Kočevec Andrej po poldrugem mesecu, odkar se je rešil dolgotrajnega primeža postelje, že zmore nekaj korakov povsem samostojno. Za daljše podvige pa si pomaga z berglami. Stanovanje, ki so ga po naši akciji pomagali opremiti dobri ljudje, 4000 evrov pa so za ureditev bivanjskih razmer prispevali tudi radijski kolegi iz Radia 1, Andreju že omogoča pogoje za človeka dostojno življenje. A nujno potrebuje novo streho nad glavo, da mu preneha teči v stanovanje.

Strumno, kot vojak na straži, je Andrej nasmejanih lic čakal v svoji sobici, ki je po celoviti prenovi lično urejena, z novimi okni tudi svetla in zračna, predvsem pa ga zdravo okolje s pozitivnimi impulzi stimulira, da vsak nov dan preseže zadani cilj. Hoditi kot nekoč. Stasit možak se izkaže, ko se je ob pomoči fizioterapevtk, ki mu jih je priskrbela in skromni pokojnini navkljub plačala soseda Slavica, »samo da bi enkrat spet shodil«, pred mesecem dni podal na dolgo pot okrevanja in vstajanja iz postelje. Izurjene ženske roke, levji delež pa je odtehtala tudi lastna trma in nepopustljiva volja pri telovadbi večkrat na dan, so pripomogli, da že samozavestno prehodi nekaj metrov po stanovanju brez vsakršne opore. Za kakšne večje podvige, kot je bil predviden ob našem obisku, da Andreja po dolgem času odpeljemo izza neprostovoljnega ujetništva domačih zidov ven na kavo, pa se je zaradi opešane kondicije in še nepopolno pridobljene mišične mase v nogah raje zanesel na pomoč in varnost bergel.

Kmalu nova akcija: menjava strešnikov

Kar neučakano je stopicljal na mestu, kot bi ga zasrbeli podplati, češ, pustimo že debato in se raje podvizajmo na plano, na sonce, ki je ta dan že zarana objelo Kočevsko. Ritensko se je zaradi strmih in neugodnih stopnic jel spuščati navzdol, komaj kroteč energijo v nogah. Na trenutke se je zdelo, da bo preskočil kar dve in šele ob resnih opozorilih, naj vendarle preudarno stopa, je obrzdal korak. A ponosa, »prvič sem stopil na vsako stopnico posebej,« ni mogel skriti. Andrej je kot prerojen. Kar šinil je skozi vhodna vrata stare večstanovanjske hiše, kot bi želel s polnimi pljuči zajeti zrak, v katerem se je mešala svežina bližnjega gozda in vonj spomladanskega brstenja. »Dobro so te zrihtali,« je žel pohvale komunalnih delavcev, ki sta ravno počivala po jutranji košnji ob cestišču. Z nasmehom ugodja in prisrčno besedo je Andrej mimo njiju prehodil pot do avtomobila, s katerim smo ga prvič po skoraj pol leta mirovanja spet odpeljali »v svet«. Seveda si krstne uprizoritve sprehoda nikakor ne more predstavljati brez predane Slavice – karizmatična gospa je še naprej Andrejev edini angel varuh, ki ga je kljub lastnim težavam do zadnjega bodrila, se borila z birokratskimi mlini na veter in več mesecev prevzemala skrb in odgovornost za njegovo dostojno obravnavo v socialnih ustanovah. Vsako minuto prostega časa je Slavica žrtvovala za Andreja, iz osebne empatije in altruizma se je zavzela za povrnitev njegovega dostojanstva in vrnitev v življenje. Do Andreja ni samo pristno materinska, zna ga tudi resno okarati, ko se ji zdi, da upanju pojema plamen in se ga polasti malodušje.»Pokazal vam bom čudovito lokacijo,« je Andrej opravil navigatorsko vlogo in nam razkril neokrnjeni kotiček Kočevske, rudniško jezero, skrito nepoznavalcem krajevne zgodovine. Ob prihodu v ribiški lokal, kjer menda strežejo najboljšo kavo, je nemudoma požel ovacije. »Kje si Štrumi,« so ga obkolili mladi fantje in mu v znak pristnega veselja ob snidenju hiteli stiskati dlani. Tudi natakarica se ga je razveselila na moč. »Kako malo je bilo treba, da se je rešilo človeka. Samo vam, mediju je uspelo, da danes spet lahko pride sam na kavo.« Ob sproščenem kramljanju, ki ga je v iz bujnega objezerskega rastja spremljalo žgolenje ptic, sem ter tja pa zmotil glasen čof, ko je kakšen debeli krap ali som preskušal svoje plavalne veščine, Andrej postreže še s kupom hudomušnih domislic in dobrih novic. »Dobil bom novo streho, nekaj denarja je še ostalo iz dobrodelne akcije Radia 1.« Radijski kolegi so se še posebej odrezali, saj so v dobrodelni akciji za Andreja zbrali kar 4.000 evrov. Kljub temu da bi Andrej potreboval tudi novo kopalnico, treba bi bilo zamenjati pod in tudi vrata so vsa trhla, pa je tisto, kar v tem trenutku najbolj potrebuje – nova streha. V besedo vskoči Slavica, ki pove, da mu do celotnega zneska za streho manjkajo še štirje tisočaki, a da bo, kot že doslej, vse svoje moči usmerila v to, da bodo streho čimprej prekrili z novimi strežniki in bo Andreju ob nalivih prenehalo teči na glavo, s tem pa tudi uničevati notranjost stanovanja, ki iz tedna v teden ob pomoči dobrotnikov dobiva bolj urejeno podobo.

