Minister Simon Maljevac te dni kot po tekočem traku reže trakove pred domovi za starejše občane in podpisuje pogodbe za novogradnje. Da gre za samopromocijske akcije, dolgotrajna oskrba pa naj bi starejšim prinesla celo manj pravic, kot jih imajo zdaj, pravijo ljudje iz stroke, ki jih ministrstvo pri pripravi zakona ignorira. 50 tisoč prosilcem v čakalnih vrstah za domove celo grozi izbris.

Takole v zadnjem mesecu izgledajo objave na facebooku Ministrstva za solidarno prihodnost, ko se kot po tekočem traku odpirajo novi domovi ali enote socialno varstvenih zavodov. Minister Simon Maljevac ali njegovi namestniki nasmejanih obrazov režejo trakove. Ali podpisujejo pogodbe z zavezami o novogradnjah.

Za koga gradijo prazne zidove? Si postavljajo spomenike? V minulem tednu je minister podpisal pogodbo o gradnji enote doma v Dobrovniku, v Rakičanu, v zaključni fazi sta gradnji v Impoljci in Petrovem Brdu. Konec aprila je s skrivnostnim obiskom, ki pa ga javno niso oglaševali, presenetil hrastniškega župana. Ta pa je ministrov prihod razkril na svojem facebook profilu in zapisal, da so skupaj z njim in občinskimi možmi obiskali »tudi lokacijo novega doma na Leši ter se dogovorili za naslednje konkretne korake ter časovnico. Minister bo še pred občinskim praznikom ponovno obiskal Občino Hrastnik z dobrimi novicami glede gradnje!« Bo na račun politične motivacije tako zrasel še en dom, od katerega bodo na koncu ostali samo prazni zidovi? Na vzhodnem delu države, izvemo od socialne stroke, še naprej krčijo število postelj zaradi odpovedi kadrov. Je pa to območje volilni bazen tesnega Maljevčevega sodelavca in piarovca Primoža Siterja, ki je bil na zadnjih občinskih volitvah kandidat Levice za župana Trbovelj.

Minister Levice s kontroliranimi objavami lošči svojo podobo

Zakaj rabimo nov dom v Šenčurju, ko pa ga v Vrtojbi odpirajo že dve leti, saj ne morejo dobiti strokovnega kadra? S kakšnim argumentom se odpirajo domovi v krajih, kjer že zdaj primanjkuje delovne sile? Na zahodu države kader masovno beži iz domov za ostarele, nam pripovedujejo tamkajšnji direktorji. V Avstriji jim za enako delo ponudijo plačo od 3000 evrov naprej. Pri nas so podplačani.

Ministru je po informacijah naših virov priprava zakona ušla izpod nadzora, čeprav posamezni simpatizerji Levice, ki na njegovem ministrstvu skrbijo tudi za zagon dolgotrajne oskrbe, še naprej, kot smo poročali, prejemajo dodatke v višini več sto evrov na mesec. Za sedenje v prenovljenih pisarnah in udobnih stolih, za pisanje paragrafov, ki v realnosti ne bodo šli skozi, slišimo iz ust stroke. Na drugi strani pa primanjkuje finančnih sredstev za zagotavljanje normalnih bivanjskih standardov za oskrbovance in dostojno plačilo kadra za zagotavljanje oskrbe najbolj ranljivi skupini prebivalcev.

Luknje v zakonu o dolgotrajni oskrbi, kot so si ga zamislili v ministrski palači, ne da bi pri tem upoštevali mnenje stroke, Maljevac pokriva z loščenjem svoje javne podobe. Poročali smo že, da mu je njegova stranka Levica najela samooklicano strokovnjakinjo za učenje veščin javnega nastopanja. Kako so mu učne ure z glasbeno menedžerko koristile, vidimo v visokoletečih besedah ob svečanih (samo)promocijskih dogodkih, ko najavlja nove projekte ter starejšim obljublja najbolj kakovostne storitve oskrbe. Da gre za šminko, s katero v obupanem položaju prikriva resnično podobo v socialnih institucijah in medijsko opozarjanje na problematiko, ki ji na našem portalu kontinuirano sledimo, pravijo naši viri z ministrstva. Na ta način je tudi nastal zadnji promocijski članek o Levici v Mladini, v katerem so stranko, ki si po lastnih besedah prizadeva za bolj solidarno družbo, okronali za žrtev medijskih napadov.

