža se mu je luščila, njeni delci so padali na ovratnik jakne, ki je bil posut s suhim epidermisom. Med seboj nista govorila. Ob pogledu na dva starostnika sem razmišljala, komu gre sedeči prižgat svečko? Koga še ima in kdo vse ga je že zapustil. Je še lahko srečen? Ali razmišlja, da je na koncu tega popotovanja? Ali se v devetdesetih preprosto odrečeš tem trpkim mislim in se prepustiš praznovanju slehernega jutra, ki ti je še dano?

Kako pomemben je čas, ko ti ga zares začne zmanjkovati?

Zaključila sem, da je gospod na vozičku lahko srečen, da ima nekoga, ki ga na tako pomemben dan sploh pelje na pokopališče. Zaključila sem, da je srečen, ker ni sam, ker ima nekoga, ki ga je sploh  vprašal, ali bi šel rad prižgat svečko? Nekdo si je zanj vzel čas. Nekdo je vedel, da ga mora dobesedno preložiti z vozička v avto, nekdo je moral pospraviti podnožnike, najti zavoro, zložiti voziček, narediti prostor v prtljažniku avtomobila in nekdo je moral potiskati voziček do Žal. Nekdo si je vzel čas.

In to je nekaj, kar tej družbi zelo primanjkuje. Čas, da prisluhnemo starejšim, ki pogosto nimajo nikogar. Otroci imajo starše, mnogi starejši pa, kot da nimajo otrok. Nekateri so osamljeni zgolj zaradi neporavnanih odnosov, nekateri niso imeli otrok, nekateri pa so sami, ker otrokom ni mar. Ustvarili so si lastne družine in pozabili na generacijo, ki jih je vzgajala. Zgodbe, ki jih pripovedujejo mnogi direktorji domov za starejše občane, so žalostne. Več je zapuščenih starejših kot zapuščenih otrok ali živali. Zato so starejši najranljivejša skupina v tej družbi. Zato je toliko pomembneje odmeriti čas za tiste, ki nas potrebujejo. Zato je potrebno ustvariti pogoje za njihovo starost.

Odnosi do starejših v naši družbi so na najnižji ravni doslej. Po kovidu so nas presunile slike, ki so jih na družabnih omrežjih objavljali svojci. Mnogi domovi za starejše so bili hiralnice. Za vsaj najbolj bolne. Mnogi so izgubili življenjsko energijo, nazadovali, shujšali. Niso jih hranili, niso se družili, niso imeli nikogar. Življenjske funkcije so pač usahnile. Srečni so ta čas preživeli, mnogi so odšli s tega sveta v času miru, vendar zaradi slabe oskrbe. Mnogi pa zato, ker so bili na listah za odstrel. Se spomnite, ko smo v medijih poročali, da teh in onih ne bodo intubirali. Na spiskih so bili zapisani tisti, ki jih bodo v primeru covida-19 reševali in tisti, ki jih ne bodo. To je bila slovenska družba. Naša sredina leta 2020.

Državni načrt je slab

Ta teden smo na našem portalu preiskovalno.si objavili dve srce parajoči zgodbi o ravnanju s starejšimi v enem izmed ljubljanskih domov za starejše občane. Mamo Lenčko so sicer verjetno ponesreči vrgli v krop vrele vode, zaradi česar je posredovala tudi policija, drugi mami so v usta potisnili tujo protezo, nam je pripovedovala njena hči. Obema so zamenjali posteljo z imenom, zaradi česar bi lahko tudi umrli. Hčerka je za naš portal povedala, da so mamo večkrat zjutraj posedli na voziček in potisnili k oknu. Več ur je sedela tam negibna, da ji je popoldansko sonce že začelo svetiti na obraz, oči pa so v krču in samoobrambi živčno mežikale. Slike, ki jih noče videti noben otrok. Ko daš svojca v dom, vendarle upaš, da bodo z njim ravnali lepo, varno, ti pa boš tam vsak dan, če bo potrebno, da zagotoviš toplino, občutek, da ti je mar! V dom daš svojca, ker potrebuje zdravstveno oskrbo. V dom daš svojca, ker potrebuje nadzor. Nikoli nočem slišati nekoga, ki bo drugemu rekel: »Pa ga vzemi domov.« Naša država nam namreč ni zagotovila pogojev, da imaš svojca doma. Pet dni za oskrbo je pesek v oči, če imaš bolnega svojca in hodiš v službo.

A državni načrt je slab. Domovi za starejše občane so nadomestili negovalne bolnišnice, ki jih ni. Domovi so prevzeli funkcije, za katere nimajo denarja, kadra, pogosto niti znanja. Zdravnikov ni. Domovi bi vendarle že po imenu morali biti zapik (bolj) zdravih starejših, ki zgolj potrebujejo nekaj pomoči. Tako pa so jim naprtili naloge, za katere niso niti opremljeni. Zdravnikov ni. Fizioterapevtov ni, oskrbovalk ni. Se čudite medijskim zgodbam?

Janez ni maral v dom

A nekateri zdravi starostniki niti nočejo v dom za starejše občane. Nikoli ne bom pozabila Janeza, ki sem ga snemala pred dvema letoma. O njem sem že pisala, pa vendar. Še danes se večkrat  vprašam, če je še živ. Pogosto pomislim, če bi poklicala Lili na MOL in jo vprašala, če je Janez iz "Štepanjca" še živ.  Pa nočem slišati slabih novic. Janez je bil, ko sem ga snemala, star čez osemdeset.

