Medtem ko je prva skrb odločevalcev politično preživetje, privilegiji in lastna blaginja, pa je resničnost nekaterih Slovencev v 21. stoletju omejena na luksuz, ki se mu reče čista pitna voda. Kar je za ene osnovna dobrina in človekova pravica, je za druge privilegij. Ustavna pravica dostopa do pitne vode ostaja neuresničena. V naši raziskavi smo odkrili ljudi, povečini gre za starejše prebivalce - kar je še posebej alarmantno -, ki v osamljenih zaselkih že desetletja živijo brez vode, brez vodovodnega sistema in odvodnjavanja. Za njih je vsaka kapljica življenjskega pomena in neprecenljiv zaklad. Vprašanje dostopa do vode pa je povezano tudi z zdravjem, higieno in splošno kakovostjo življenja. Ni zgolj infrastrukturni izziv, temveč tudi vprašanje socialne pravičnosti in enakopravnosti ter človekovega dostojanstva.

Pipe v domu Slavka Žuliča so suhe. Že več kot pol stoletja, odkar je lahko prvič sedel za krmilo traktorja, družini dovaža vodo iz izvira, od osamljene domačije sredi gozdne jase oddaljenega slab kilometer. Je edini prebivalec zaselka Vratno v občini Šentjernej, ki nima vodovoda. »Velikokrat mi je bilo sicer žal, da sem ostal. Ampak čutil sem, da je mama pač mama in sem ostal pri njej,« se mu v očeh zaskeli solza. Hudo je brez vode, pripoveduje. Z ženo, ki je že pokojna, sta h kruhu spravila dva otroka. Sta četrta generacija, ki je zrasla v domu brez osnovne življenjske dobrine.

Foto in video: Matej Krže

»Od vekomaj v naši rodbini pijemo vodo iz izvira. Je dosti boljša kot iz vodovoda. Moram pa paziti na vsako kapljico. Tudi po 34 ur traja, da se nateče kubik vode. Ta pa zadostuje komaj za teden dni.« Vodo, s katero opere posodo, potem uporabi za izplakovanje stranišča. Ali z njo zalije rože, ki so jih polne okenske police. Spomin na mamo. »Težava je, ko nastopi suša, ali pozimi, ko izvir zamrzne. Takrat stalim sneg. Če ni vode v pipi, je pa zunaj, kot v starih časih,« pripoveduje vajen vsega hudega.

Za Slavka pa nihče ne ve, kako preživi. A življenje, v celoti odvisno od zemlje in narave, ga je utrdilo in izklesalo. Ne toži, ampak z delom premaguje težke misli.

Vodo si je iz doline nosil v brenti

V kraju ostajajo starejši, priseljevanje mladih družin ovira pomanjkanje vode

Streljaj stran, v zaselku Osrečje, ki spada pod občino Škocjan, že najmanj sedem desetletij stoji domačija Ačimer. Andrejo zmotimo med kuho za veččlansko družino. Trije otroci so zrasli na kapnici, pove. Voda priteka s strehe naravnost v štirno. Pazijo na vsako kapljico. »Ko je bila suša, je bil embargo na vodo. Oprala sem solato in šla s to vodo še zaliti rože. Zdaj še nekako shajamo, problem je, če imamo več kot 10 prašičkov. Zdaj si tudi sin ureja svoje gospodinjstvo v hiši in nam že zvoni alarm.«

»Želiva si, da bi lahko kdaj odprla pipo in pila vodo iz nje. Obljube so bile večkrat. Lani je bilo spet rečeno, da bo vodovod stekel za cesto, pa se je ustavilo. Za ene je, za ene ni,« je gostobesedna Cvetka, po poklicu vzgojiteljica. Pri teh letih morata že prositi pomoči, vsako pomoč pa je treba plačati. »Če imaš majhno pokojnino, ni lahko. Sama sem delala v vrtcu 40 let in imam 750 evrov, mož pa je bil viličarist. Stroški so visoki, položnice tudi. Plačati je treba pa vse.« Imata dve hčerki, ki pa sta razseljeni po Sloveniji in od staršev oddaljeni dobro uro. »Težko je živeti brez osnovne dobrine.«

