»Dne, 6. avgusta 2024, je Višje sodišče v Ljubljani izdalo sklep o zavrnitvi pritožbe družbe Altius, s čimer je sklep o potrditvi prisilne poravnave nad družbo postal pravnomočen. Na tej podlagi je SDH postal 100-odstotni lastnik družbe Meja Šentjur, d. o. o. Skladno z določili ZFPPIPP mora družba Meja Šentjur izvesti vse potrebne aktivnosti, šele takrat bo SDH lahko izvajal svoja lastniška upravičenja,« so nam sporočili s SDH.

Zakaj pa je Meja Šentjur za državo tako pomembna, čeprav je o njej v javnosti bolj malo znanega?

Gre za podjetje s Kozjanskega, ki zaposluje okoli 70 ljudi, od njega pa jih je posredno odvisnih še nekaj. Primarno se ukvarja s prirejo jajc in pridelavo jabolk ter žitaric, pod znamko slovensko poreklo, in je eden največjih prodajalcev v tej panogi. Na trgu je pod blagovno znamko Meja Šentjur prisotno od leta 1989. Na leto ustvari med 10 in 11 milijoni evrov prihodkov. Z državo in njenimi podjetji/zavodi so v zadnjih 20 letih zaslužili 7,6 milijona evrov. 

Se, kot je ena od hipotez, pred našimi očmi odvija še en državni rop?!

Usodo podjetja in 70 zaposlenih bo po razlastninjenju podjetnika Božidarja Vukašinoviča krojila vladajoča politika in stranka Gibanje Svoboda s svojim direktorjem na čelu Slovenskega državnega holdinga (SDH) - od leta 2022 je to Žiga Debeljak, ki je na SDH presedlal iz slabe banke, na kateri je zaradi poslovnega propada Darka Zupanca pristala Meja Šentjur.

Dejstvo je, da je Žiga Debeljak eden najpomembnejših in najmočnejših ljudi v državi, pod njim je skoncentrirano vse državno premoženje, preko nadzornih svetov lahko odstavlja in nastavlja direktorje državnih podjetij, odloča o uspešnosti podjetij in podjetja namenja za prodajo. Gre za gospodarstvenika iz nekdaj vplivnega kroga t. i. yesovcev, ki so iz vodstvenih struktur podjetij želeli pometati old boyse in sami prevzeti nadzor nad njimi. Še eno dejstvo, ki ni zanemarljivo, je, da je Debeljak nesporno Golobov direktor, saj se je za stranko Gibanje Svoboda celo pogajal o koalicijski pogodbi, bil je tudi v igri za finančnega ministra. Z njegovo inavguracijo na čelo SDH se je okrepila tudi moč Gibanja Svoboda nad državnim premoženjem, saj tako preko Debeljaka drži roko nad 11 milijardami, ki so skoncentrirane v mreži državnih podjetij. Ob tem ni nepomembno, da so pod upravljanje SDH v zadnjem času prešli tudi 2TDK pa Slovenski gozdovi, DRI in Kobilarna lipica. V njegove roke je zdaj prešla tudi Meja Šentjur, ki ima med gospodarskimi velikani, kot sta 2TDK in Slovenski gozdovi, nedvomno minorno vlogo, očitno pa dovolj veliko, da je politika do lastništva podjetja nepopustljiva.

Žiga Debeljak mesečno prejema 13.230 evrov bruto, v lanskem letu je na čelu SDH zaslužil 153.600 € bruto, s sejninami v nadzornih svetih Telekoma in Gen energije pa še več kot 70.000 € bruto. Na funkcijah v paradržavnih podjetjih torej skoraj 240 tisoč evrov bruto v lanskem letu. 

Državnim direktorjem je streženo z zlato žlico in igrajo monopoli z denarjem davkoplačevalcev. S tem pa se igrajo tudi z usodo brezimnih posameznikov v podobi zaposlenih, ki v Meji Šentjur prejemajo 10-krat nižjo plačo od šefov SDH.