Birokratizacija postopkov bo podaljšala agonijo starejših, številnim grozi izbris

»Dolgotrajne oskrbe ni in je ne bo,« pravijo direktorji domov. Da jim kaže verjeti, vidimo tudi v neobstoječi pravici o oskrbi družinskega člana, ki na papirju velja že od januarja letos, zanjo pa je zaprosilo več kot tisoč ljudi. Številni so dali odpovedi v službi, da bi skrbeli za bolne starše. Ministrstvo je po praznikih končno vzpostavilo informacijski sistem, da bodo ljudem lahko začeli izdajati odločbe, a, kot smo izvedeli, bo sistem popolnoma učinkovit šele leta 2028!

17.784 starejših pa v tem trenutku čaka na sprejem v domov, še 33.307 jih je na evidenčni listi za sprejem. To so zadnji uradni podatki Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. A že s prihodnjim letom, ko bo v veljavo stopilo izvajanje dolgotrajne oskrbe v javnih institucijah, čakalne vrste ne bodo več zagotavljale prednosti za sprejem. Direktorji domov pravijo, da čakajočim grozi izbris. Pogoji za sprejem se bodo zaostrili, zdaj velja le starostni pogoj 65 let. S tem pa se bodo tudi pravice do oskrbe zmanjšale. »Dolgotrajna oskrba prinaša celo manj pravic, kot jih imajo ljudje zdaj,« je prepričana Tanja Milavec iz Skupnosti CSD Slovenije. 

Ob tem pa naletimo še na eno oviro – na centrih za socialno delo nimajo ljudi, ki bi po novem zakonu starejše ocenjevali in z njimi pripravljali, po mnenju direktorjev domov, »nesmiselne osebne načrte«. Kot da bi se starejši pripravljali na zagon podjetja, ne pa iskali nujno pomoč pri osebnih opravilih! Ta del, pravijo na CSD, je še posebej v nebo vpijoč. Kako bodo pripravili osebni načrt z dementnim ali nepogovorljivim starostnikom?

Strokovnjaki CSD naj bi obravnavali vsakega prosilca za dom ali druge vrste oskrbo posebej. Po zakonu bo strokovnjak za dolgotrajno oskrbo oceno upravičenosti napravil v kraju, v katerem oseba biva (torej bo načeloma prišel k posamezniku na dom). In kako si to predstavljajo v praksi? Tim strokovnjakov bo moral pregledati več kot 70 tisoč ljudi. Vsakega posebej. Preveriti bodo morali tudi vse, ki so že nastanjeni v domovih za starejše. Pozor, trenutno je za to usposobljenih le nekaj več kot 10 strokovnjakov na CSD. Kako bo tako okrnjena ekipa zmogla na hitro opraviti vse preverbe?! In potem še spisati odločbe in izdelati osebne načrte. Prišlo bo do kolapsa, pravijo na CSD, saj naj bi novih 100 strokovnjakov zaposlili šele januarja prihodnje leto. V domovih pa so nam povedali, da bi morali prve odločbe prejeti že oktobra, če bi prihodnje leto želeli začeti z izvajanjem dolgotrajne oskrbe.