Pitna voda še marsikje ni samoumevna, čeprav je ustavno določena pravica

Uredba o oskrbi s pitno vodo določa, da mora biti območje poselitve s 50 ali več prebivalci s stalnim prebivališčem in gostoto poselitve večjo od 5 prebivalcev na hektar biti opremljeno z javnim vodovodom. Občine so po zakonu dolžne vsem občanom zagotoviti enakopravno pravico do zdrave pitne vode, a tudi v današnjih časih to ni povsem samoumevno in je voda prej prestiž kot pa osnovna življenjska dobrina. V Sloveniji smo našli še kar nekaj krajev, ki bi jim, glede na poseljenost, vodo morale zagotavljati občine, a se z njo oskrbujejo sami, iz svojih vodnih virov.

Župan Jože Kapler po letih obljub vendarle prinaša vzpodbudne novice za prebivalce zaselkov brez vode na območju Škocjana. Občinama Škocjan in Šmarjeta je končno uspelo pridobiti gradbeno dovoljenje, tako da bo na celotnem območju Vinjega Vrha vodovod urejen do leta 2028. Medtem ko bodo makadamske ceste ostale, saj asfaltacija ni v načrtu.

Naselja brez vode po vsej Sloveniji. Župan Ribnice: Država raje sadi ciprese 

Ljudje brez pitne vode živijo tudi drugje po Sloveniji. V Ribnici, pove župan Samo Pogorelc, je nekaj naselij brez javnega vodovoda in kanalizacije. Prebivalci uporabljajo kapnico, vodo iz štirn, imajo hišne vodohrame. Vsaka hiša je upravičena do brezplačnega prevoza, medtem ko vodo plačujejo po kubikih.

»Gre pa za razpršena naselja z nekaj hišami, do katerih je potrebno vzpostaviti nekaj kilometrov cevi. In tukaj se poraja vprašanje, ali je ta dobava upravičena. Pa ne zaradi ekonomike, ampak predvsem zaradi zdravstvenih vidikov, razvoja legionele in drugih bakterij, ki nastajajo v slabše pretočni vodi.«

Župana izzovemo, ali se je za ljudje, ki živijo brez osnovne dobrine, kdaj zavzel varuh človekovih pravic, pa se ga v zadnjem času ne spomni. Je pa v preteklosti bil dejaven na območju Velikih Poljan, ko se je občanka sama trudila, da bi pridobila pitno vodo. Trenutno ima Občina pripravljenih za 13,5 mil. evrov projektov s področja vodooskrbe ter čiščenja in odvajanja odpadnih voda, vendar pa župana žalosti, ker bodo lahko koristili samo dva milijona evrov. Zakaj? »Zaradi preširokih meril, ki jih država razpisuje. In to je tisto, kar zamerim državi, da ne poskrbimo za prioritete, kot je pitna voda in kanalizacija, za katere smo se v končni fazi zavezali tudi pred Evropo. Raje sadimo ciprese, medtem ko marsikatera vas po Sloveniji nima čiste, zdrave pitne vode,« prst v državo uperi župan.

Je pa Občina Ribnica, proti kateri se je obrnila državna politika, češ, da v romskih naseljih pušča ljudi brez vode, medtem Romom nabavila novo cisterno, pa so jo, razkrije župan, – prodali.

Trije zaselki brez vode so tudi v Kočevju. Kočevje je največja občina v Sloveniji s površino 563,7 km2, številni živijo v osamljenih naseljih, ki so več deset kilometrov odmaknjeni od infrastrukture. Vzpostavitev vodovodnega sistema za nekaj posameznikov pa bi bila ne samo finančno nevzdržna ampak tudi zdravstveno tvegana. »Za te ljudi poskrbimo in jim vodo dovažamo,« pove župan Gregor Košir.