SDH je v sodnem boju za lastništvo v Meji Šentjur najel ugledne odvetnike iz pisarne Jadek & Pensa – na preiskovalno.si smo že poročali, da sodelujejo v vseh najpomembnejših gospodarskih procesih od osamosvojitve dalje -, ki jim je v zadnjih 15 mesecih po podatkih iz Erarja nakazal slabih 400.000 €.

»SDH bo pripravil ustrezen načrt upravljavskih aktivnosti, ki bodo prednostno usmerjene v stabilizacijo, prestrukturiranje in nadaljnji razvoj poslovne dejavnosti družbe,« so nam na vprašanje, kakšni so njihovi načrti z enim največjih še slovenskih živilskih podjetij, Mejo Šentjur, po prevzemu odgovorili na SDH.

Mejo najprej zakockal nekoč eden najbogatejših Slovencev, nato je z njo manipulirala država

Meja Šentjur je bila nekaj let v lasti pidovskega tajkuna, nekoč enega najbogatejših Slovencev, Darka Zupanca, in je bila sestavni del njegovega nepremičninsko-poslovnega imperija, ki se je na koncu sesedel sam vase. Tako je tudi Meja Šentjur leta 2014 pristala v stečaju.

Po več zapletih je stečajni upravitelj Radovan Triplat šele leta 2020 prodal podjetje družbi Altius, ki je 96,8 % delnic odkupila za 600 tisoč evrov. S prodajo delnic je soglašal tudi DUTB, v javnosti bolj poznan kot slaba banka, ki je bil eden od večjih upnikov Zupančevih nasedlih naložb. Slaba banka je kot največji upnik na direktorsko mesto imenovala Mitjo Križaja, večinski lastnik Altius pa Božidarja Vukašinoviča, sicer direktorja Altiusa – družbe, ki se ukvarja z marketingom in grafičnim oblikovanjem ter storitvami.

Vpliv in moč politike v podjetju se je ves ta čas kazala z nastavljanjem direktorjev s političnim pedigrejem. Tako je bil prvi direktor, ki ga je v Mejo Šentjur postavila država, Mitja Križaj, nekdanji izvršni direktor slabe banke, politično pa je blizu stranki SD, ki je po takratnem poročanju medijev Vukašinoviču in ostalim zaposlenim po nakupu preprečil vstop v podjetje, tako da je zamenjal vse ključavnice in namestil nov alarmni sistem. Čeprav mu je celo sodišče prepovedalo opravljanje vseh poslovodnih nalog v podjetju in ukazalo novemu lastniku izročiti ključe podjetja!

Križaj je stari znanec iz afere Litijska, v kateri smo razkrili, da njegove poteze segajo v sam začetek zgodbe o nakupu sodne stavbe. Kot smo poročali na našem portalu, je bil v navzkrižju interesov in globoko vpleten v njeno prepoceni prodajo, pa za to ni odgovarjal; bil je tudi, na kar smo opozorili na našem portalu, glavni prišepetovalec ministrici Andreji Katič, da stavba ni primerna za sodišče. Ena od špekulacij je celo predvidevala, da bi v stavbi na Litijski 51 uredili študentska stanovanja. Zanimivo pri tem je, da je Mitja Križaj danes na čelu paradržavne družbe D. S. U., za upravljanje državnih nepremičnin.

Koalicija pa je pred mesecem dni sprejela odlok o strategiji upravljanja kapitalskih naložb države, ki predvideva prav prenos državnih nepremičnin iz SDH na D. S. U. Prenesene nepremičnine oz. sredstva od njihovih prodaj pa naj bi uporabila za gradnjo dostopnih javnih najemnih stanovanj. Projekta javnih stanovanj se je pod Žigo Debeljakom lani lotil tudi SDH, kot enega vodilnih pri tem poslu pa se je omenjalo prav Mitjo Križaja, ki je po odhodu iz slabe banke in Meje Šentjur pogodbeno sodeloval s SDH. Za svetovanje je SDH, kot kažejo podatki iz Erarja, na Križajevo podjetje Fundament za svetovanje in investicije nakazal 7.233,99 €.