Birokratizacija bo samo podaljševala agonijo starejših, ki pomoč potrebujejo takoj. Gre za norčevanje iz najbolj ranljive skupine ljudi, ki ne more čakati na odločbe več mesecev. Kje je zdrava kmečka logika, sprašujemo ministra, ki pa kljub osvojitvi veščin javnega nastopanja še kar zavrača nastop pred našo kamero. Demenca, kap, zlomi kosti, nepokretnost – če v zakonu obstaja pravica, mora ostajati tudi možnost, da jo ljudje uveljavljajo, pravi direktorica ajdovskega doma Tanja Stibilj Slemič. »Ljudje, ki potrebujejo naše storitve, jih potrebujejo v trenutku. Ne moremo čakati, da bo komisija mlela pol leta. Kje bodo v tem času ti ljudje, ki potrebujejo pomoč takoj? Kdo bo sestavljal komisije, kako bodo odzivne – to so zoprna vprašanja, ki jih postavljamo, pa ni odgovora. Za vse to bi bilo treba poskrbeti preden stopi zakon v veljavo,« je jasna direktorica ajdovskega doma, ki bije plat zvona in opozarja na ignorantski odnos ministrstva do stroke: »V naši hiši se vsi skupaj težko sprijaznimo, da ne moremo vzdrževati standarda, ki smo ga dosegli. Trudimo se nuditi tisto, kar si na papirju dolžen nuditi, ampak to ni tisto, kar človek zares rabi. Mi dobesedno z zadnjimi močmi in iz dneva v dan krpamo stvari in se sprašujemo, kdaj bo dan, ko bomo rekli, da ne moremo več in zaprli postelje. Do tega trenutka še nismo bili v tej situaciji, ampak stvari grejo v to smer. Lani smo imeli 74 objav prostih delovnih mest, od tega smo jih realizirali 12. Ko poveš, kakšni so pogoji dela in plačilo, ljudje dobesedno izginejo. Niti ni več vpisa v šolo za bolničarje. Poklici izumirajo. S čim jih bomo nadomeščali? Vsak rešuje, kakor ve in zna.« Vsaka prazna postelja pa pomeni več težav na terenu in večjo ekonomsko stisko za poslovanje domov. »Tako kot je v tem trenutku pripravljeno področje dolgotrajne oskrbe, zanjo ne moremo prevzemati odgovornosti, ker je neizvedljivo.«

»Sanjajo ... Zavaja se ljudi«

Že zdaj se število oskrbovancev v domovih krči, ker jih v resnici nima kdo oskrbovati. Primanjkuje 3600 socialnih in zdravstvenih delavcev, ki odhajajo v bolje plačane in manj obremenjujoče poklice. Bolničarke zapuščajo domove, pripovedujejo direktorji, in se raje odločajo za delo v UKC, kjer za 200 evrov višjo plačo delajo manj obremenjujoča dela, saj so v zdravstvu normativi bolj »razkošni«. Zaradi odhodov na dnevni ravni je praznih že okoli 1000 postelj. V domovih kršijo delovnopravno zakonodajo pri ostalih zaposlenih, da lahko pokrivajo izpade. »V službo jemljemo take, ki jih nekaj let nazaj tudi pogledali ne bi,« nam zaupa eden od direktorjev, ki ne želi biti imenovan. To je realna slika domov, medtem ko minister načrtuje še nove. 

Koalicijska pogodba, ki jo je podpisala tudi Levica, je poleg dostopnih javnih storitev v okviru dolgotrajne oskrbe napovedala ne samo skrajšanje čakalnih vrst, ampak jih celo prepoloviti! Od kje ti silni izračuni? Morda z idejo, da bodo ljudje, ki ne bodo prišli v domove, prejeli denarno nadomestilo?! Spet račun brez krčmarja.

»Sanjajo,« pravi Jaka Bizjak, vodja DSO Fužine. »Nič jim ni jasno.« Kot so si zamislili na ministrstvu, naj bi za vse, ki bodo izpadli iz sistema domske oskrbe, uvedli denarno nadomestilo. Najvišja vrednost pa znaša manj kot 500 evrov za najtežje oskrbovance - to je tiste, ki bi dobili storitve v protivrednosti 2000 evrov. »Za ta denar naj si človek sam poišče pomoč?! Tako bodo pomoči potrebni še naprej breme svojcev, predvsem žensk, ki opravijo večino skrbstvenega dela. S kadrom v domovih je ne moremo zagotoviti. Na črno pa oskrba stane okoli 3500 evrov na mesec.« Po naših informacijah stisko tistih, ki čakajo na dom, že zdaj izkoriščajo agencije, ki uvažajo delavce s Hrvaške in jih pri uporabnikih nastanijo v tritedenskih ciklih. Plačilo zahtevajo samo na roke. Je to dolgotrajna oskrba po meri ljudi in dostojno bivanje v tretjem življenjskem obdobju, kot navaja koalicijska pogodba?

V tem tednu je Maljevčevo ministrstvo na vlado poslalo tudi zakon o nujnih ukrepih za izboljšanje kadrovskih in delovnih pogojev pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe, a po informacijah naših virov zakon rešuje vse kaj drugega, kot pa glavni problem – to je plače, s katerimi bi v domovih sploh še dobili delavce. Kot pravi Tanja Milavec: »Dokler ne bo ustreznega kadrovskega in finančnega zaledja, zakon ne more funkcionirati. Zavaja se ljudi.«