Naprej. V Metliki so brez vode v naseljih Grabrovec in Radoši pri Radovici. Gre za razpršeno gradnjo, zato jim vodo v času pomanjkanja dovažajo. Občina v celoti subvencionira prevoz, pogoj za upravičenost do subvencije pa je stalno prebivališče na tem naslovu. Vodo plačajo prebivalci sami. Štiričlanska družina je upravičena do 12 kubikov vode, dobijo pa je dve polni cisterni (ena ima kapaciteto 10 kubikov), dejansko več, kot na papirju.

V Ivančni Gorici je prav tako nekaj predelov, kjer se prebivalci oskrbujejo s kapnico. Povečini so to zidanice, ki niti niso v načrtu za priklop na vodovod. Letos niso imeli dovozov, ima pa občina namenjena sredstva za subvencioniranje. So pa sicer poleti odprli vodovodni sistem Ilova gora, ki z vodo oskrbuje naselje Ravni dol.

V Trebnjem dovažajo vodo prebivalcem naselja Lisec. Prevoz je v celoti subvencioniran, vodo plačajo prebivalci sami.

V Grosupljem se nekateri prebivalci sami oskrbujejo s pitno vodo (ali prek zasebnega vodovoda ali kapnice), in sicer gre za posamezne hiše oz. počitniške objekte, razpršene po celotni občini. »V letošnjem letu prevozov pitne vode za objekte, ki se oskrbujejo iz lastnih virov, ni bilo potrebno zagotavljati. V primeru suše sicer stalnim prebivalcem sofinanciramo stroške prevoza pitne vode.«

V Brežicah imajo zaradi tipa razpršene poselitve po podeželju redka posamezna gospodinjstva še vedno lasten vodni vir. V preteklosti je bilo potrebno zagotoviti vodo s cisternami posameznim gospodinjstvom v sušnih mesecih, kadar je vodni vir presahnil.

V Krškem se večina prebivalcev oskrbuje preko javnega vodovoda (približno 92 %), ostali pa se oskrbujejo s tako imenovanimi zasebnimi vodovodi (8 % - vaški vodovodni odbori). Občina v primeru pomanjkanja vode v zasebnih vodovodih sofinancira dostavo vode.

Ogrožene temeljne človekove pravice

Kot smo ugotovili pri naši raziskavi, gre večinoma za starejše prebivalstvo, ki ostaja samo na odmaknjenih območjih, ki jih je po Sloveniji še več. Starejši so že tako v slabšem družbenem položaju in zaradi starosti družbeno diskriminirani. Pravica do pitne vode je bistvenega pomena pri zagotavljanju najbolj temeljnih človekovih pravic. Pomanjkanje pitne vode pa še povečuje občutek odvisnosti od drugih in ima lahko tudi druge posledice: socialne, ekonomske (Po podatkih GZS je v Sloveniji voda iz pipe od 500- do 1000-krat cenejša od ustekleničene vode, vprašanje je, ali si lahko upokojenci z nizkimi pokojninami privoščijo večji nakup vode v plastenkah?) in zdravstvene posledice:

- Starejši so pogosto bolj dovzetni za okužbe in kronične bolezni. Pomanjkanje dostopa do čiste pitne vode povečuje tveganje za bolezni, kot so driska, okužbe sečil, kožne.
- Starejši zaradi večje fizične okorelosti težje poskrbijo za osnovno osebno higieno, še posebej tisti, ki so gibalno ovirani. Brez vode starejši ne morejo vzdrževati ustrezne higiene, kar zmanjšuje njihovo dostojanstvo in s tem krši pravico do dostojnega življenjskega standarda.
- Domača vodovodna infrastruktura (vodnjaki, štirne, sodi ipd.) je največkrat zastarela in kakovostno neustrezna, ob neustreznem vzdrževanju so ti viri lahko onesnaženi, kar dodatno ogroža njihovo zdravje. Po podatkih Zdravstvenega inšpektorata voda iz lastnih vodnih virov pogosto ni ustrezne kakovosti. Ker ti vodni viri običajno nimajo upravljavca.
- Dostop do vode je bistvenega pomena tudi za pripravo hrane, sanitarije in s tem splošno kakovost življenja.

