Piše: Nataša Markovič

Tako je dr. Robert Golob stopil pred objektiv in nam povedal, kako morajo biti cene elektrike »razumljive, pravične in poštene.«

Tako so ad hoc do konca februarja podaljšali regulacijo cen elektrike za gospodinjstva, s čimer bodo stroškovno nevtralizirali učinek prehoda v dražje zimsko omrežninsko obdobje. Zanimivo, njegov minister Bojan Kumer je pred tem ves čas govoril, kako »uvedba omrežnin prinaša večjo pravičnost.« Kdo bi jih razumel in kdo bi jim sploh še kaj verjel. Pritisk javnosti je prinesel gasilsko reševanje, reševanje ad hoc, spet v reakcijah te vlade ni premišljenosti in pravočasnosti, pač pa je ukrepanje pod pritiskom. Če bi jaz svetovala predsedniku vlade, bi mu rekla, naj posluša ljudi, ker ljudje ne živijo njegovega življenja in ne delijo njegovih vrednot. Golob izkazuje razkošen življenjski slog, meji na snobizem in pooseblja elitizem. Vsak stavek, ki ga na svojem profilu nameni ljudem, je zaigran, treniran, v njem je premalo mehkobe in empatije. Deluje odtujeno in v veliki meri je žal za to kriva tudi njegova partnerka. Ona je svoj slog prenesla nanj, namesto da bi on zahteval zadržanost in prizemljenost.

Prejšnji teden sem si namestila aplikacijo Tarifnik.

Ker je doma koš za perilo ves čas poln, sem želela dvakrat dnevno prati v času, ko je tok cenejši. Zdi se mi, da nič drugega ne delam, kot perem, pomivam in pospravljam. Redko so popoldnevi pri dveh odraščajočih fantih rezervirani za kaj drugega kot za pospravljanje, pripravljanje hrane ali vožnje. Otroka se preoblečeta vsaj dvakrat dnevno. Tarifnik pa mi vsak dan predlaga cenejše pranje šele ob 22h zvečer. Prati pa moram, ne zato, ker je koš poln, pač pa zato, ker nimata več parov dresov, podmajic in kratkih hlač za treninge. Nameščena aplikacija med tednom kaže enako. Niti enkrat ni zelene lučke v 24 urah. Poceni toka ni - jaz pa dva stroja dnevno.

Ker nisem želela astronomskega računa in nisem vedela, kaj naj pričakujem, sem čakala do 22h zvečer, da sem pritisnila na gumb za začetek pranja. Deset zvečer je tudi sicer ura, ko gresta otroka spat. Pralni stroj stoji v kopalnici, ta pa je med obema otroškima sobama. Ko sem ga ob 22h prižgala, sta ga kljub zaprtim vratom slišala oba otroka. Deklaracija na novem stroju je sicer izkazovala nizke decibele. Pa me je vseeno mlajši sin prosil, če mu lahko dam čepke za ušesa. Razmišljala sem, da me v lastnem domu sin prosi za čepke, ker bi rad spal v tišini brez dvournega pralnega programa. Čepke mu dam in grem počasi spat tudi sama. Nejevoljna sem, ker bom morala okoli polnoči vstati in obesiti perilo, da ne bo zmečkano. Včeraj sem namreč prala suknjič, če ga pustim do zjutraj, ga bom težko zlikala. Jezna sem tudi zato, ker če ne vstanem ob polnoči in perilo pustim v stroju, ga moram obesiti zjutraj. In to mora biti prvo jutranje opravilo? Zakaj mi država predpisuje, narekuje obnašanje doma?

Nekdo bi rekel: »Sploh ne uporabljam Tarifnika, perem kot prej, ne sekiraj se.« Nekdo drug bo rekel: »Zakaj se otroci dvakrat preoblečejo, ali ne morejo biti v istem.« Ne da se mi razlagati o tem, da prideta z avtobusa ali vlaka domov in da se mi zdi povsem normalno, da se v teh oblekah ne valjata po svoji postelji, kavču ali kuhinjskih stolih, da s sebe slečeta oblačila z vonjavami šolske kuhinje in da gresta na trening v športni opremi. To pričakuje in predpisuje tudi klub. Ko s kluba po dveh urah prideta z mokrimi oblačili (nogomet trenirajo zunaj), so oblačila prepotena in še mokra. Vsaka mama ve, da če potnih oblek ne opereš takoj, so obleke praktično neuporabne. Vonj se zažre in ostane za zmeraj. In tako začaran krog. Mokre kopačke, podmajice, majice, kratke hlače, jopica … Vse po dvakrat. Vsak dan. Pereš, obešaš, sušiš, zlagaš. Jutri bo spet trening. Dokler si nisem namestila Tarifnika, sem prala popoldne, zdaj čakam na večer. Rešitev? Odmesti aplikacijo. Ta sicer med 14. in 16. uro res kaže malo cenejšo elektriko, a kdo je doma ob 14h. Bom prala samo na najkrajših programih in nižjih temperaturah? Zakaj se moram sploh ukvarjati s tem? Zakaj mi država predpisuje, kdaj naj bi prala? Zakaj nam ne gre naproti vsaj z enim časovnim pasom poceni elektrike v dnevu med tednom?! To so bile skrbi prejšnjega meseca. Hvala, dr. Robert Golob, da končno razumete.