Na fizioterapijo se bo poskušal odpeljati kar sam

Andrej ima tudi že datuma za dva zdravniška pregleda v tem in naslednjem mesecu. Druga vzpodbudna vest je, da je Andrej končno tudi uradno dobil ure fizioterapije. Zdravstveni dom Kočevje namreč ne izvaja terapij na domu, zdaj pa se Andrej že lahko sam odpravi do ambulante. Prvič že čez dober teden – pot pa bo, prav tako prvič po dolgih mesecih – poskusil opraviti kar z avtomobilom. »Še prej bom šel k frizerju, prej sem bil obrit na balin,« se pogladi po gostih laseh. »Cilj je, da hodim in da se spet spravim na delo.« To je vse, kar ga žene, da bo končno sam svoj gospodar, finančno in fizično neodvisen.

»Od 1. maja pa delati,« na dan, ko se Andrej po korakih približuje stari formi, njegova draga Slavica kar poka od nabritosti, »naj začne spet služiti.« Tega si seveda želi tudi Andrej, zato se ne ustavlja: »Na boljše gre. Vstajam že brez bergel. Življenje se vrača v normalne tirnice. A brez tele tete,« z iskrivim pogledom ošvrkne Slavico, »ne bi šlo.« Slavico kar malce oblije rdečica in, skromna, kot je, takoj preusmeri pozornost s sebe in ga vzpodbudi: »Andrej, daj, pohvali fizioterapevtke. Upanje ti je vrnila fizioterapevtka z Reke, kočevske pa niso odnehale dokler nisi vstal iz postelje.« Andrej potrdi njene besede, zraven pa pohvali še mojstre, ki so zamenjali okna po polovični ceni, pa električarja za ureditev varne napeljave, znanca obrtnika, ki mu je prenovil sobico, tudi kuhinjo je dobil zastonj. Podarili so mu še večerje, pa je zaradi bojazni, »da se bo preveč zredil«, ga špikne Slavica, večerne obroke raje odklonil.

Video in montaža: Matej Krže

Srčni ljudje so se spet izkazali in prevzeli nase breme, za katerega bi ga morala poskrbeti socialna država s svojimi institucijami. A te, kot smo že poročali v nekaj člankih o Kočevcu Andreju, niso opravile svojega dela. Pri tem sem poraja vprašanje, ali ga bo vlada z resornim ministrstvom za delo kot njihov nadzorni organ. Inšpekcijski nadzor, so nam pojasnili v socialni zbornici, v kočevskem CSD še poteka, kljub številnim nepravilnostim in očitnemu zavračanju pomoči Andreju, katere smo podrobno raziskali in nanje opozorili na našem mediju, pa se na podlagi dosedanjih inšpekcijskih odločb upravičeno sprašujemo, ali bodo odgovorni za nedopustno odtegnitev pomoči tudi sankcionirani.

Človeka nevredno obdobje življenja si želi izbrisati iz spomina

Andrej je ob pomoči redkih srčnih ljudi zmogel doseči največjo zmago, da se več ne prehranjuje in izloča v lastni postelji, na katero je bil priklenjen štiri mesece. Štiri mesece agonije, ko je zaradi šibkosti v nogah in bolečin, bil primoran malo in veliko potrebo opravljati kar v postelji, ob vzglavniku pa je nato zbiral plastenke in lonce z izločki. Redko kdaj je uspel priklicati koga, da mu je izpraznil posode, nazadnje je to breme pristalo na – Slavici. Priseljenka iz Bosne je bila edina, ki mu do zadnjega stoji ob strani. Kljub težki operaciji, ko je tudi njeno življenje viselo na nitki, se je vsak dan iz pritličja pomujala k sosedu v tretje nadstropje, čeprav ju loči ve deset stopnic. Ne samo tople in bodrilne besedo, hrano in pijačo, prinašala mu je tudi edini živi stik s svetom v mesecih, ko so si tako v CSD Kočevje in Zavodu Jutro za pomoč in nego na domu, ki mu občina plačuje za oskrbo občanov, zatiskali oči in celo lagali, da je zavrnil pomoč. To so nam potrdili tudi nekdanji zaposleni v Jutru. Dobesedno bežali so pred na pol živim človekom, ki je trpel v bolečinah, nepokreten in v lastnih izločkih. Ne more prešteti, kolikokrat je komaj premagovala nadstropja, ko je skozi razbite šipe slišala Andrejeve krike: »Želim si umreti.«

Zahvala tudi vam, spoštovani bralke in bralci

Človeka nevredno obdobje življenja si želi zdaj Andrej izbrisati iz spomina. Zato ne odneha, najmanj desetkrat na dan vstane, se razgibava, prešteva korake po hodniku in se trudi noge čimprej spraviti v gibanje. Do lahkotnega koraka mu sicer še manjka, tudi prst na nogi ga še boli in mu občasno oteče, a bolečina ga ne ustavi, da ne bi grizel. Po objavi njegove zgodbe ga obiskujejo tudi prijatelji, ki prej niso vedeli za njegovo kalvarijo. Na novem štedilniku jim skuha kavico in jo postreže v prenovljenem prostoru, ki ga po uporabi tudi skrbno počisti. Sicer ve, da si bo prislužil grmenje Slavice, ki je tudi njegov glavni nadzornik, kar se tiče čistoče in reda.

Barbara Pance