Človek. Kaj človek pomeni politiku na polovici mandata? Nič! Človek je za politika, polnega napuha, pomemben le, ko zanj lahko voli. Takrat ga izkoristi. Napolni medije z obljubami, debelimi lažmi in se prikaže, kot družinski človek.

Piše: Nataša Markovič

Politik pred volitvami pokaže ženo, mamo, psa, vrt. Nadene si obraz sotrpina, pokaže človečnost in čuječnost in stopa po vaseh ter se rokuje. Skloni se k otroku, poboža psa, prisluhne o trpljenju. Pove, da bo uredil. Lažno se pretvarja, da razume.

Če pa si dr. Robert Golob, ti pripada prestiž. Tako je v maniri tistih, ki imajo pod palcem malo več, odšel na ladjo. Ker je preračunljivo verjel, da bo nagovoril mlajše volilno telo, ki ga bosta z njegovo digitalno strateginjo prepričala, da sta dostopna in kul. In volitve bodo praktično dobljene.

Kje je premislek o tem, da poskušaš aktivirati ljudi tako, da pokažeš, da nisi preračunljiv. Greš v dom za starejše občane in obiščeš tiste, ki ti praviloma ne morejo pomagati z volilnim lističem. Bi glas o tem prišel naokoli? Koliko ljudi bi dosegel? Koliko družin? Res mislijo, da je potrebno delati vse na prvo žogo?

Zato so v stranki Svoboda v nedeljo na volitvah izgubili. Volivci so jim izstavili račun za domišljavost, preračunljivost. Prišel je račun za lahkomiselnost, ker je vse umetno, ker sovpada z volitvami, ker predsednik vlade skače iz vsake naslovnice, ker pride v vsako oddajo, ker o njem ni kritičnega besedila in ker od večine novinarjev ne slišimo relevantnih kritičnih vprašanj. Račun pride, ker je vsega v povezavi z njim preveč. Račun pride zaradi predoziranja.

In na volitvah so Slovenci odreagirali. Svoboda je izgubila na celi črti, znotraj nje je pač zmagala LMŠ. Zmagala sta najbolj preprosta člana, Irena Joveva, ki je govorila o lastni travmi, in zmagal je nekdanji komedijant. Preprostost je ljudem bližja od potovalnega prestiža, puhlic iz domačega kavča o tem, kdo bo koga pustil zaradi košarkarske tekme ali marketinško nedomišljenih praznih fotografij v identični bež opravi. Če smo mediji kritizirali Pahorja v svoji instagram pojavnosti, pa je bil ves čas vsaj konsistenten, pomagal je ljudem in ni bil zapravljiv. Na to so Slovenci zelo občutljivi. Vse, kar vidimo pri dr. Robertu Golobu, pa je dogovorjeno, v ozadju so agende, vse je zlagano. Občutili smo tisto hladno preračunljivost, ko človeka odžagajo, ko jim več ne koristi. Saj vemo, koga vse je Golob odžagal. Nazadnje so odžagali še Merla in Grošlja, ki bi mu verjetno lahko prinesla tretji mandat.

Ob kritiki Goloba pa vedno naletimo na argument Golobovih volivcev, ki vprašajo, ali torej hočeš Janšo? Življenje ni črno-belo, v njem je pač veliko bogatejših barvnih odtenkov in nians. Želimo si poštenega politika, ki bo držal besedo. Nekoga, ki bo pri prižgani kameri s sočutjem in zavezo rekel, da bo pomagal po največjih poplavah, ki so prizadele Slovence, in se bo tega držal. Ljudje v Sloveniji namreč nimajo več svojih spominov, albumov, slik. Nimajo hiše, otroci ne sobe, igrač. Ljudem je voda odnesla vse. Tudi upanje. Predsednik vlade pa v posmeh vsem iz nekih prestižnih miljejev ustvarja spomine. Ladij, avionov, tekem. Ko je doma zmešnjava na vsakem koraku. Pri vseh obljubah iz koalicijske pogodbe. A predsednik vlade je čutil potrebo po tem, da podeli svoj infantilni odziv, v katerem nas skoraj prosi, da razumemo, »da si je želel tekmo v Dallasu obiskati že od nekdaj«. Če vprašate kateregakoli Slovenca, ki verjetno v času svojega življenja Amerike sploh ne bo videl, ali si želi na Dončićevo tekmo, bo odgovoril pritrdilno. Kaj je torej s svojo potjo na eno najpomembnejših tekem za Dončićevo ekipo želel sporočiti predsednik vlade? Da je privilegiran, ima dostop do Dončićeve družine, dostop do ljudi, ki jih drugi nimajo. Kaj želi? Da mu zavidajo prestiž, da dojamejo, da sta z izbranko posebna kasta, kamor drugi ne spadajo? Kaj bi bilo narobe s tišino? Kdaj je ta izgubila pomen!