Si predstavljate, kakšne cene bi bile šele, če bi SDS in Svobodi uspelo s sugestivnim referendumskim vprašanjem glede JEK, ki bi nas gotovo pahnil v bankrot. Morda smo novinarji premalo poudarili, da je bila edina stranka, ki se je nedvomno pravilno odločila glede JEK in nas usodno zavarovala pred bankrotom, Levica. Če vpijemo čez to stranko pri dodatkih in smo upravičeno kritični do neoperativnega ministra Simona Maljevca pri dolgotrajni oskrbi, je treba reči, da nas je Luka Mesec obvaroval pred katastrofo.

In to si preberite večkrat. Edina politična stranka, ki se je pravilno odločila, je bila Levica. Seveda je omeniti tudi civilno-družbene skupine in Tarčo. Tarča še vedno vpliva na javno mnenje in to boli predvsem predsednika vlade, Roberta Goloba. Pred prazniki je sklical izbrane odgovorne urednike medijev na briefing. To je srečanje, ko kramljajo in se navidezno povezujejo. Golobu je priljubljenost zgrmela, zato se je odločil, da bo malo pokramljal z novinarji. Intelektualni domet pa je bil tak: »Mi bomo povabili samo tiste, za katere mi menimo, da novinarsko delo opravljajo dobro. Ostalih ne bomo in jim bodo dali vedeti, da niso novinarji.« In kaj se je zgodilo. Kot so mi poročali z nacionalke, si je predsednik vlade, ki ima na koncu jezika demokracijo, svobodne medije, drznil soditi o tem, kako delajo nepovabljeni novinarji, mediji. V predsedniku vlade ni nič premišljenega, ni nič svetega, ni nič, o čemer je govoril pred volitvami. Tako si je , kot so mi povedali dovolil spregovoriti o Tarči in o pravem novinarstvu. Takoj sem se spomnila na SMS sporočila Roberta Goloba, ki jih je pošiljal pred dvema letoma o tem, kako je »Tarča edino upanje«, o tem, kako pomembna je za slovenski prostor. Robert Golob je o Tarči mislil vse najboljše. Seveda, dokler je nadzorovala drugo vlado in bila kritična do desnih. Zdaj, ko pa opravlja enako funkcijo pri njem, pa »to ni več novinarstvo«.

Funkcija novinarstva je samo in izključno nadzorna in kritična. Vse ostalo pa je po mojem mnenju piar in reševanje vojaka Goloba. Ali so se mediji postavili na stran Tarče in je glavna in odgovorna urednica RTV Slovenije zaropotala in protestirala na tem sestanku, je druga zgodba, a nastop Roberta Goloba kaže na vsebino njegovega razmišljanja, ki je povsem blizu ideologiji desnih. Še nekaj nians nas loči do »presstitutke« in »prasice«. Nika je bila prejšnji teden deležna zmerljivk, ves čas jo napadajo predvsem z desne, levi pa to izkoriščajo za nabiranje svojih pik na njenih plečih. Ti napadi človeka počasi uničujejo, so zelo efektivni, človek se utrudi. A ker je posameznikov, kot je Nika, ki so take pogrome že doživeli, vedno več, se nabira neko zdravo kritično jedro ljudi, ki bodo vztrajali in se oddaljili od levih in desnih. Ker na koncu ugotoviš, da so vsi isti in »manjše zlo«, kot označujejo Goloba pač ni dovolj. Nika ni moja prijateljica, težko bi rekla znanka, včasih si kaj vljudnega napiševa, včasih si izmenjava kak pogled na kakšno nanizanko, to pa je tudi vse. Ona živi svoje življenje, jaz svojega. Vendar pa. Kot novinarka ali volivka imam raje 90 Nik v parlamentu kot Liscev, Jelk , Avšič Bogovič in Sajovicev. Nika ni hudobna in Nika dela dobro. Nika ne laže in Nika ne postavlja sugestivnih vprašanj. Nika ne zmerja.