Ni zanemarljivo, da ima Meja Šentjur tudi nekaj večjih nepremičnin, ima dve farmi za prirejo jajc na lokacijah Gorica pri Slivnici in Planina pri Sevnici. V njeni lasti je tudi 66 ha površin za nasade (za primerjavo: površina je primerljiva z velikostjo 20 stadionov v Stožicah).

Križaj se je iz Meje Šentjur poslovil v času Janševe vlade, ko so v podjetje nastavili direktorico s pomanjkljivimi vodstvenimi izkušnjami, a politično ustrezno kandidatko. Z nastopom Roberta Goloba pa je Mejo kratek čas vodil Miha Rozman iz Farm Ihan, zdaj pa je tam direktorica Sandra Jordan, ki je tja prišla iz slabe banke.

Pogoste in politično motivirane menjave na čelu vodstva negativno vplivajo na klimo med zaposlenimi, organizacijo dela in razvoj podjetja. Zaposleni v podjetju, ki so bili štiri leta talci lastniških apetitov in obračunov med lastnikom in upnikom podjetja, ki so se končali z zmago države, se zdaj bojijo za obstoj svojih služb in preživetje svojih družin.

Vukašinovič pripravljen poplačati del dolga, država je zahtevala poplačilo celote

Slaba banka, ki je decembra 2022 pravno prenehala obstajati in je bila pripojena k Slovenskemu državnemu holdingu, je Božidarju Vukašinoviču, kot nam je dejal, z nastavljanjem svojih direktorjev ves čas onemogoča uveljavljati lastništvo in ga s tem omejevala pri poslovanju. Bitka za kapitalsko prevlado je po njegovem negativno vplivala na poslovanje podjetja.

Že dan po dražbi Meje Šentjur je slaba banka kljub prejeti kupnini vložila pritožbo in nato tudi vlogo za uvedbo prisilne poravnave. Uvedbo prisilne poravnave so pri slabi banki upravičevali z obstojem solidarnih poroštev, ki naj bi jih bilo za približno osem milijonov evrov. Gre za poplačilo obveznosti propadlih podjetij Darka Zupanca, del njegove hobotnice pa je bila tudi Meja Šentjur. Teh dolgov pa Vukašinovič ne priznava, saj da slaba banka na njegovo zahtevo ni želela odpreti kreditnih map, ki naj bi po njegovih besedah izkazale, ali dolg Meje Šentjur dejansko obstaja. Vukašinovič trdi, da slaba banka ni imela podlage za sprožitev prisilne poravnave podjetja, češ da to posluje dobro in da so dolgovi fiktivni.Slaba banka oziroma DUTB pa je prisilno poravnavo lahko sprožil, ker Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) omogoča, da če je vsota vseh dolžnikovih obveznosti iz računovodskih izkazov enaka ali večja od likvidacijske vrednosti, sam upnik imenuje novo vodstvo in nadzorni svet ter tako prevzame vodenje poslov. To se je v primeru Meje Šentjur zgodilo, DUTB je pritrdilo tudi sodišče. Vukašinovič trdi, da je bila družba na dan uvedbe postopka prisilne poravnave v celoti solventna in da prizna samo 2,5 milijona evrov dolga podjetja, ki ga je pripravljen poplačati.

Vukašinović se je zaradi oškodovanja družbe Meja Šentjur in njenega lastnika Altius obrnil tudi na policijo in Specializirano državno tožilstvo. Kot pravi, družba ni upravičena do subvencij in da se ne more prijavljati na javne razpise. Med letoma 2020 in 2022 so sicer od kmetijskega ministrstva (Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja) prejeli pol milijona evrov kmetijskih subvencij.

Ali politika spet hazardira z zaposlenimi, ko si prisvaja vodilno kmetijsko podjetje v Sloveniji?

Primer prisilne poravnave je na celjskem sodišču vodila sodnica Barbka Zupan Cimperman, za katero Vukašinovič pravi, da »zavlačuje postopke in ne upošteva sklepov ustavnega sodišča«.