Ali dr. Robert Golob ne more na ta isti oddih brez instagrama in družabnih omrežij? Kdaj bo dojel, da ljudje v Sloveniji ne živijo njegovega življenja. Čutijo prepad med njim, ker živijo iz rok v usta. To so tudi zaposleni na upravnih enotah, z minimalnimi dohodki, ki ga prosijo za dostojne plače. Vlada pa jih vse po vrsti predstavlja kot prisesane pijavke na državni jasli, ki hočejo več. Težko živijo tudi drugi poklici, samostojni podjetniki z visokimi prispevki skoraj 600 evrov, pa kulturniki, pa plačna skupina J. Tudi sodniki čakajo na izpolnitev ustavno pridobljenih pravic. Težko živijo Kočevci, ki se zaklepajo v domove zaradi nasilnih Romov, ki jih država izdatno financira. Tudi zdravniki in sestre, ki kljub stavki delajo, ignorira. A stavka ni ovira za Goloba. On ima svojo primorsko navezo v UKC. On je operiran istega popoldneva, ker je pač nujno. Ker za tistega tam na onkologiji, ki čaka na delujoč aparat za krvnega raka, pa ni? Golob pa ob urgentnem posredovanju v UKC potreplja medicinske sestre in se jim zahvali za požrtvovalnost. Nekaj minut kasneje pa, če karikiramo, že leti s falconom v Dallas. Nobene, niti navidezne skromnosti ni v tem človeku, ki, mimogrede, po liniji najmanjšega odpora prepiše lastništvo podjetja na hčer. Ali pa zaposli pol podjetja Gen-I v državne firme in po zdravstvenih domovih. Človek, ki nam je razlagal o Galuppovih testih, mimo njih skrbi za pripadne. Človek, ki reče, pomagaj mi pri programu, pa bomo poskrbeli, da bo žena veleposlanica. Ali pa … »V tej vladi ne bo agencij, ki se ukvarjajo z lobiranjem«, čez tri mesece pa njegova ministrica Stojmenova Duh najame to isto agencijo. Ali pa reče »odstopi, pa ti bom zrihtal službo.« In uredi službo na železnicah.

To je žal naša realnost. »Pa vsaj ni Janez Janša,« vpijejo Golobovi. Res ni. Je manj verbalno agresiven, vendar pa ima tako kot Janša pod vplivom nekatere medije pa nevladne organizacije in druge javne osebe, ki so po obvodih plačane za vladni piar. Hkrati pa kup operativno vprašljivih ministrov, od Stojmenove, Maljevca, do popolnoma odsotnega ministra Franca Propsa, ki po pripovedovanju sindikatov ne vzpostavi nobenega komunikacijskega kanala z njimi. »Je nem,« pravijo sindikati. Da bolj tava po tematikah. Je pa, kot pravijo, priročen, ker dela po navodilih. Saj veste. Šefi imajo radi ubogljive, ne preveč pametne ljudi, ki znajo dati odpovedi namesto njih, da si sami ne mažejo rok. Tako dobijo občutek neke pomembnosti. Ker največkrat trpijo za vsebinsko praznostjo. In tako nemi minister Props, ko je potrebno odpustiti motečo šefico na upravni enoti, to stori brez besed. In s takimi se je oborožil Golob, ki je bolj kot katerikoli njegov predhodnik pri državljanih poglobil občutek drugorazrednosti.