Odvisen je bil od pomoči drugih. Potomcev ni imel. Dokler je še dosegel pot iz dnevne sobe v kopalnico, ni hotel v dom. Življenje v skupnosti mu je namreč prebujalo grenke spomine. Spomine na taborišče, kjer je delil prostore, spomine na vojsko, spomine na internat. Same skupnosti, v katerih je moral živeti z nekom. V katerih ni mogel dozirati odnosov.

V zavetju doma pa je pogrešal prav to. Človeka. Dotik. Besedo. Občutek, da je nekomu mar. Pri osemdesetih mu je bilo popolnoma jasno, da ima prekleto malo do cilja. Najsrečnejši je bil takrat, ko ga je obiskala oskrbovalka zavoda za oskrbo na domu mestne občine, ki sem jo imenovala Ninika. Dnevi, ko pa je ni bilo, so bili dolgi, noči pa razvlečene. Daljše od dneva. Pripovedoval mi je o svojem dnevu. Prvi jutranji dremež mu je pogosto presekala ptica, ki je zažvrgolela  iz grma pred blokom. Nikoli ni zatajila, je pripovedoval. Dvakrat dnevno so se njune oči srečale. Simbolno srečanje naravnost v sredico očesne krožnice. Neslišno so potovale njune informacije, ki sta jih razumela samo onedva.

»Dobro jutro tudi tebi. Živ sem, živa si.«

Srečanje, ki ga je vsako jutro pričakoval. Neverbalni pogovor med človekom in ptico. Kdo ga lahko zanika?

Dolgih pet minut  je naštel, preden je  odletela. Po jutranjem srečanju se je pogosto, kot pijanec, sprehodil do kopalnice. Opravil je, kar še lahko sam, potem pa se je zleknil nazaj na fotelj. Imel je srečo, da mu je kavo prinesel mlad sosed. Človek, z velikim Č.

Ob srečnih dnevih je gledal na uro in pričakoval Niniko. Prinesla mu je ta medčloveški fluid, ki ga je tako pogrešal. Skuhala mu je in ga skopala. Starca, kot je on, je uredila kot dojenčka. Nataknila mu je nogavice, ki jih sam že dolgo več ni mogel. Z materinsko skrbnostjo ga je zaslišala, če je dovolj pil in jedel. Okregala ga je, ker je pomešal tablete in mu pripovedovala o zgodbah svojih sinov, ki so mu zdramile čustva in povišale srčni utrip. Besede je premleval še dolgo, ko je odšla.

Kdaj bomo odločno zahtevali spremembe?

Zgodba me je močno zaznamovala, verjetno sem zaradi tega mamo v času njene paliativne oskrbe pustila doma in si življenje s pomočjo partnerja organizirala tako, da je bila z nami vse do njenega konca. Misel na dom za starejše občane se mi je že pred leti upirala, čeprav vem, da so pri nas mnogi domovi, direktorji in ljudje, ki lepo ravnajo s starostniki. Taki, kjer je medgeneracijska pomoč več kot le črka na papirju in kjer jim je dostojna obravnava osamljenih duš prioriteta. Tudi take lepe zgodbe pridejo v medije in prav je, da jim damo prostor.

Pa vendar se vedno znova vprašam, kaj je naredila prejšnja ali ta vlada za izboljšanje razmer starostnikov v naši družbi. Razen usklajevanja pokojnin, ki je bolj kot volilni bonbonček, prekleto malo.

Kaj pa smo naredili mi, posamezniki? Je tudi to vprašanje na mestu? Kaj lahko naredimo za starejše, če vemo, da ni oskrbovalk? Kaj lahko naredimo, če vemo, da področje ni urejeno? Če vemo, da ni negovalnih bolnišnic, da je nadzor nad delom samostojnih podjetnic, ki pod pretvezo skrbijo za starejše, kradejo, nek medij pa s tako goljufivko naredi intervju?

Država mora, mora in še enkrat mora vzpostaviti mehanizme, da nemočni, bolni dobijo najboljšo zdravstveno, strokovno pomoč v jeseni svojega življenja. Da tisti, ki leta ležijo priključeni na posteljo, dobijo najboljšo oskrbo s fizioterapijo. Najboljšo protibolečinsko terapijo. Da so v varnem okolju do svojega konca.  Ker tak človek potrebuje institucijo in zdravnika bolj od svojca! Smo kaj premaknili? Nismo.

Če teh pogojev ni, pa od države potrebujemo več od petih prostih, plačanih dni za oskrbo starejših. Sama sem imela srečo, da mi je eden najbolj sočutnih, razumevajočih psihiatrov rekel, da mi bo napisal bolniško, če jo bom potrebovala zaradi skrbi za mamo, ki je bila pred smrtjo obravnavana pri njem zaradi kronične nespečnosti. Tudi osebna zdravnica je ponudila to možnost. Oba sta bila najprej Človeka in potem zdravnika. 

Kaj bomo zahtevali od politike?

Spremembo šolskega sistema. Več zdravnikov, več oskrbovalk, več fizioterapevtov.  Vzgojo empatičnih, sočutnih ljudi za naše starejše moramo prevzeti tudi sami. Največ, kar lahko naredimo, je, da vidijo zgled v nas samih.

Bomo dobili varuha starejših?

Prvič v zgodovini smo dobili ministrstvo, ki naj bi bilo namenjeno starejšim, njihovi prihodnosti, ureditvi razmer za najranljivejšo skupino v državi. In prvič ga bomo po letu in pol izgubili. Tako grozijo.

Spet bo vse ostalo na papirju, starejši pa so v tej družbi za vsak dom le strošek, za vsak proračun le nujno zlo. Kdaj bomo odločno zahtevali spremembe?