Vukašinovič se namreč sprašuje, ali so bili v primeru, če so bile terjatve ustrezno dokumentirane, kot lastnik tudi »evidentno zavedeni? Meja Šentjur pa posledično ni pravilno vodila poslovnih knjig in izkazovala poštenih finančno računovodskih podatkov.«

Na to vprašanje nam je odgovorila Petra Giacomelli, predsednica sodišča, in sicer, da so upniki imeli »vse možnosti uporabe rednih pravnih sredstev.« In še, da so prodaje v stečajnem postopku 2020-2021 potekale, kot je predpisano za stečajne postopke, »na popolnoma transparenten način, z javnimi objavami pogojev in načina prodaje, kar vedno predlaga in izvaja upravitelj, ki je edini pristojen za to. Upniki in predkupni upravičenci pa so imeli v vseh primerih prodaj možnosti sodelovanja in vlaganja pritožb, kar je bilo kar nekajkrat tudi uporabljeno. Tudi v postopku prisilne poravnave Meje Šentjur so bile upnikom zagotovljene vse pravne možnosti in tudi v tem primeru so upniki te možnosti aktivno uporabljali.«

Spor med lastnikom in upnikom najbolj škoduje Meji Šentjur in njenim zaposlenim. Podjetje, ki je na Kozjanskem aktivno že 35 let – pred tem je delovalo v sklopu Kmetijskega kombinata Šentjur – ima približno 70 zaposlenih in je bilo za Jato Emono največje drugo po prireji jajc v državi, vendar se zaradi omejene možnosti razvoja vse težje spopada s konkurenco. Ali politika spet hazardira z zaposlenimi, ko si prisvaja vodilno kmetijsko podjetje v Sloveniji? Ali obstajajo apetiti po milijonskih prihodkih, ki jih ustvarijo vsako leto s prodajo izdelkov slovenskega porekla? Komu bo država prodala podjetje, ki ji očitno predstavlja velik potencial, in za kakšen denar? Kaj se bo zgodilo z zaposlenimi? Zaposleni se bojijo javno spregovoriti. Tudi z Vukašinovićem ne komunicirajo zaradi strahu: »Zaposleni so v strahu. Nihče se ne upa govoriti z mano, ker se bojijo za službe. Strah pa jih je lahko, če bi se ti fantje, ki pač delajo vse po svoje, podjetje odločili dati v stečaj.«

Vukašinovič: Nisem špekulativen lastnik

Foto in video: Matej Krže

Se nam obeta še en debakel države, kot smo ga videli pri Adrii Airways in drugih podjetjih iz seznama državne srebrnine, ki jih je za pičel denar prodala tujcem? 

Zaposleni v podjetju so nedvomno prvi talci špekulativnega dolžnika, privatizacijskega mogotca Darka Zupanca in dolgov njegovega nepremičninskega holdinga, ki so jih po propadu obesili Meji Šentjur.

Razlastninjeni Božidar Vukašinovič – za nakup se je sicer zanimalo več interesentov - je z vložkom v kmetijsko panogo poskušal podjetje spet postaviti na samostojne noge in nadaljevati proizvodnjo ene še redkih slovenskih kmetijskih dejavnosti in s tem ohranjati delovna mesta.
Po drugi strani pa tudi Vukašinoviču očitajo špekulacije pri nakupu Meje Šentjur in sprožajo pomisleke o tem, ali za plačilom nemara ne stoji sam Darko Zupanc, kar Vukašinovič odločno zavrača. Vukašinovič - pred nakupom družbe ni  imel izkušenj v kmetijsko-živilski branži - nam je potrdil, da Zupanca pozna, saj se je pred nakupom pri njem pozanimal o stanju podjetja. Za Zupanca tudi trdi, da so ga uničili in mu »vse pobrali«, skrbi pa ga, da bo tudi sam zaradi Meje Šentjur podobno opeharjen. Vukašinovič ocenjuje, da je v tem primeru oškodovan za dva ali tri milijone evrov.

»Direktna škoda, ki je nastala v Meji Šentjur pa se meri v bistveno višjih zneskih.«