Slovenke ne živijo življenja njegove izbranke. Delajo, plačujejo položnice in ne živijo zlaganega prestiža na tuj račun. Slovenci brezdelja ne marajo. In Slovenec ne živi napuha. Drži besedo. Ko reče, da bo pomagal sosedu, prinese protipoplavne vreče, prinese hrano, prinese zidake. Pokliče še tri, da pridejo. Slovenec je sokrajan. Je sočlovek, ki da kri, ki zbira zamaške, podpre Deželaka, pošlje sms. Slovenec ne pada na puhlice.

In tako bo ostalo.

Preobrata dr. Robert Golob ne bo doživel. Četudi njegovi prijatelji kupijo vse štiri agencije, ki merijo javno mnenje, in jim ti na roke rišejo stolpce priljubljenosti. Ne bo uspel čez dve leti.

Razlogi pa so preprosti. Prelomljene obljube. Avgusta lani je Slovencem obljubil pomoč po poplavah. Gledali smo, kako je njegova izbranka izkoriščala stisko ljudi za samopromocijo in to objavljala na spletu. Velike stvari se delajo v tišini. Mi pa smo poslušali floskule in bla, bla skrbi za živali.

Slovenci še danes nimajo domov. Kolikokrat je bil naš parček tam po uničujočih poplavah? V Tarči so dr. Roberta Goloba povabili na mesto velikih poplav, na soočenje z ljudmi. Ni ga bilo. Pride, ko ima zagotovljene svoje kamere, vnaprejšnja prijazna vprašanja, ko ni prostora za kritiko. To je predsednik vlade.

Ljudem ni dal občutka vrednosti. Ni ga dal stavkajočim sodnikom, ni ga dal zdravnikom, ni ga dal tistim na upravnih enotah. Ves čas pa ustvarja svoj videz vrednosti, drugim pa odvzema pravice. Umetno ustvarja strah, da če ne bo izbran on, se bo vrnil Janša. Pri tem mu izdatno pomagajo mediji, pa nevladniki in nekateri posamezniki. A vpliv in denar ne moreta kupiti volitev, ko si enkrat pokazal svoj obraz.

Ne pomaga ti naročen članek, v katerem sporočaš,da se »topi razlika med SDS in Svobodo« in da bo Svoboda dobila tri mandate. »Obstajajo zelo različne špekulacije, zakaj je prišlo zadnji dan pred volitvami do objave tega tretjega mandata za Svobodo. To je bilo zelo nenavadno in zelo čudno. Ta zadeva ni, kar se mene tiče, povsem čista,« je povedal raziskovalec odnosov z javnostmi, profesor Dejan Verčič. Prvič v Sloveniji se javno govori o naročenih raziskavah. In prav je tako. Gre za zastrašujoč poseg v demokratične temelje, gre za kršenje načel, pravil, o katerih nihče ne govori. Svoboda si pač zamišlja, da bo s pomočjo vplivnih Slovencev lahko uredila vse. Vsak medij, vsakega novinarja, tudi namišljeno raziskavo, ki ne odraža realnega stanja. Svoboda meni, da lahko izbriše z liste kandidatov neposlušnega posameznika, izključi poslanko iz stranke. Veliko izključujočega je v tej Golobovi politiki in prav to nas je zmotilo pri prejšnji vladi.

Zato je volilno telo odreagiralo tudi tokrat.

Napuh, izključevanje in glavoseštvo se vrnejo kot bumerang. In to je bilo sporočilo volivcev dr. Robertu Golobu.

Slovenci spet iščejo nov, tretji obraz. Tokrat so ga našli v zmernem, artikuliranem kočevskem županu Vladimirju Prebiliču, ki se je zavihtel na tretje mesto. Kakšna je njegova prihodnost, ne bomo razglabljali, a dejstvo je, da je šel glas ljudi stran od Svobode, ker si Slovenec želi poštenega politika. Takega, ki bo uredil čakalne vrste, poskrbel za zdravo hrano, takega, ki bo uredil pravičnost na sodišču, da nekdo iz vrha politike ne bo dobil milijonskega odpustka. Slovenec si želi fairplaya. To je za nas vrednota.