Vsi ostali pa to delajo. Robert Golob pa je obljubljal drugačno politiko. Po dveh letih se je izkazalo, da žali novinarje, toži novinarje, vabi na briefinge izbrance in da govori neresnice. In ni edini, lažejo tudi v njegovi stranki.

Posnetek, ki ga je pokazala Tarča, je to dokazal. In ne le to. Mi smo v članku zbrali več neresnic prav predsednika vlade. Tudi minister za obrambo Sajovic je govoril, da nima nepremičnin, pa smo dokazali, da drži roko nad številnimi nepremičninami in da jih je le navidezno prepisal na družinske člane. To ni politika, ki jo je obljubljal Golob pred volitvami. A Robert Golob je prepričan, ker je tako navajen, da lahko nadzoruje medije vsaj na način, da o nečem ne poročajo. Recimo o Tini. Nismo še zasledili članka o tem, kdo plačuje potovanja njegove partnerke? Kdo je kupil karte, kako potekajo transakcije v in iz Svobode v povezavi s Tino. Zakaj niso transparentni pri njenih kartah, dnevnicah, vabilih? Nihče v tej državi nima nič proti njegovi partnerki, če bi transparentno in odkrito govorili o tem, kdo »pije in kdo plača«. To so osnove. Taktika, »bomo poskrbeli, da se o tem ne piše«, odpira še več dvomov, še več teorij zarot, kar je povsem nepotrebno pri razumnih ljudeh. Predsednik vlade ima pravico do svojega zasebnega življenja, ima pravico do partnerke in svojega življenja. A naj bo odkrit, odprt in dostopen glede informacij. Z novinarskimi briefingi, na katerih govori o novinarstvu, obsoja, pa ne dela usluge medijem. Vsi, ki smo v medijih več kot 20 let, vidimo, kaj so nameni njegovega vplivanja na medije. Vidimo, katere zgodbe kdo povzema, katere pa ne. Zakaj afera s stražarskimi hišicami ni afera? Zakaj je bila pri Hojsu, ki pogodbe za stražarske hišice ni podpisal, cena polovico nižja? Tudi Bobnarjeva je razveljavila ta razpis, Poklukar ga je speljal in podražil. Zakaj zgodba o astronomskem preplačilu ni vsaj enako odmevna kot Litijska? Ali pa: Zakaj je vožnja nekdanjega predsednika državnega zbora Židana bila problem, zloraba rdečih lučk pri Sajovicu pa ni? To so tišine, ki jih kupuje Golob in to je vrtanje v medijsko krajino. In je zgovorna tišina, ki postavlja močna etična ogledala slovenskim urednikom.

Kot neodvisna novinarka, ki ne pristaja ne na levo, ne na desno novinarsko sceno, sem hvaležna (kdo bi si mislil, da bom to izrekla) za Tiktok in hvaležna za Facebook. Na X me ni, ker sem si dala zavezo, da me na pljuvalniku nikoli več ne bo.  Sta pa Tiktok in Facebook naš najmočnejši odmev, da zgodba pride med vas. Hvaležna sem vsem najinim bralcem, ki berejo najine zgodbe, ki so pod to vlado pač kritične. Ko bo druga vlada, bodo pa do naslednje. Vsako zgodbo pogledava malo globje. Ni vsaka preiskovalna, so pa prikazana ozadja. Hvaležna sem, ker »alternativci« počasi dobivamo glas in podporo. Čeprav nimamo podpore v drugih medijih, pa zgodbe mesečno prebere dovolj bralcev, da obstajava. Predvsem pa je zanimivo to, da berete veliko raje zgodbe ljudi kot zgodbe iz sveta politike. Zakaj, se vprašam? Ker smo vsi utrujeni od politike, utrujeni od obljub, ki ostajajo neizpolnjene. Čeprav si vsi skupaj želimo le osnov. Javno zdravstvo brez pretiranih čakalnih vrst, javno šolstvo, ki nam bo dalo verodostojne učitelje, ki nam bodo vlivali zaupanje. Želimo si, da bi se naši otroci vpisali na želeno šolo. Želimo si normalnih cen, plače, s katero bomo lahko preživeli mesec in nam bo omogočala dopust 2-krat na leto. Želimo si, da bi naši dedki in babice jesen svojega življenja preživeli v varnem okolju. Da bi jim odvzeli bolečine, da bi jih pravočasno operirali, če bodo to potrebovali. Želimo si čistega zraka, dreves v mestu in pitne vode iz domače pipe. Vse, kar smo imeli nekoč in nam polzi. In želimo si vodstvo te države, ki bo delalo za nas, ki ne bo lagalo. Je to res preveč?