Dostop do čiste pitne vode bi moral biti osnovna človekova pravica. To nenazadnje zapoveduje tudi temeljni nacionalni pravni akt - slovenska Ustava (34. in 70.a člen). Slovenija je ena redkih držav (Slovaška, Južna Afrika, Urugvaj, Indija), ki ima pravico dostopa do pitne vode zagotovljeno z Ustavo. Pravica dostopa do pitne vode izhaja tudi iz mednarodnega pravnega reda (resolucija Generalne skupščine Združenih narodov A/64/292), v okviru katere mora biti vsakomur, ne glede na pravni status zemljišča, na katerem živi, zagotovljen primeren dostop do pitne vode.

Vsi ljudje imajo pravico do enakega dostopa do osnovnih virov, vključno z vodo. Prebivalci izpostavljenih podeželskih območjih so zato v neenakopravnem položaju in diskriminirani napram prebivalcem urbanih območjih, kjer imajo družbene skupine boljše možnosti razvoja in kakovosti življenja.

Žal tudi vpis pravice v ustavo ne prinaša želenih učinkov pri širjenju zavesti o pomenu pitne vode. Varuh človekovih pravic je že pred leti pozval državnike k sprejetju predpisov, ki bodo omogočili uresničevanje pravice do pitne vode, zapisane v Ustavi. Rok za to se je iztekel že maja 2018.

Varuh človekovih pravic je brez neposrednih pristojnosti

Varuh človekovih pravic se je leta 2012 zavzel, da se v pravni sistem Republike Slovenije pravica do pitne vode vključi kot temeljna človekova pravica. Četudi ni nujno, da je dostop do vode kot človekove pravice zastonj, mora pa biti zagotovljen takšen dostop do vode, da s tem ni prizadeto ali ogroženo dostojanstvo posameznika. Skladno z Zakonom o vodah lahko vodo ob enakih pogojih skladno z njenim namenom uporablja vsak. 

V odzivnem poročilu vlade na priporočilo varuha človekovih pravic iz leta 2021 je bilo v tej zvezi navedeno, da je Ministrstvo za okolje in prostor pripravilo predlog Zakona o gospodarskih javnih službah varstva okolja, ki sledi določbam 70.a člena URS (sprejet je bil in začel veljati pa je Zakon o varstvu okolja). Ministrstvo je napovedalo, da bo po njegovem sprejemu v roku, ki ga določa zakon, pripravilo podzakonske akte (uredbe in pravilnike), s katerimi bo podrobneje uredilo področje gospodarskih javnih služb varstva okolja, tudi področje oskrbe s pitno vodo. V uradu varuha pravijo, da država te problematike ne rešuje zadovoljivo.

»Zgolj ustanavljanje delovnih skupin ni dovolj, da se bodo stvari na tem področju uredile,« sporočajo iz urada VČP, kjer jih o problematiki pogosto seznanjajo tako župani kot občani tistih občin, kjer je problematično zagotavljanje pravice do pitne vode. Vendar pa »varuh neposrednih pristojnosti za neposredno izboljšanje dostopa prebivalstva do pitne vode razen stalnega opozarjanja pristojnih organov nima.«

Tudi marsikje v Evropi je voda prej luksuz kot osnovna življenjska dobrina. V Evropski uniji ima večina prebivalcev v urbanih območjih dostop do vode preko javnih vodovodnih omrežij, vendar obstajajo izjeme v podeželskih in odročnih območjih. Predvsem v revnejših in bolj ruralnih predelih Romunije (na javno vodno omrežje priključenih samo 74 % gospodinjstev, kar je najmanj v EU), Bolgarije, Madžarske, Slovaške in na oddaljenih grških otokih gospodinjstva nimajo dostopa do javnega vodovoda ali pa so vodni viri zastareli ali onesnaženi. Ljudje na teh območjih pogosto uporabljajo lastne vodnjake.

Slovenija pa je ena redkih držav, kjer iz pip še priteče čista in praviloma neoporečna voda. Drugod po Evropi pa so zaradi onesnaženosti prisiljeni kupovati ustekleničeno vodo.